Lukšič: Janša je zastrupljen s politiko

Tako je prepričan predsednik Socialnih demokratov Igor Lukšič, ki v intervjuju za Planet Siol.net pravi, da SD ne bo sodelovala pri privatizaciji, še zlasti "če se bo šlo na vrat na nos". Predsednik SD sicer ocenjuje, da je v državnem zboru 80 glasov za razprodajo, zato glas SD ne bo ključen. Lukšič kljub temu ne da roke v ogenj glede glasovanja "njegovih" poslancev v DZ-ju, odgovoril pa je tudi na provokativno vprašanje, ali je bil pes, ki je lajal, medtem ko so bili poslanci SD videti kot karavana, ki gre dalje. Pozitivna Slovenija ni opravila čiščenja, ki ga Slovenija nujno potrebuje, kadrovanja pa kažejo, da ima Zoran Janković še vedno močan vpliv v PS, meni Lukšič. V intervjuju tudi izziva premierko Alenko Bratušek, naj proda Abanko, napoveduje naslednje korake Janeza Janše, razkriva, ali na čelu stranke pogreša Boruta Pahorja, in odgovarja, zakaj se boji nove leve stranke. V nedavnem intervjuju za Delo ste dejali, da bi bili pripravljeni iti tako daleč kot vaši vzorniki, Che Guevara, J. F. K., Gandi in Martin Luther King. Precej pogumna izjava, da bi bili za ideale pripravljeni dati življenje, če sem prav razumel. Če se hočeš iti "na polno", potem je treba iti do skrajnih konsekvenc. Vse drugo je samo igračkanje. Ampak zdi se mi, da v politiki prakticirate pragmatizem. Ne bi rekel, da ste v politiki idealist. Če analiziramo vaše izjave v zadnjih šestih mesecih, ste se pragmatično prilagajali razmeram. Ne moreš iti več kot en korak pred razmerami, ki so v tistem trenutku. Če greš dva ali tri korake pred tistim, kar dojemajo tisti, ki se s takšnimi premisleki ne ukvarjajo vsak dan, pomeni, da si izgubil stik z ljudmi in realno situacijo. To pa ne pomeni, da si zapustil ideale in smer, v katero greš.

Kateri pa so ti ideali? Prvi je človeško dostojanstvo, potem pravičnost, poštenost, solidarnost, osebna svoboda. Vedno je vprašanje, kako te ideale dojemajo tisti, s katerimi delaš, in koliko je politične moči, da se ti ideali vsak dan uresničujejo.

Ampak vsi ti ideali, ki ste jih omenili, so v Sloveniji precej na psu. V politiki ne ostane nič drugega kot boj za večino. Moraš dobiti ustrezno število ljudi, koalicij, organiziranih skupin in centrov moči, ki so pripravljeni iti v isto smer, ki so pripravljeni to prakticirati, ne samo verbalno podpirati. To je gotovo problem.

Danes v Sloveniji obstaja predvsem večina za razgradnjo vseh teh idealov in tudi kakšnih drugih, recimo za visoko stopnjo individualizacije in za neke brezciljne razdelitve vsega, kar je ostalo. Ne mislim le na lastnino, ampak tudi na čast, položaje, izobrazbo. Vidimo, kakšno plenjenje izobrazbe pogoltno teče, da si nekateri kar sami pišejo diplome in prepisujejo tekste, da dobijo nazive.

Ko govorimo o pragmatizmu in iskanju večine, do nedavnega niste hoteli veliko slišati o Alenki Bratušek in ste bili zelo kritični do Zorana Jankovića, zdaj pa oblikujete večino s Pozitivno Slovenijo, ki obvladuje koalicijo. Kako doumeti ta razkorak? PS je precej improvizirala. 12. januarja so razglasili zamrznitev predsednika, niso pa izvolili novega predsednika. Predsednik SD se po običaju ne sestaja z nižjimi funkcionarji ali odposlanci, zato se nisem dobival z Bratuškovo.

Takoj naslednji dan, ko je postala kandidatka za mandatarko, sem se z njo dobil, in sicer glede enega samega vprašanja, ki je bilo takrat ključno za Slovenijo, kako se znebiti vlade Janeza Jaše, kako iti v vlado in za koliko časa.

Imate tudi vi vtis, ki prevladuje v javnosti, da ima Zoran Janković v PS še naprej močan vpliv? Nimam stika tako globoko v PS, da bi lahko iz lastnega izkustva trdil, da se to dogaja. Na podlagi kadrovskih predlogov pa vidimo, da je mnogo imenovanih funkcionarjev tesnih sodelavcev Zorana Jankovića, kar v javnosti upravičeno zbuja vtis, da PS ni opravila pričakovanega čiščenja, ki ga Slovenija nujno potrebuje.

Rekli ste, da je ključno, da Janša pade. Zdaj pa se zdi, kot da imamo cementirano vlado leve sredine, ki bo vladala do konca mandata, v marsičem pa uporablja podobno retoriko kot prejšnja vlada. Prvi cilj je bil, da pade vlada, drugi pa, da bi se zgodil preobrat. To se za zdaj še ni zgodilo, le razmere so se pomirile v tem smislu, da vlada ali predsednik vlade ni več generator konfliktov.

Odpira se tudi vprašanje novih prilivov v proračun, vprašanje davkov. V SD smo za to, da se poskuša čim bolj ohraniti kakovost socialne države in javnega sektorja. Delno gremo v to smer.

Glede razprodaje državnega premoženja pa za zdaj nismo nič na boljšem. Socialni demokrati smo tu v manjšini, smo edini, ki smo izrazito nenaklonjeni razprodaji. Smo za iskanje dolgoročnih strateških partnerjev in določitev glavnih velikih podjetij kot stebrov za razvoj Slovenije.

Ampak vi ste se tudi v koalicijski pogodbi zavezali, da boste prodali vsaj eno večje državno podjetje. Ta proces gre naprej, brez glasov SD pa ne bi stekel. Jaz bi si želel, da ta proces ne bi stekel. Bojim se, da je v DZ-ju osemdeset glasov za tovrstno razprodajo, se pravi, da se to lahko mirno zgodi, čeprav v SD temu nasprotujemo.

Poslanci SD bodo torej proti? Mislim, da bodo, ker smo tako dogovorjeni. To ni dobra rešitev za Slovenijo.

V zadnjih mesecih je bilo opaziti razkorak med tem, kar ste govorili vi, in tem, kako so poslanci dvigovali roke ali bili za neke politične rešitve. Dajete roko v ogenj, da za prodajo državnih podjetij poslanci SD ne bodo glasovali? Stranka ne bo za to. A v ustavi imamo napisano, da poslanci niso vezani na kakršnakoli navodila, tako da stranka ali jaz ne more zagotoviti glasov. Tudi ne bi dajal roke v ogenj za karkoli, lahko pa povem svoje stališče in stališče stranke. Na konferenci smo sprejeli jasna stališča glede prodaje premoženja.

Kako sicer ocenjujete razmerje med vami in poslanci? Skupaj smo eno leto, mislim, da smo oblikovali delovno vzdušje, kjer skupaj oblikujemo stališča. Poslanska skupina je najbolj vitalen del stranke, precej pomaga pri oblikovanju stališč.

Večkrat sem imel občutek, da ste vi pes, ki laja, poslanci pa karavana, ki gre dalje. To je odvisno od tega, za katero vprašanje gre, ali je vezano na kakšno regionalno vprašanje, na njihov volilni okraj ali pa na kakšno njihovo posebno zavezo.

Govorim o nacionalni politiki. Ne vidim, da bi šlo za kakšna bistvena razhajanja pri ključnih zadevah. Smer je jasna, skupna, tudi pri glasovanjih se ne spomnim, da bi kdo pri kakšni ključni stvari glasoval v nasprotju z dogovorom.

Kakšen rok trajanja bo imela ta koalicija? Mislim, da ima potencial. Ta koalicija ima zelo malo prostora za silno razpravo o tem, kaj je treba narediti. Treba je napeti vse sile, da se zadolžimo po čim nižji obrestni meri, verjetno na ameriškem trgu, in da pripravimo državo na neko bolj ali manj globoko reformo.

Vprašanje je, ali bomo Slovenijo srednje- in dolgoročno usposobili za to, da bomo čim bolj živeli v procesih globalizacije ali pa se bomo ukvarjali samo s tehničnim vprašanjem in iz dneva v dan reševali problem bilance v proračunu.

Če se Slovenija odloči, da proda nekaj podjetij, to povzroči učinek domin. To pomeni, da se v velikih podjetjih ne bodo več ukvarjali z razvojem, ampak bodo čakali, da pridejo na vrsto, da se jim odseka glava in da so pač darovani na oltarju domovine.

Zdi se, da se znotraj koalicije prelamlja glede projektov slabe banke in holdinga, ki gresta naprej. Glede holdinga je ključno vprašanje, da se premoženje države ne prenaša v zasebni holding. Kar je konceptualno problematično, je to, da holding, ki nima lastnega premoženja, v resnici ni holding. O tem bomo morali še razpravljati. Mi še vedno vztrajamo, da je bila konceptualna rešitev glede kadrovskih vprašanj in upravljanja znotraj AUKN-ja dovolj dobra in da bi jo morali izboljšati.

Kako kaže glede tega dogovora? Imamo dober občutek, a hudič je v detajlih. Tisti, ki bi radi imeli holding ali agencijo kot instrument za nastavljanje svojih ljudi, ali pa za sodelovanje pri prodaji ali razprodaji premoženja, so na napačni poti.

Nekdanji minister za delo Andrej Vizjak je dejal, da strategije upravljanja z državnimi naložbami še nimate, minister Čufer pa je v 14 dneh napovedal privatizacijo. Privatizirali boste brez strategije, kar ste očitali Janševi vladi. V našem koalicijskem dogovoru je zapisano, da je strategija osnova. Strategija ni samo papir. Janševa vlada je to vprašanje obravnavala zelo tehnično. Moramo doseči soglasje prek meje te koalicije, razpravljati tudi s sindikati in delodajalci.

Ampak vi boste prodajali, še preden boste sprejeli strategijo. Jaz nisem za to, da bi karkoli prodajali.

A kaže, da boste. Mi ne bomo zraven, zlasti če se bo šlo na vrat na nos.

Želja premierke Bratuškove je, da bi prodali eno banko. To ni dobra ideja? Kar naj proda Abanko, to je ena od državnih bank, in bomo videli, koliko denarja bo za to dobila. NLB ima kar naprej neke kupce. Ko naj bi se posel izvršil, pa odstopijo. Ker ne iščemo partnerjev, ampak kupce, se ti na trgu obnašajo glede na nihanje cene.

Presenetila me je vaša izjava, da Zoran Janković in Janez Janša nista več v nacionalni politiki. Janša je vendar predsednik največje opozicijske stranke, kmalu bo še enkrat izvoljen za predsednika SDS. Če sem to rekel, je to pomanjkljiva izjava. On ni več predsednik vlade, je pa še vedno predsednik stranke in je v nacionalni politiki, za Jankovića pa velja, da formalno ni več v nacionalni politiki.

Katere korake zdaj pričakujete od Janše? Enkrat je rekel, da politika ni njegova prva ljubezen. S tem je koketiral z izjavo Boruta Pahorja. Če politika ni njegova ljubezen, pa je zastrupljen s politiko. Janša je verjetno najbolj politično bitje v Sloveniji, kar jih poznam. Težko si predstavljam, da bo zbral moč, da iz tega izstopi, bi pa bilo to za Slovenijo zelo koristno.

Janša je pustil močno sled, ki je na nek način konstruktivna, ker konstituira nekaj, kar ni Janša, in vse, kar ni Janša, je levo in konstituira desnico.

To je dobro? To postaja zelo moteče, ker se ne moremo pogovarjati o konceptih. Njegova prisotnost onemogoča razpravo, ker je ključno, ali si za ali proti Janši, kar pa v Sloveniji ni več nobena dilema. Konsenze moramo ustvarjati prek levo-desne opcije.

Na desnici torej ne vidite premikov? Ne. Vem, kako je bilo, ko smo se mi odločali, ali iti z novim predsednikom ali z Borutom Pahorjem. To je bilo za stranko mučno in boleče, pa je bil Pahor predsednik stranke 15 let, pri Janši gre za daljše obdobje, in tudi SD ni bila tako zelo prežeta s Pahorjevo dejavnostjo in vseprisotnostjo, kot velja za Janšo v SDS. Pri nas se je pokazalo, da se da delovati bolj ali manj normalno naprej ne glede na to, da se zamenja predsednik stranke.

Predvidevam pa, da Boruta Pahorja pogrešate na čelu stranke? Jaz ne (smeh). Mislim, da vlogo predsednika države dobro opravlja, tudi na zunanjepolitičnem parketu mu gre dobro in mislim, da se je Slovenija decembra lani dobro odločila.

Še zadnje vprašanje. Se bojite nove leve stranke in zakaj da? Vsaka nova leva stranka prinese dezorientacijo glede na glavno smer. Ljudje so v precepu, katera od strank, ki se imajo za leve, je prava. Tako se razpršijo sile vseh tistih, ki resno mislijo nekaj narediti s to državo v socialistično oziroma socialdemokratsko smer. Ljudje, ki ne vedo, za kaj bi se odločili, imajo vedno razlog, da se ne odločijo za nič, ostanejo doma ali pa se ne angažirajo.

To za Slovenijo ni dobro. Dokler se levica na Slovenskem ne bo uspela združiti okrog ene stranke, po mojem mnenju je to za zdaj SD, toliko časa nima prave perspektive. Potrebujemo močno levo stranko, ki bo vsaj dvoje volitev zdržala pri moči od 25 do 40 odstotkov, da se zagotovi stabilnost.