Treba je spremeniti filozofijo staranja

Tako je v pogovoru za SiOL zatrdil minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik in ob tem poudaril, da bodo omenjeni nabor ukrepov predstavili v kratkem. Dodal je, da se hkrati tudi dogovarjajo o spremembi davčne zakonodaje, ki bo podpirala zaposlovanje starejših in zniževala stroške za omenjeno kategorijo delavcev. To je po njegovih besedah zelo pomembno, če želimo zadržati starejše med zaposlenimi in tudi spodbuditi delodajalce, da jih ohranjajo na delovnih mestih. Naj tu mimogrede omenimo še ministrovo doslednost do predloga zakona o malem delu, ko je naša dva mlada snemalca in fotografa med pripravo za intervju z nasmehom takoj povprašal, če so fantje še študentje. Vaše ministrstvo je hiperaktivno. Vsaj pet predlogov vaših zakonov bolj ali manj razburja javnost. Gre za pomembne teme, ki zadevajo široke množice, zato je socialni dialog še kako pomemben. Vam očitajo pomanjkanje socialne komunikacije. V resnici imamo teh zakonov dosti več. Po letošnjem programu jih moramo pripraviti več kot 20, deset od njih je iz t.i. izhodne strategije. Nekateri so seveda posebej občutljivi in tako deležni več pozornosti. Očitek glede pomanjkanja socialnega dialoga pa je relativna zadeva. Vsak teden imam vsaj en sestanek z enim ali drugim socialnim partnerjem. Razlikuje nas to, da mi želimo izpeljati določene spremembe oziroma reforme v doglednem času, medtem ko nekateri socialni partnerji želijo zlasti dialog. Živijo namreč od potekanja tega dialoga, poudarjanja njegovega pomena ter njihove vloge v vsem tem, bolj kot pa od tega, da bi bili resnično zainteresirani za spremembe. Veliko je rešitev, ki so trenutno v veljavi, vendar na dolgi rok ne bodo zdržale, drugo pa so seveda interesi ohranjanja položajev teh istih ljudi.

Sindikati in delodajalci menijo, da preveč hitite s predlogi zakonov in tudi, da je potrebno pokojninsko, zdravstveno in delovno pravno zakonodajo obravnavati v paketu, saj gre za povezana in soodvisna področja. Ko smo nastopili mandat, je bila glavna kritika, da nismo nič naredili, da nismo pripravili nobenega zakona. Sedaj jih je naenkrat preveč in, kot pravijo, preveč hitimo. Očitno imajo nekateri partnerji težave slediti temu, kar mi pišemo, vendar predpostavljamo, da lahko vsaj tako hitro kot mi pišemo, drugi berejo. Kar zadeva celovitost in paketno obravnavanje pa se mi zdi v tovrstnih kritikah precej hipokrizije. V glavnem je tako, da kadar nekomu ustreza, se zavzema za paket, če pa mu ne ustreza, bi nekaj stvari iz paketa izvzel. Tako so sindikati dosegli, da smo minimalno plačo izločili iz paketa. Pri modernizaciji pokojninskega sistema so seveda tudi zahteve, da bi moralo biti še marsikaj urejeno preden pride do reforme, vendar nobena država v enem zakonu ne ureja celotnega socialnega sistema. Mislim, da je to nemogoče narediti. Hkrati pa je res, da imamo na ministrstvu celovit pogled na te reforme in pazimo, da so seveda vsi socialni, delovni in pokojninski zakoni medsebojno usklajeni, tako da recimo pokojninski zakon podpira nov nabor ukrepov za aktivno staranje, ki ga bomo predstavili v kratkem. Hkrati se dogovarjamo tudi o spremembi davčne zakonodaje, ki bo podpirala zaposlovanje starejših in zniževala stroške za omenjeno kategorijo delavcev, kar je zelo pomembno, če želimo starejše zadržati zaposlene in delodajalce spodbuditi, da jih ohranjajo na delovnih mestih. Tako da je težko reči, da nimamo pred seboj celovite slike.

Kaj zajema nabor ukrepov za aktivno staranje? Gre za ukrepe, ki naj bi spodbudili delodajalce k zaposlovanju starejših in k temu, da spremenimo videnje življenjskega ciklusa posameznika. Potrebno je spremeniti filozofijo, da smo pri 40 ali 45 letih že stari in da nimam pred sabo nobene perspektive. Preveč hitro se ljudje postavijo v vlogo starejšega človeka, ki se ne more več izobraževati, spremeniti delovnega mesta oz. zaposlitve in podobno. Medtem ko na drugi strani vidimo, da živimo dlje ter ohranjamo psihične in fizične sposobnosti. Slednje pa bo treba, tudi v smislu skrbi za lastno eksistenco in zaslužek, uporabljati, če hočemo, da bomo imeli v prihodnje starost, ki bo dostojno ter materialno podprta.

Zakon o delovnih razmerjih predvideva zniževanje odpravnin, na drugi strani pa imamo včasih že vrtoglavo visoke odpravnine menedžerjev v podjetjih v državni lasti. To ustvarja nezaupanje in vtis, da za krizo "plačujejo" le eni? V zadnjih letih smo v tej smeri naredili kar nekaj posegov, tudi v smislu omejevanja plač in drugih prejemkov. Pri vprašanju odpravnin in odpovednih rokov je treba upoštevati, da so visoke odpravnine in dolgi odpovedni roki v škodo zaposlovanju starejšega delavca, saj ga zato, ker je mnogo dražji, nihče noče več zaposliti, potem ko je enkrat delo izgubil.

Se vam zdijo smiselne pobude sindikatov k ustanovitvi sklada za odpravnine, ki naj bi ga financirali država in delodajalci? Ta predlog sprejemamo z odprtimi rokami. Predlagajo ga tudi delodajalci, čeprav vedo, da bodo oni sami morali sklad polniti s svojimi prispevki. Še v tem letu bomo pripravili vse potrebno, da bo sklad lahko začel delovati.

So morebitna znižanja stroškov za prehrano, prevoz in neplačan odmor za malico res tiste spremembe, ki bodo pripomogle k ustvarjanju novih delovnih mest za nedoločen čas? Ta vprašanja so zaenkrat še v obdelavi. Naše mnenje je, da tukaj ne gre za to, da bi zmanjševali materialne pravice zaposlenih. Ker konec koncev, če en delodajalec ni v stanju plačati malice zaposlenih, potem je vprašanje, ali ga kaj drugega še lahko reši. Tako da materialne pravice prav gotovo niso v ospredju, temveč vprašanje prožnosti. To pa pomeni, kako hitro se lahko zaposleni seli z enega delovnega mesta na drugega, iz enega poklica v drugega, kot tudi od enega delodajalca k drugemu. Tukaj moramo doseči, da bomo zaposleni čim bolj prožni, bolj mobilni, kar seveda potem omogoča tudi lažje prilagajanje podjetij. Danes je v okolju podjetij na svetovnem trgu velika dinamika in turbulenca. Te prilagoditve morajo biti hitre in to so lahko, če so na te spremembe pripravljeni tudi zaposleni. Pri čemer pa sploh ni nujno, da sta njihovo delo in zaposlitev ogrožena. Edino pripravljeni morajo biti, da sprejmejo tudi kaj drugega kot tisto, kar trenutno delajo. In tega je danes premalo. Obstoječe rešitve v zakonu o delovnih razmerjih ne omogočajo te mobilnosti. Vedeti je namreč treba, da mnogi ljudje niso najbolj naklonjeni spremembam.

Se vam torej zdi, da je naša mentaliteta še nekoliko "socialistična", da pričakujemo, da večino stvari za nas uredi država? Nekaj je dediščine, v splošnem pa seveda vsi ljudje težimo k večji stopnji varnosti, komodnosti in žal ti izzivi, ki so pred nami, niso dovolj močni, da bi ljudje nanje reagirali. Ko so preučevali podjetniško kulturo, se je izkazalo, da je v Sloveniji nagnjenost k tveganjem razmeroma nizka v primerjavi z drugimi državami. Rajši smo varni tam, kjer smo, si to mesto utrjujemo in se ograjujemo pred spremembami kot pa, da bi bila neka sprememba za nas izziv. In to bo najbrž treba spremeniti, če bomo želeli biti konkurenčni.

Predlog zakona o malem delu predvideva številne birokratske postopke pred začetkom dela malega delavca, kot so na primer vnaprejšnje vpisovanje ur, preverjanje izpolnjevanja pogojev in podatkov, preverjanje morebitnih kršitev in neporavnanih obveznosti, napotitev na zdravniški pregled itd. Čemu vsa ta birokracija? Mislim, da je te birokracije več videti, kot jo je v resnici. Mi bomo za delovanje tega sistema postavili poseben elektronsko delujoč informacijski sistem, ki bo omogočil trenuten vpogled v stanje posameznika podjetju in se bo seveda lahko tako kot danes prek napotnice ves ta postopek odvrtel v enem dnevu ali dveh, tako da je poudarjanje velike birokratizacije bolj izgovor, da bi nasprotovali. Ta postopek je vzpostavljen tudi zato, da bi imeli boljši nadzor nad tem, kako to malo delo poteka. Se pravi nad tem, koliko dela je že nekdo opravil, koliko je že na ta račun zaslužil in tudi, koliko tega dela je posamezni delodajalec že koristil. Tega pregleda sedaj nimamo. To je ušlo izpod nadzora v marsikaterem pogledu, ki ga ponazarjajo taki ekstremni primeri kot to, da babice delajo na napotnice svojih vnukov ali pa, da imamo podjetja brez zaposlenih, samo s študenti. Z novim zakonom bo takih anomalnih oblik dela morda manj, zato pa bo kakšna redna zaposlitev več.

Kako konkretno bo vzpostavljen informacijski sistem? Informacijski sistem bo vzpostavljen tako, da bodo na centralni enoti dostopne vse informacije in vsi posredniki dela bodo vezani na centralno enoto. Tako bo mogoče takoj imeti vse informacije o komerkoli, ki bi se kjerkoli pojavil kot interesent za malo delo. Težava, ki jo imamo danes, je namreč tudi ta, da je dostop do tega dela razpršen in je težko slediti posameznikom, kako delajo.

Zakon težavo nelojalne konkurence in zlorab rešuje s sistemskimi rešitvami, kot so odpiranje malega dela za širši krog ljudi in enotna evidenca. Zakaj potem omejevanje dela študentom? Presežene ure bi lahko obdavčili. Malo delo je pač malo delo, zato ga je v principu potrebno omejiti. Hkrati pa to delo namenjamo vsem tistim, ki imajo urejen že nek primaren status. Torej imajo vse glavne pravice že zagotovljene bodisi prek statusa študenta bodisi upokojenca ali nezaposlenega. Prav tako imajo zagotovljen tudi osnovni vir dohodka in socialnih pravic, malo delo pa je le kot dodatna možnost. Treba pa je poudariti, da vedno, kadar se ruši kakšen monopol, in v tem primeru gre za to, obstaja skupina, ki monopol ima, in je zato nekoliko manj zadovoljna.

Cenzus za državno štipendijo naj bi znašal 600 evrov neto na družinskega člana. Ali lahko z 800 evri na člana družine preživijo študenta, ki se šola izven svojega kraja bivanja? Hkrati pa se soočamo s pomanjkanjem študentskih postelj, dragim prevozom … Tudi sedaj so študentje, ki bivajo v kraju študija, privilegirani. Prav tako, kar se tiče dela, saj je tega težko dobiti v bolj odročnih krajih. S tem predlogom zakona bomo možnost malega dela razpršili na celoten teritorij. Trenutno je namreč tako, da ima podjetje z isto dejavnostjo v centru, kjer so študentje, bolj privilegiran položaj. Glede materialnega položaja študentov smo v zakonu o urejanju upravičenosti do javnih sredstev na novo uredili državne štipendije in teh bo bistveno več. Do njih bo imel dostop vsakdo, ki ima 590 evrov neto na člana družine. Štipendije bodo tudi bistveno višje kot so sedaj. Za najnižje dohodkovne kategorije bo ta štipendija v osnovi 190 evrov, z vsemi dodatki pa okoli 400 evrov, odvisno od tega, za kakšen študij se bo nekdo odločil, kakšen je njegov uspeh, oddaljenost od kraja študija itd. Ob pregledovanju učinkov te nove rešitve in ugotavljanju, kateri je najnižji dohodkovni razred in kolikšna štipendija naj mu bo dodeljena, smo pri najnižjem dohodkovnem razredu ugotovili, da tam praktično ni študentov. To pomeni, da imamo izobraževalni sistem, ki deluje izrazito socialno stratifikacijsko, se pravi, da že v zgodnji mladosti skozi osnovno in kasneje srednjo šolo izloča otroke najnižjih dohodkovnih kategorij tako, da se niti ne približajo odločitvi, da bi šli študirat. To ni težava niti malega dela niti štipendiranja, temveč izobraževalnega dela v celoti. Upamo pa, da bomo z večanjem števila državnih štipendij, njihovim višanjem in večjim dostopom do njih nekaj tega učinka odpravili.

Ali mogoče veste, koliko približno je takšnih študentov v tem trenutku, ki bi bili upravičeni do državne štipendije? Trenutno državno štipendijo dobiva približno 14.000 študentov, po novem bi se število povečalo za več kot 10.000. Celotne populacije študentov je trenutno med sto do sto dvajset tisoč.

Hkrati pa to tudi pomeni, da je študij breme, ki si ga marsikdo ne more privoščiti. Prav gotovo je breme. Toda če upoštevate omenjeno zvišanje cenzusa za državne štipendije in njihovo zvišanje ter dejstvo, da je minimalna plača 562 evrov, potem lahko trdimo, da smo ta kriterij postavili zelo visoko. Naj tudi spomnim, da tiste srednje in višje dohodkovne kategorije prejemajo prek olajšav iz dohodnine dodatne prejemke. Sedaj imamo sistem, ko je ta olajšava pri ljudeh z višjimi dohodki večja kot je otroški dodatek pri najnižjih dohodkovnih kategorijah. Potrebno je torej seštevati beneficije, ki gredo s strani države do posameznikov. Seštejte štipendijo in dohodninsko olajšavo ter dodajte še prehrano in videli bomo, da je standard študentov kar dober.

Vendar so tukaj še drage nastanitve, stanovanja … premalo študentskih postelj … Prenočišča so draga in tukaj se strinjam, da bi bilo potrebno storiti več, ampak ne le za študente, temveč za celotno mlado generacijo. Ima namreč težave preiti iz domačega gnezda v neko samostojno bivalno okolje. Imamo zlasti pomanjkanje majhnih in nedragih stanovanj. Glede pomanjkanja študentskih postelj, ki je problem, pa vendarle naj še omenim, da me je presenetilo, ko smo šli na teren in ugotovili, da v študentskih domovih najdemo prazne sobe. V Kranju smo videli, da so v študentskem domu nameščene neke zasebne agencije. Poleg tega pa imamo razpršeno število visokošolskih institucij po celi državi, tako da je kraj študija od doma zlahka dosegljiv.

Mnenja glede predloga družinskega zakonika so precej deljena. Eni pravijo, da ta diskriminira otroke, ker jim ne daje pravice do matere in očeta, drugi, da diskriminira homoseksualne pare, ker jim ne omogoča pravice dostopa do postopka posvojitve. Če omogočamo možnost posvojitve in normalnega statusa otrok v družinskih skupnostih istospolnih, potem to ne pomeni, da smo komurkoli odtegnili pravico do matere in očeta. Gre za to, da je naš koncept družine odprt, saj želimo priznati svobodo posameznikov, da se odločajo, v kakšni skupnosti bodo živeli. Konec koncev, družin, kjer imamo prvega očeta in mamo ter njune otroke, je v Sloveniji proporcionalno gledano tam nekje polovica, vse drugo so družine, ki so reorganizirane, ki se še niso formirale v celoti, kjer gre za kohabitacijo, enostarševstvo in podobno. Po tipičnem tradicionalnem vzorcu družine bi tako pomenilo, da smo polovico Slovencev postavili v drugorazreden položaj, zlasti otroke v teh družinah. Mi pa moramo kot država zagotoviti enake pravice, zlasti otrokom, ne glede na to, kako so se njihovi starši odločili. Med drugim moram reči, da je bil tak koncept družine kot ga mi sedaj zagovarjamo že v zakoniku, ki je bil pripravljen leta 2007, ko ga je pripravljala neka druga vlada. Takrat ni bilo nobene kritike na takšno pojmovanje družine. Tukaj gre očitno za malce ideološkega in političnega boja.

Kako dolgo tovrstne spremembe nasprotniki predloga zakona še lahko zavlačujejo, glede na to, da si je sodna praksa nediskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti že utrla svojo pot. Vsaj pri premoženjskih zadevah ustavno sodišče namreč terja enakopravnost istospolnih partnerjev. Jaz upam, da ne predolgo. Sodna praksa ne potrjuje le enakopravnosti kar zadeva premoženjskih stvari, ampak tudi starševske pravice. Konec koncev imamo primer posvojitve po ameriški zakonodaji, ki istospolnima staršema priznava vse starševske pravice. Kot povsem veljavne in korektne jih je, kljub pritožbam, privzel tudi naš sodni sistem. Ta posvojitev je torej tudi pri nas legalna. Smešno in nekonsistentno pa bi bilo, da naša zakonodaja ne bi omogočala takšne možnosti. Sodna praksa tako pri nas kot tudi na ravni Evropske unije gre izrazito hitro v smeri izenačevanja vseh teh družinskih oblik in pravic.