Slovenka v Torontu: Rekla sem si, da je to znak, da grem

Ko se je v Sloveniji dan že začel prevešati v drugo polovico, se je okoli 6.940 kilometrov stran, natančneje v Torontu v Kanadi, dan šele dobro začel za Slovenko Klaro Rovan, ki se je pri 34 letih odločila, da Šmarje - Sap zamenja za tujino in da je pripeljal zadnji vlak za selitev v tujino oz. za izpolnitev želje, ki je v njej tlela že nekaj let. V rubriki Prek meja je spregovorila o izzivih, prednostih in slabostih, ki jih prinaša selitev na drug konec sveta.

V Sloveniji je delala predvsem v turizmu. Foto: Osebni arhiv Pred nekaj meseci ste Slovenijo zamenjali za Toronto. Kaj se skriva v ozadju te odločitve? Kaj je bil razlog za selitev?

Že nekaj časa sem razmišljala o tem, da bi se poskusila preseliti in delati v tujini, tudi vsi, ki me poznajo, vedo, da to govorim že nekaj časa. V Ljubljani se mi je v službi iztekla pogodba in sem se odločila, da je ne bom podaljšala, zato sem si rekla, da se preizkusim v tujini. Večinoma sem prej delala v prodaji na hotelskih recepcijah in v turizmu, tako da sem imela veliko stika s tujci. Stvari mi je nekoliko olajšalo to, da imam kolegico, ki v Torontu živi že sedem oz. osem let. Marca sem jo obiskala, mesto mi je bilo takoj všeč in tako sem se odločila.

Že prej sem razmišljala, da bi šla v Kanado, ker sem vedela, da je veliko lažje pridobiti vizum kot npr. za ZDA, tako da sem se hitro odločila za to. Še danes me marsikdo vpraša, zakaj sem naredila ta korak, in vedno rečem, da v prvi vrsti zaradi tega, ker je tukaj res veliko novih priložnosti, ki jih v Sloveniji ni, pa tudi zaradi jezika, ker sem doštudirala angleščino in mi je všeč, da lahko jezik uporabljam v vsakdanjem življenju.

Omenili ste pridobivanje vizuma. Kako je vse skupaj potekalo?

Glede vizuma ni bilo nobenih težav. Šla sem na spletno stran kanadske vlade, se prijavila, ker to velja za mlade od 18 do 35 let, tako da sem še ujela zadnji vlak (smeh, op. p.), v angleščini se temu obrazcu reče Open work permit International experience Canada. Stvari sem hitro uredila, izpolniš nekaj obrazcev, oddaš fotografijo in prstni odtis, plačaš približno 300 dolarjev in to je to. Vse sem imela urejeno v roku enega meseca in sem si rekla, da je to znak, da grem.

Toronto je najbolj naseljeno mesto v Kanadi in glavno mesto kanadske province Ontario. Foto: Guliverimage

Potem je vse skupaj veliko preprosteje kot npr. v ZDA?

V ZDA sem delala še kot študentka, tja sem šla na delovne počitnice za pol leta še v času študija. Tam sem imela nekakšnega sponzorja, v tem primeru organizacija, prek katere greš, pa je bilo kljub temu ogromno nekega urejanja. Najverjetneje je zdaj vse še veliko bolj zapleteno.

Glede na to, da v Torontu še niste tako dolgo, kako se lotiti iskanja nove službe in gradnje življenja praktično iz nič?

Službe sem spremljala že pred selitvijo, prijavljati pa sem se začela takoj, ko sem prišla sem. Ni lahko, čeprav bi marsikdo mislil drugače. Veliko je sezonskega dela in služb za krajši delovni čas, tako da ima veliko ljudi več služb hkrati.

Takoj ob prihodu sem delala na tednu mode, sicer kot prostovoljka. Tja sem se prijavila, še preden sem se preselila, ker me moda zanima. Delo je bilo res pestro, od postavljanja pist do organizacije, videla sem zakulisje in spoznala veliko ljudi, kar je v novem okolju pogosto težavno, če ne gre za službo. Trenutno delam pri znamki Nike in iščem še nove priložnosti.

Selitev na drugo stran sveta zagotovo ni enostavna. Vas je ob prihodu tja kaj še posebej presenetilo?  Priznala je, da se preko meja ne cedita le med in mleko. Foto: Osebni arhiv

Mesto me je hitro navdušilo. Mislim, da se v Kanadi bolj čuti evropski vpliv, tako da imaš predele mesta, ki so povsem evropski. Jaz imam res rada predel Little Italy, ker imam tudi sicer rada vse italijanske stvari in hrano (smeh, op. p.).

Prebivalstvo pa je mešanica vsega, tako kot v vseh velemestih. Spoznala sem že nekaj ljudi iz Srbije, drugače pa iz celotnega sveta. Ljudje, tudi domačini, so me res pozitivno presenetili. Vsi so zelo prijazni in tudi odprti, nekako po ameriško te mimoidoči pogosto kar pohvalijo. Tega v Evropi res nismo navajeni. Pogosto pohvalijo tvoja oblačila, tako da včasih kar ne vem, kaj bi odgovorila. Ta njihov način komunikacije mi res ugaja.

Mogoče me je malo negativno presenetilo to, da je res veliko brezdomcev in odvisnikov od drog. Po ulicah ljudje ležijo povsod, ogromno jih je tudi na javnem prevozu. Tega je res veliko. Vse skupaj se je po pripovedovanju ljudi, ki tukaj živijo že dlje časa, močno poslabšalo po epidemiji koronavirusa. Veliko jih leži kar na jaških ob pločnikih, ker iz njih sploh zdaj pozimi piha topel zrak. So tudi po vseh podhodih, ko greš na podzemno železnico, vedno doživiš kaj norega in posebnega, kar pri nas ne bi. Vem, da je tega v večjih mestih veliko, a tukaj bi rekla, da je res v porastu.

Sami ste že odprli tematiko varnosti glede življenja v velikih mestih. Vedno v velemestih obstajajo tudi predeli, za katere vsi vedo, da se jim je treba izogniti. Kakšne so vaše izkušnje?

Jaz imam srečo, da trenutno živim na dobri lokaciji in težav nisem imela. Je pa tako, da se zvečer in ponoči ne zadržujem veliko zunaj. Večinoma ljudje nočejo nič slabega, a nikoli se ne ve. Ko sem prišla v Toronto, sem prvi mesec živela v Airbnb stanovanju. Lokacija je bila še vedno dokaj blizu središča mesta, a mogoče bolj v predelu, ki zna biti včasih malce sumljiv (smeh, op. p.).

Tam je lastnik stanovanja že poleg navodil, kako dostopati do stanovanja, dodal, da včasih pred vrati spijo brezdomci, ki nočejo ničesar slabega, če je treba, pa naj jih malce podrezam in se bodo umaknili (smeh, op. p.). Takrat sem bila kar malo šokirana. Potem sem nekajkrat srečala določenega gospoda, ki je spal vedno na istem mestu, a se je vedno takoj umaknil in se opravičil. Potem ko vidiš toliko ljudi, ki spijo zunaj, sploh zdaj v tem mrazu, človeku res ne more biti vseeno, stanje je glede tega precej kritično.

V Torontu si stanovanje deli s prijateljico. Foto: Osebni arhiv Vedno je aktualna tudi stanovanjska problematika. Kakšne so cene najemov, kakšna so stanovanja?

Standard res variira in prav tako tudi cene. Kot sem rekla, sem bila prvi mesec v Airbnb stanovanju, kjer sicer ne veš, kakšna je točno realna cena, a sem se odločila za srednji razred, in je bilo vse skupaj nekoliko primerljivo z Ljubljano. Zdaj si stanovanje delim s prijateljico, s katero živiva v stanovanju v eni od sosesk, kjer so vse stavbe zgrajene na enak način, standard pa je malo višji. So pa to lepa stanovanja, vsak blok ima tudi svoj fitnes, savno, včasih tudi bazen in pa recepcijo. Počutiš se res udobno, zato pa so malo višje tudi cene. A če primerjam s cenami v Ljubljani s tem, kar dobiš tukaj, ne bi rekla, da je razlika res ogromna. Veliko je odvisno od lokacije, predstavljam pa si, da bi bilo za takšno stanovanje v Ljubljani, torej v zgradbi z recepcijo, v Ljubljani treba odšteti podobno, mogoče malo več.

Kako pa je glede cen hrane in cen v restavracijah?

So precej visoke. Kar se tiče trgovin, je tudi tukaj tako kot pri nas, da imaš trgovine različnih cenovnih razredov in se cene od ene do druge precej razlikujejo. Včasih bo isti izdelek v cenejši trgovini stal pol manj kot v dražji trgovini. Zelo se razlikuje in tisti, ki imajo denar, imam občutek, da tukaj sploh ne gledajo, kje ta denar porabijo. Če pa malo primerjaš, so razlike opazne.

V trgovinah je vse malo dražje kot v Sloveniji, v restavracijah prav tako. Če greš v dobro restavracijo, moraš biti pripravljen, da boš moral za povprečen obrok s pijačo odšteti sto dolarjev, kar je dobrih 60 evrov. Dobrih restavracij pa je res ogromno, izbire je veliko.

Kakšno pa je vreme? Kakšne so temperature in padavine?

Zdaj je res mrzlo (smeh, op. p.). Hitro vidiš, kdo je tukaj domačin, ker bodo v trenutnem vremenu zunaj le v jopici ali pa tekli v kratkih hlačah, medtem ko jaz oblečem štiri plasti in me še vedno zebe (smeh, op. p.). Velika težava je tukaj veter in takoj, ko sem se preselila sem, sem dobila odličen nasvet, da moraš pri vremenskih aplikacijah vedno pogledati, kaj piše pri tistem realnem občutku ("feels like", op. p.). Včasih tako lahko piše, da je zunaj pet stopinj, vendar je občutek zaradi vetra, kot da je minus deset. Razlike so res velike, ko namreč zapiha veter, so to res močni in mrzli sunki, sama se na to še vedno privajam, čeprav sem se na to pripravila, saj sem ob selitvi vzela s seboj veliko termo perila in zimskih oblačil. To je ob selitvi na drugo stran sveta precej težko, ker moraš res omejiti stvari, ki jih vzameš s seboj, spakirala sem res osnovne stvari.

Snega sicer še ni, a je nekaj dežja, vsak večer sicer malo sneži, zaradi mraza je tudi veliko ledu, tako da tukaj res potrebuješ kakovostne zimske čevlje. Tudi če jih ne vzameš s seboj, bo to pozimi tukaj najverjetneje prvi nakup.

Foto: Guliverimage

Čeprav v Torontu še niste dolgo, ali je kaj takšnega, kar že pogrešate iz Slovenije?

Seveda bližnje in prijatelje, mogoče zdaj, ko so ravno prazniki, še toliko bolj. Zagotovo pa ne bom povedala nič novega, če rečem, da pogrešam slovensko hrano. Nobena stvar tukaj nima popolnoma enakega okusa kot pri nas. To najverjetneje reče vsak, ki je bil kadarkoli v bližini ZDA (smeh, op. p.). Tudi čokolada ni takšna, kot je pri nas.

Ravno poleg mojega domovanja se nahaja tovarna Nestle in njihov KitKat je povsem drugačnega okusa kot pri nas. Enako velja za zelenjavo, meso, čeprav je izbire veliko. Tako da zagotovo pogrešam slovenske jedi, sploh izpod maminih rok.

Kakšne pa so vaše izkušnje s poznavanjem Slovenije? Ali vedo, kje je Slovenija, ko omenite, od kod prihajate?

Ne kaj dosti. Vsi samo rečejo: "O, to je pa daleč," (smeh, op. p.). Pogosto me sprašujejo, ali je tudi pri nas takšen mraz, večina Slovenije ne zna umestiti, nekateri mislijo, da smo kje pri Rusiji. Prva asociacija pa je zagotovo Luka Dončić, sploh ker delam pri Niku, imam nekaj sodelavcev, ki spremljajo košarko, pa tudi prodajamo njegove športne copate. Potem to nekako povežejo. Drugače pa mislim, da ne vedo skoraj nič. Imela sem le izkušnjo na banki, ko mi je ena od uslužbenk dejala, da je bila pred leti v Ljubljani in da ji je bilo zelo všeč.

Omenili ste banko. Kako je tam z birokracijo in urejanjem zavarovanj ter drugih zadev?  Foto: Osebni arhiv

Vse je precej enostavno. Odprla sem bančni račun, še isti dan sem dobila kartico in tudi kreditno kartico, čeprav takrat nisem imela niti službe niti dokazila, koliko imam na svojem računu, torej povsem brez vprašanj. Če tukaj plačuješ s kreditno kartico, si na ta način gradiš "credit score" in si na ta način kreditno sposobnejši in imaš potem večjo možnost pri nakupu in najemu stanovanj ter podobnem. Torej pomembno je, da v državi pustiš čim več denarja (smeh, op. p.).

Kar se tiče zdravstvenega sistema, je tukaj drugače kot v ZDA, saj če tukaj dobiš zaposlitev za nedoločen čas, ti zavarovanje krije služba, tako kot pri nas. Ponavadi točno navedejo, kaj vse ti krijejo.

Nekako stereotipno velja, da si Američani in Kanadčani niso najbolj naklonjeni. Vaše izkušnje?

Včasih kaj omenijo na to temo, sploh na račun Trumpa in meja. Po mojem mnenju pa so si po miselnosti precej podobni, predvsem v tem, kako zaslužiti čim več denarja in doseči te "ameriške sanje", je pa tega nekoliko manj kot v ZDA.

Kaj pa vam predstavlja največji plus v primerjavi z življenjem v Sloveniji?

Poleg tega, da res vidiš veliko kultur in raznolikost, se lahko življenje iz dneva v dan povsem razlikuje. Všeč mi je tudi, da lahko uporabljam angleščino. Veliko je priložnosti, čeprav je težko začeti, kar sem tudi sama občutila na svoji koži, a na to so me opozorili vsi. Res pa je, da ko dobiš službo, lahko hitro napreduješ, kar je v Sloveniji vsaj po mojem mnenju precej zapletenejše. Če se tukaj izkažeš in si delaven, si za to tudi nagrajen, v Sloveniji pa so v prvi vrsti pomembne veze. Če si tukaj pripravljen delati, boš hitro napredoval.

Ali se v Torontu vidite dolgoročno ali se prepuščate toku?

Za zdaj je težko reči, sploh ker še nimam prave rutine in si težko predstavljam prihodnost tukaj oz. si je niti ne upam. Ni enostavno, sploh ker začneš iz nič. Težko je tudi brez družine in prijateljev. Dala sem si leto dni časa, potem pa bomo videli. Puščam si odprta vsa vrata, zagotovo ne škodi niti to, da dobiš drugo perspektivo in zlata vredne izkušnje ter širino, ki ti da drugačen pogled na stvari.

Preberite še:

Novice Življenje na Nizozemskem: Izkušnja Slovenca po doktoratu in primerjava javnega prometa z Ljubljano

Sportal Kako si je Jaka Jazbec zgradil življenje v Italiji? #video

Sportal Marko Žnidaršič: V desetih letih sem oddelal 20 zimskih sezon