Niko Grafenauer: Danes smo na dnu in to je zame kričeča sramota

Zanimiva ustvarjalna osebnost, ki v sebi združuje pesnika, esejista, prevajalca, pripovedovalca in urednika. Kot sedmi otrok se je rodil leta 1940 v veliki družini, že v zgodnjem otroštvu pa izgubil oba od staršev. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo. Bil je urednik za otroško leposlovje pri založbi Mladinska knjiga, glavni urednik revij Problemi in Nova revija, časopisa Ampak. Bil je glavni urednik in direktor založbe Nova revija. Njegove najodmevnejše pesniške knjige so Stiska jezika, Štukature, Palimpsesti, Skrivnosti, Pedenjped, Stara Ljubljana, Majhnica …

Pomembno je, da se Prešernov praznik ohranja, poudarja Niko Grafenauer in se spominja časov, ko je bila velika dilema, zakaj se za slovenski kulturni praznik proslavlja pesnikova smrt, ne pa rojstvo.

"Moje stališče je naslednje: ko je pesnik umrl, je zapustil opus. Ob rojstvu še nihče ni vedel, da bo pesnik, zato je ta datum edini ustrezen," pred 8. februarjem, največjim slovenskim kulturnim praznikom, razmišlja naš sogovornik.

Vaše otroštvo je bilo težko. Kmalu po rojstvu so vam umrli starši, preživeli ste vojno, živeli ste po internatih … Danes se zdi, da je življenje popolnoma drugačno. Kakšen je vaš pogled na življenje nekoč in danes? Moja situacija je bila čisto posebna, mati je umrla ob mojem porodu in zapustila sedem otrok. To je bilo, tik preden se je v naših krajih začela druga svetovna vojna. Leto in pol pozneje je umrl še oče. Po vojni je bila seveda revščina, kar ni primerljivo z današnjimi razmerami.

S sestro, ki se je izučila za učiteljico in dobila službo na neki veliki šoli, sem šel v Dvorsko vas na Dolenjskem. Za preživetje je bilo življenje na kmetih lažje in tudi dobro sem se vživel. Tja sem potem še leta in leta hodil na počitnice, se naučil kmečkih del, ki mi še danes pridejo prav, ko moram na vikendu kaj postoriti.

Če primerjam današnje razmere, je vse povezano z razvojem tehnike. Takrat je bil komaj kakšen radio na vasi in so vsi hodili na eno domačijo poslušat radio. Je pa bilo vzdušje na vasi bistveno bolj domače, pristno in ljudje so bili bolj povezani.

Kriza je beseda, ki se je v zadnjem času zelo udomačila v slovenskem besednjaku. Kako jo doživljate kulturniki? Se v tem času oziroma se je sploh kdaj dalo preživeti samo "s knjigo"? Ne. Včasih je bilo s pisateljskim delom lažje preživeti. Jaz sem imel sedem let ta status in se je dalo nekako shajati. Seveda je bilo treba več delati honorarno, da ni bilo kakšnih prehudih stisk. Danes je pritisk na samostojnega umetnika bistveno večji, ker jih je bistveno več, in tudi honorarji niso ravno najvišji, vsaj za večino ne, seveda obstajajo izjeme.

Ko že omenjamo krizo, mene bolj skrbi družbena kriza. Kriza vrednot. Če se spomnim na svoje otroštvo, so veljali etični standardi, ki družbo povezujejo v eno kohezivno formacijo. Kultura kot formativ družbenega sveta je danes zelo razsuta. Tisto, kar mi manjka danes, je družbeni etos.

V tem temeljnem pomenu, kar zadeva etiko, je naša družba v krizi. To se odraža na vseh področjih, tudi v politiki.

Pomanjkanje pravih vrednot se verjetno odraža tudi v tem, da nas kriza, namesto da bi nas povezovala, še bolj razdvaja. Razkoli se v slovenski družbi poglabljajo, to je čutiti tudi med kulturniki. To je dejstvo. Kriza je pojem, ki vedno odpre določene stvari, da je vedno bolj intenzivna refleksija in da iz tega sledi nekaj ustanovnega. Zato je danes ta polarizacija na levi in desni pol zame nepojmljiva.

To vodi v blokade. Vlade se kar naprej menjavajo in nobenega projekta ne morejo izpeljati do konca. Naslednja začne takoj popravljati drugo in jo maličiti.

To se mi zdi zelo težavno. Prav zato, ker že toliko časa govorimo o spravi … da se zločini iz povojnega časa priznajo in se jih tudi obsodi. Tudi spomenica Evropske unije veleva, da se obsodi nekdanje totalitarizme, se pravi nacizem, fašizem, stalinizem, pa v našem parlamentu ni bila sprejeta. To je zame nepojmljivo. To se vleče v nedogled.

V preteklosti so bili prav kulturniki tisti, ki so zedinili Slovenijo. Kaj lahko storite danes? V preteklosti je bila situacija bistveno drugačna. Imeli smo diktaturo, totalitarni režim in edino, kar se je najbolj jasno izrazilo, se je v kulturi. Bodisi z ustanavljanjem revij … Ena prvih tovrstnih je bila Revija 57, bila je perspektivna in izjemno odmevna v celotni Jugoslaviji, a je hitro sledila ukinitev. Je pa imela velik vpliv na dogajanje v družabnem in kulturnem pomenu.

Kot vemo, je bila ukinjena, ker je Jože Pučnik objavil kritičen spis o vlogi partije kot inštrumentu Titovega režima, ki je obvladoval etnično zelo razgibano Jugoslavijo, ki se jo je v tistih časih dalo držati skupaj samo z diktaturo. Ko se je liberaliziralo stanje v družbi, posebej po padcu berlinskega zidu, se je razpad začel popolnoma jasno in glasno na vseh koncih. Najhuje je bilo na Balkanu, kot vedno. Vse to je bil sod smodnika, ki je moral enkrat počiti.

Konec sedemdesetih ste intelektualci čutili potrebo po ustanovitvi Nove revije. Zakaj je bila Nova revija tisti medij, ki je takrat lahko pripomogel pri odpiranju intelektualno tedaj precej zaprtega slovenskega prostora? Bi danes taka ideja lahko preživela? To je težko soditi. Bil sem med ustanovitelji Nove revije in njen dolgoletni glavni urednik, prva številka pa je izšla po dolgem, dveletnem natezanju z oblastmi. Če pogledate številke, so bili začetki skromni, potem pa se je začelo čedalje bolj razvijati in je na lepem, čez eno leto, postala ključna kulturno-kritična revija na Slovenskem, pa ne le na Slovenskem, po vsej Jugoslaviji so jo intelektualci jemali v roke in pri njej tudi sodelovali.

To je bil nekakšen liberalistični sunek zoper trdo roko partijskega monolita in zato smo seveda to še bolj razvijali ter s časom prišli tako daleč, da smo objavili intervju s takim emigrantom, kot je Ljubo Sirc. Vse skupaj se je rahljalo …

Ogromno smo prevajali eksistencialiste in druge filozofe, pa tudi domači avtorji, predvsem filozofi, so se prav pri Novi reviji jasno ustanovili. Vodilna na tem področju sta bila Ivan Urbančič in Tine Hribar, pa še koga bi lahko naštel.

Če pogledate samo redakcijo, pa je bila zelo raznovrstna: od Franceta Bučarja, Jožeta Pučnika, obeh Hribarjev, Spomenke in Tineta, Petra Jambreka, Dimitrija Rupla, Alenke Puhar, Mance Košir in še bi lahko našteval. Skratka ekipa, ki je zagotavljala kakovost vsega, kar se je objavljalo, in je po svoje, predvsem s 57. številko, pripomogla, da se je družba začela demokratizirati in končno dosegla celo osamosvojitev ter stanje, kakršnokoli že je danes po 20 letih.

Moram reči, da nisem najbolj navdušen nad današnjim stanjem oziroma sem ogorčen, da smo se tako slabo izkazali, ko smo začeli sami gospodariti v lastni hiši, ki se ji reče slovenska država.

Kaj mislite, da je vplivalo na to, da smo prišli do takšnega stanja? Kontinuiteta. Nekdanja mentaliteta, v ozadju je še vedno navzoča partijska elita, ki ima še vedno vsepovsod razprostrte svoje kanale. V ta kontekst spada tudi t. i. udbomafija. Vse skupaj je zaviralo pozitiven preboj, zato smo danes na dnu, kar je zame kričeča sramota.

Prav to vpliva na blokado enega in drugega pola, ki sili v to, da družba z gospodarstvom in kulturo cepeta na mestu.

Na predvečer kulturnega praznika bodo podeljene Prešernove nagrade, ki jih podeljujejo že od leta 1947. O najvišjih nagradah na kulturnem področju pa se je letos že precej govorilo, seveda v negativnem tonu. Koliko je spor okoli nagrade Prešernovega sklada zameglil sam pomen nagrad in tudi praznika? S Prešernovimi nagradami je v zadnjem času en velik križ. Včasih so bila v komisijah imena, ki so kaj veljala, danes nekaterih imen sploh ne poznam. Letos se je ob smrti predsednika Prešernovega sklada Jožeta Trontlja zgodil še cirkus okrog nagrad z Jožetom Možino.

Prešernove nagrade so zdaj postale malo preveč razpluznjene v svojih estetskih zadevah oziroma v zadevah, kjer naj bi govorili o kriterijih. Tudi komisije se kar naprej menjavajo, in to ni ravno dober pokazatelj stanja na tem področju.

Sicer pa ne vidim nobenega razloga, da film o Pedru Opeki Jožeta Možine ne bi dobil te nagrade. To je nagrada Prešernovega sklada, to ni glavna nagrada.

Jedro spora med upravnim odborom in komisijo za scenske umetnosti je bilo različno tolmačenje zakona, a v medijih je kot najbolj sporni člen izpadel Jože Možina. Zanimivo je, da člani iz scenske komisije ugotavljajo, da to ni umetniško delo, je pa etično veljavno. Zato ga jaz posebej podpiram in tudi če ste film videli, veste, da je posnet zelo verodostojno.

Težko sodim, kje se umetnost začne in kje konča. Predvsem, ker gledam tudi umetniške scenske izdelke, ki so na isti ravni ali pa še na nižji, kot je ta film. Tu jaz ne vidim nobene dileme.

Sploh pa glede na to, da se film vrti po televizijah po svetu in se ga označuje kot dejanje, ki ga je opravil misijonar, čeprav bi bilo čisto mogoče, da bi ga opravil tudi kakšen laik. S tem poslanstvom je spremenil ljudi in to je zapustilo velik pečat v zavesti svetovne javnosti.

Jožeta Možino je za njegov dokumentarni film o Pedru Opeki predlagalo več ljudi, med njimi tudi vi. Kakšna je vaša utemeljitev in zakaj ste ga predlagali šele lani, zakaj ne leto prej? Nisem ga predlagal z lastne pobude, pač pa so me predlagatelji naprosili, naj napišem utemeljitev, ki sem jo z veseljem tudi naredil in je bila pozitivna ter celo priporočilna.

Jožeta Možino poznam že vrsto let, tudi po njegovih drugih reportažah, kot je na primer Huda jama. Nato pa je šel na Madagaskar posnet film, ki se vrti po vsem svetu. Celo kandidatura za Nobelovo nagrado za mir je bila nekako v zraku za Pedra Opeko. To je zame dosežek.

Pred nami je 8. februar, ki velja za največji slovenski kulturni praznik. Kako kulturne praznike in kulturo doživljamo Slovenci? Težava je, da je slovenska kultura v družbeni zavesti degradirana. Da ni zavednega programa, ki bi se posvečal recimo izročilu. Ravno zdaj se ukvarjamo z rimsko nekropolo v Šempetru, ki jo želijo zaščititi in jo urbanistično na svoj način obdelati ter jo narediti turistično atrakcijo. Ker je zadeva sumljiva, se zdaj ubadamo s tem, kako projekta ne zatreti, ampak ga izpeljati spodbudno v skladu s pravili.

Potem se postavlja vprašanje založništva, kjer je situacija zelo krhka. Navajam primer Mladinske knjige, kjer sem kot urednik preživel 25 let in mi seveda ni vseeno, da bo šla na kose.

Izpostavljam še obnovo spomenikov, da ne govorim o gradovih in podobno. Veliko takšnih spomenikov propada in to je slabo znamenje, kajti kultura je formativ naroda. Če se tu začne krhati, bo to slabo učinkovalo tudi na vtis, ki ga dajemo kot narod. In prav to vpliva na našo samozavest in na našo identiteto, ki si jo skušamo zagotavljati in se nam kar naprej spodmika.