Rode: Veliko "grobarjev", ki so napovedovali smrt Cerkve, je že zdavnaj mrtvih, Cerkev pa je še vedno tukaj

Nekdanji ljubljanski nadškof in slovenski metropoliti, ki ga je papež Janez Pavel II. leta 2004 imenoval za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, njegov naslednik pa leta 2006 povišal v kardinala, je na dan zadnje javne avdience papeža Benedikta XVI. za Planet Siol.net v Vatikanu spregovoril o presenečenju, ki ga je prinesla napoved odstopa Josepha Ratzingerja s položaja poglavarja Rimskokatoliške cerkve. Ocenil je osemletno papeževanje Benedikta XVI. in podal svoje videnje stanja današnje Cerkve. Več v spodnjem intervjuju. Po dveh tednih se je šok po napovedi Benedikta XVI., da bo odstopil, že polegel, če pa se spomnite prvih trenutkov, ko ste slišali to novico – ste bili popolnoma presenečeni ali ste to morda vendarle nekako pričakovali? Presenečenje je bilo v tistem trenutku res popolno, stoodstotno. Nihče ni pričakoval, da bo na tem konzistoriju papež oznanil svoj odstop. Spominjam se, ko smo se pred začetkom te seje pogovarjali med seboj, govorili smo o vsakdanjih stvareh, komentirali to in ono dogajanje. Nihče ni namigoval na kaj takega, kot je papežev odstop. V tem smislu je bilo presenečenje zares popolno. Če pa zdaj razmišljam o tem njegovem koraku, vendarle vidim, da je neko ozadje, ki to nekako napoveduje, le v tistem trenutku se tega nismo spominjali. Benedikt XVI. v svoji knjigi Luč sveta na primer pravi, da je papež, ki spozna, da ne zmore več opravljati svoje službe, celo dolžan odstopiti. To je eno, kar je zapisal oziroma povedal. Po drugi strani pa ima veliko vlogo pri tej odločitvi tudi osebnost papeža Ratzingerja, in sicer v tem smislu, da Ratzinger nikoli ni želel postati papež. Ko je končeval svoje delo kot prefekt, je računal, da bo svoja stara leta po upokojitvi preživel v rodni Bavarski, in je tudi že pripravljal svoj odhod iz Rima. Potem se mu je pač zgodilo, da je bil izvoljen za papeža, in je to sprejel. Ne z veseljem, niti koraka ni naredil v to smer ali izrekel besede v smislu, da je to njegova želja, nasprotno. Svojo službo je pravzaprav opravljal, rekel bi, iz zavesti dolžnosti. To ga je zadelo, to je njegova dolžnost, "to zdaj delam in bom delal na najboljši mogoči način". Ni pa se silil v to, niti ni imel posebnega veselja ob tej službi. Vendar je izvolitev sprejel kot izraz Božje volje, kar navsezadnje tudi razlaga ali razloži, zakaj je v trenutku, ko je spoznal, da ga telesne in duševne moči zapuščajo, da peša, storil korak in odstopil. Če se spomnite, kdaj ste nazadnje videli papeža; če zdaj pogledate nazaj, se vam zdi, da so bili kakšni znaki, namigi, da utegne storiti ta korak? Za to pravzaprav nismo vedeli. Če zdaj gledam nazaj, je bil namig na primer takrat, ko je rekel kardinalu Jean-Louisu Tauranu, ki je protodiakon in ima nalogo, da naznani izvolitev in ime novega papeža: "A, vi ste tisti, ki bo oznanil ime mojega naslednika." Se pravi, da je imel to dejansko že nekako v mislih, da bo nekoč mogoče, da odstopi. Predhodnik Benedikta XVI., Janez Pavel II., je bil zelo šibkega zdravja proti koncu svojega pontifikata, pa vendarle ni odstopil. Kako lahko Kristusov namestnik na Zemlji odstopi, je vprašanje, ki se je porajalo marsikomu. Napačno bi bilo, da bi primerjali enega papeža z drugim v njegovi službi in v njegovem pojmovanju papeške službe. Janez Pavel II. je bil prepričan, da mora kot papež ostati na tem položaju kljub velikemu trpljenju, ki ga je prizadelo, in da ga Kristus, ki je glava Cerkve, vabi tudi, da stopi z njim na križ, da ne bo stopil s križa, kot Kristus ni stopil s križa. To so bile besede Janeza Pavla II. Papež Benedikt XVI. je pač mnenja – in ima čisto dobre teološke razloge za svoje stališče –, da je glava Cerkve Kristus, moja naloga Kristusovega namestnika pa je, da ohranim in varujem zaklad vere, ki smo ga prejeli od apostolov. Če se izkaže ali čutim, da sem za to službo nesposoben, pa se umaknem. Gre za zelo osebno odločitev vsakega posameznega papeža, kar predvideva tudi cerkveno pravo.

Kako bi ocenili skoraj osem let papeževanja Benedikta XVI.? Po eni strani so ga označevali za filozofa, misleca, očitali pa so mu pomanjkanje karizme. Nekateri menijo, da je Cerkev peljal naprej, nekateri, da je bil bolj konservativen … Kategorija "konservativen" ali "progresist" pravzaprav ne ustreza dejanskemu stanju ali realnosti Cerkve. Papeževa naloga Kristusovega namestnika na Zemlji je, da varuje in ohranja to, kar nam je Jezus zapustil, to, kar smo prek apostolov prejeli in sprejeli. To je njegova prva naloga. Na kakšen način to dela? Seveda se mora podajanje vsebine vere prilagajati mišljenju in pričakovanjem vsake generacije in vsakega obdobja. On je to po mojem mnenju delal z veliko zavzetostjo. Po drugi strani je v tej svoji papeški službi nedvomno pokazal izredno bistrost, globoko teološko kulturo, tudi izjemno humanistično kulturo ter veliko razgledanost in razumevanje sodobnega človeka. Papež Ratzinger ni človek, ki bi lovil muhe enodnevnice, šel je v globino in govoril sedanjemu človeku na srce. Povedal mu je, kaj je človekovo dostojanstvo, prava človekova svoboda, kje je izvor človekovega dostojanstva in človekove svobode – namreč v Bogu –, ter mu je kazal pot k Bogu. Nekoč je rekel: "Vse, kar lahko ponudimo človeku danes, je premalo, če mu ne ponudimo Boga." In papež Benedikt je nedvomno kazal sodobnemu človeštvu pot v globino, da bi odkril Boga kot izvor ljubezni, kot temelj njegovega dostojanstva in njegovih pravic, kot vir upanja, ki daje smisel človekovemu življenju in človekovi smrti, ker mu odpira neskončna obzorja večnosti. To je tisto, kar je papež Benedikt povedal sodobnemu človeku, in to je zelo moderno. Še danes dopoldne, ko se je v svojem govoru poslovil od vernikov, je večkrat uporabil besede veselje, radost, lepota, svoboda, dostojanstvo, spoštovanje človeka. To so besede, ki so največkrat navzoče v njegovih govorih. Mislim, da so te besede in ti pojmi zelo moderni in globoko nagovarjajo sodobnega človeka.

Vendarle so njegovo papeževanje zaznamovale številne afere, od spolnih zlorab do VatiLeksa. Tudi sam je rekel, da ga je to zelo prizadelo. Koliko mislite, da je to vplivalo na njegovo odločitev? Ratzinger je velik teolog, je pa tudi umetnik, odličen pianist. Neverjetno, kako izvrstno pozna in razume glasbo. Je umetniška duša, zelo čuteč človek in po drugi strani absolutno čist človek. Da so ga te stvari zelo prizadele in zelo bolele, je jasno. On je to doživljal kot nekaj izredno bolečega. Kritike na račun vsega tega, tudi na račun VatiLeaksa, ki so letele bolj na njegove sodelavce kot na njega – ker on pri tem seveda ni imel nič, saj ni nič vedel o teh stvareh –, je verjetno nekoliko obračal nase. Zaradi teh kritik, ki so dejansko letele na njegove sodelavce, a jih je on sprejemal, kot da so to kritike njega, je mogoče, da ga je to tudi nekako nagnilo k temu, da odstopi.

Omenili ste njegove sodelavce. Kako velik vpliv so imeli nanj? To težko rečem, ker ne poznam osebnih razmerij in načina sodelovanja med njegovimi sodelavci in njim samim. Nedvomno pa je neki vpliv gotovo bil.

Papež Benedikt XVI. se je opravičil žrtvam spolnih zlorab, s čimer je po mnenju poznavalcev naredil velik korak naprej, po drugi strani pa je slišati očitke, da je kljub temu naredil premalo. Bi se moral po vašem mnenju opravičiti prej, bi moral bolj obsoditi te zločine? Papež Benedikt je jasno, večkrat in pred različnimi poslušalci obsodil in obžaloval te pojave v Cerkvi. Mislim, da je s tem veliko naredil, in lahko rečem, da bi se kakšne druge ustanove, kjer se dogajajo zlorabe, na primer razni športni klubi, šole ali domovi za mladino, lahko zgledovale po njem in mogoče naredile v tem smislu nekoliko več, kot naredijo. Cerkev je pod Benediktovim pontifikatom veliko naredila, pogledala je stvarem v oči in naredila to, kar je treba, da se te stvari popravijo.

Se strinjate z oceno, da je Katoliška cerkev v krizi, upada število vernikov, duhovnikov? Katoliška cerkev je tu pa tam v krizi. Drugod je Katoliška cerkev izredno živa in napreduje številčno in organizacijsko ter z novimi ustanovami. Kaj vse Katoliška cerkev pomeni v svetu na področju izobraževanja in zdravstva! To je ogromno, tu je na tisoče ustanov, ki jih ima Cerkev po vsem svetu ter delajo z veliko zavzetostjo in žrtvami in ogromno pomagajo trpečemu človeštvu k resničnemu napredku. Da je Cerkev predvsem v nekaterih deželah Zahodne Evrope v krizi glede verske prakse in glede duhovniških ter redovniških poklicev, pa je jasno. To obdobje – tako mislim in tako nam pravi tudi zgodovina – se bo enkrat končalo in nastopilo bo nekaj drugega. Cerkev nikoli ni bila v brezizhodni krizi, bila so boljša in slabša obdobja v njeni zgodovini. Tako je tudi v našem času težje za Cerkev predvsem v nekaterih deželah, v drugih pa je izredno živa. Še danes, ko je papež pogledal ogromno množico na Trgu sv. Petra, je rekel: "Glejte, to je živa Cerkev." Nedvomno je. Kdo zbere toliko ljudi brez posebnih pozivov in reklame, da se jih zbere recimo dvesto tisoč, kot se jih je zbralo danes na Trgu sv. Petra? To je živa Cerkev. Tisti, ki ves čas govorijo o krizi Cerkve, bi se iz njene zgodovine lahko nekaj naučili. Namreč da je veliko "grobarjev", ki so napovedovali smrt Cerkve, že zdavnaj mrtvih, Cerkev pa je še vedno tukaj.

Kaj pa Cerkev v Sloveniji, je živa? Cerkev v Sloveniji je nedvomno na boljšem, kot je recimo pri nekaterih naših sosedah, na primer v Avstriji, v Nemčiji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, mogoče pa na slabšem v primerjavi s Slovaško in Poljsko. Vendar ima vsaka lokalna Cerkev svojo zgodovino, svoje težave. Mislim, da je v Cerkvi na Slovenskem veliko dobre volje, resna zavzetost, da ostane zvesta Kristusu, da oznanja evangelij, kot je njena dolžnost, in da ga živi v zvestobi Kristusu.

Pred vami so volitve novega papeža. Katerih nalog bi se moral novi papež najprej lotiti? To bomo prepustili njemu samemu, temu, kakšen bo njegov program. Vendar bo pravzaprav nadaljeval delo in poslanstvo Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. Imel bo mogoče svoje posebne poudarke, mogoče svoj slog vladanja. Pravzaprav pa bo nedvomno nadaljeval to, kar sta delala zadnja dva papeža in seveda vsi pred njima.

Kaj pa vpliv papeža Ratzingerja? Sicer je sam napovedal, da se bo umaknil v osamo, pa vendar se pojavljajo nekatera ugibanja, da utegneta nastati dve struji, ena, ki bo zvesta novemu papežu, in druga, ki bo zvesta papežu Ratzingerju. Se lahko zgodi kaj takega? Mislim, da se to ne bo zgodilo. Zelo dvomim, da se bo novi papež glede pojmovanja svojega poslanstva in usmeritve svojega pontifikata občutno oddaljil od linije Benedikta XVI. Drugič, papež Benedikt je izredno diskreten človek, skromen in že zdaj ni posegal v stvari, ki jih ni imel za svoje področje. Še manj se bo v prihodnje vtikal v stvari, ki niso v njegovi pristojnosti. Na zadnjem srečanju s kardinalskim zborom nam je dejal tole: "Med vami je prihodnji papež. Že vnaprej mu obljubljam spoštovanje, zvestobo in pokorščino." Zdi se mi, da tukaj torej ne more biti težav, obstaja pa seveda določena nevarnost, da se pri vernikih pojavi nekaj zmede. Imeli bomo namreč papeža, ki bo aktiven in vladajoč, in nekdanjega papeža, "papa emeritus". Tukaj je nevarnost določene dvojnosti v pojmovanju krščanskega ljudstva, da vidijo, kot da imamo zdaj na čelu Cerkve dva človeka. Imamo samo enega. Je pa to novost, ki je nismo vajeni in ki, upam, ne bo delala večjih težav v zavesti katoličanov.

Pred vami je konklave. Se morda že pripravljate, pogovarjate z drugimi kardinali o tem? Tu pa tam pade kakšna beseda v smislu, "kdo je vaš kandidat", več od tega pa ni. To bo prišlo v naslednjih dneh.

Vi že imate favorita? Na enega mislim, moram pa seveda videti, kaj mislijo drugi, in tudi čakam na dodatne informacije o človeku, ki se mi za zdaj zdi primeren za položaj papeža.

Verjetno ne boste povedali imena? Seveda ne bom povedal.

Kakšne lastnosti bi po vašem mnenju moral imeti novi papež? Papeška služba je služba, ki dejansko presega zmogljivosti človeka, posebej danes, v tem globaliziranem svetu, v svetu, kjer imajo mediji izredno močen vpliv in so pritiski z vseh strani silno veliki. Ta služba je torej izjemno težka. Zanjo je potreben človek, ki je pogumen. To je prva lastnost, ki jo mora imeti papež. Biti mora trden v sebi, človek globoke vere, človek molitve, človek močne duhovnosti in seveda človek z odprtim srcem za potrebe in pričakovanja sodobnega človeka.

Na zadnjem konklavu, ko je bil izvoljen Joseph Ratzinger, so nekateri opazovalci dejali, da bodo po relativno dolgem papeževanju Janeza Pavla II. kardinali izvolili starejšega papeža, ki bo papeževal le krajši čas. Mislite, da bo zdaj izvoljen nekdo mlajši, ki bi Cerkev popeljal naprej? Benedikt XVI. je v svojem odstopnem nagovoru izrazil željo, da bi bil na čelu Cerkve človek, ki ima zadosti moči, telesnih in duševnih, za opravljanje svoje službe. Torej bi po mojem mnenju moral biti človek, ki je star manj kot 70 let. In seveda trdnega zdravja.

Pričakujete, da se boste na konklavu hitro dogovorili? Težko je reči, ker nas je odstop Benedikta XVI. presenetil in ni bilo daljnih priprav na prihodnji konklave. Vsi smo bili presenečeni, ni bilo časa za dogovore ali za strategije, ki bi jih določene skupine lahko vzpostavile. V tem smislu je mogoče, da bo ta konklave nekoliko daljši, kot so bili zadnji, vendar mislim, da je pri vseh kardinalih zelo navzoča zavest, da ne smemo podaljševati časa konklava, da ne bi dajali vtisa v svetu, da smo med seboj sprti, razdeljeni in da se nismo sposobni dogovoriti o človeku, ki bo v prihodnjih letih vodil Cerkev.

V medijih se je ugibalo, da bi utegnil biti novi papež iz Afrike ali Latinske Amerike. Je po vašem mnenju že prišel čas za temnopoltega papeža? Zemljepisni kriterij bo v tem primeru po mojem mnenju zelo malo veljal. Zdi se mi čisto mogoče, da bi bil tokrat izvoljen papež, ki ni Italijan in ni Evropejec. Čisto mogoče. Večina katoličanov je na južni polobli. Okoli 45 odstotkov katoličanov živi v Latinski Ameriki, v Afriki Cerkev izredno hitro napreduje in številčno zelo raste. Ni nemogoče, da bi novi papež prišel iz tega dela sveta.

Na konklave vas bo šlo 115 kardinalov, teoretično imate možnosti 1 : 115, da postanete novi papež. Kako bi sicer ocenili svoje možnosti in pa predvsem – bi sploh sprejeli to nedvomno težko nalogo? To je popolnoma abstraktno vprašanje, ki si ga ne zastavljam.