Kako je grško javno televizijo zapustil njen zadnji novinar

Nicholas Tsimpidas je nekdanji novinar grške javne radiotelevizije, ki jo je vlada lani ukinila z obrazložitvijo, da je preveč potratna. Po tej odločitvi je z nekaj sto drugimi kolegi še naprej pripravljal program v prostorih nekdanjega javnega servisa ERT. S somišljeniki so se po nekaj mesecih morali umakniti, sam pa je bil zadnji, ki je zapustil prostore nekdanje javne grške televizije. Dobesedno. Danes sodeluje pri ustvarjanju vsebin novega televizijskega in radijskega medija. Za tega pravi, da nima direktorja in urednikov. Tsimpidas je dejaven tudi kot ustvarjalec vsebin na radijski postaji, ki je v lasti grške leve stranke Siriza.

Grška vlada je pred enim letom napovedala, da namerava zaradi varčevanja ukiniti državno grško televizijo ERT. Ker gre za preveč potraten servis s premajhnim dosegom, ga bomo čez nekaj ur ukinili, je 13. junija lani gledalcem v eter sporočil vladni tiskovni predstavnik Simos Kedikoglou.

Štirim televizijskim in štirim radijskim programom ter spletni strani javnega servisa so bile štete ure, odločitev je v hipu pomenila tudi 2.600 delovnih mest manj, toliko je bilo namreč novinarjev, zaposlenih na ERT.

A novinarji so se uprli. Čeprav odpovedi zaposlitev niso mogli preprečiti, so vztrajali na televizijski postaji, odločeni, da bodo še naprej ustvarjali program, kakršnega so do takrat. To so prek spleta 24 ur na dan in sedem dni na teden počeli pet mesecev, dokler policisti nekega novembrskega četrtka pred zoro niso iz stavbe pospremili še zadnjega novinarja.

To je bil Nicholas Tsimpidas, pred razpustom sindikalist javne grške radiotelevizijske hiše in televizijski novinar. Novinarski kolega ga je prebudil sredi noči in mu sporočil, da so policijski specialci na poti proti televiziji. Tsimpidas je odšel do studia in v eter govoril še 25 minut. Potem je moral oditi.

Kako se spominjate zadnjih minut zadnjega dneva, ko ste ustvarjali, kot pravite, program, ki je javnost obveščal o vsem, o čemer je provladni mediji niso želeli? Bil je sedmi november, policija je prišla v stavbo ob štirih zjutraj. Ob 4.30, ravno ko sem ljudem razlagal o tem, da so policisti v stavbi, in jih pozval, naj nas pridejo podpret, so vdrli v studio. Bilo je mnogo specialcev, policistov pod krinko in drugih. Vdrli so v studio in mi ukazali, naj odložim mikrofon in neham oddajati program. To sem storil in izrekel zadnje besede.

Kaj ste povedali? Izrekel sem besede grških gverilcev, nekako tako, da če si ubit med bojem, naj bo tvoja duša v spokoju in miru. To so bile moje zadnje besede. Tega nisem načrtoval, besede so prišle iz mene. Potem sem odšel iz stavbe. Tam so bili oboroženi ljudje, odpeljali so me na policijsko postajo in me izprašali. Ljudje so zahtevali, naj nas izpustijo, zato so nas morali izpustiti.

Kaj se je pravzaprav dogajalo okoli javne radiotelevizije? Za kaj je šlo? Kako so se stvari razvile naprej? Vlada se je junija lani odločila ERT ukiniti. Odzvali smo se v Atenah, pa tudi drugod po državi, vendar se je država pozneje odločila, da bo ustanovila novo javno radiotelevizijo. To nas je razdelilo. Približno 600 kolegov je odšlo na vladno televizijo, drugi nismo odšli. Od 700 do 800 se nas je odločilo, da nadaljujemo oddajanje programa, kot smo ga imeli prej, da nadaljujemo svoje delo. Novembra lani je policija prišla na sedež v Atenah in nas odpeljala iz stavbe.

Kje delujete danes? Od takrat imamo nove prostore, od prostorov nekdanje ERT nas loči cesta. Ti novi prostori so v naši lasti. Program oddajamo na 16 regionalnih radijskih postajah in eni televizijski postaji. Oddajamo v analogni tehniki, ravno včeraj pa nam je v delu Aten prvič uspelo oddajati digitalno. Imamo novo spletno stran. V Grčiji nas zdaj v novi televizijskih hiši skupaj dela približno 400.

Od česa živite? Do junija smo prejemali socialno pomoč, zdaj je ne več. Pomagamo si s solidarnostnimi skladi, kamor ljudje prispevajo, kolikor se jim zdi. Na voljo nam je tudi denar sindikatov. Ravno pred nekaj tedni smo imeli skupščino vseh sodelavcev, kjer smo govorili o tem, kako naprej. Ljudje so namreč izčrpani, finančno, fizično in psihično. Skupščina bo spet septembra, takrat bomo videli, kako bomo nadaljevali.

Kakšno vsebino ponujate gledalcem in poslušalcem? Po 14 mesecih nam še vedno uspeva oddajati program. Zelo se trudimo. Ratingi nam kažejo zelo dobro, predvsem na celini, kjer naše radijske postaje ubirajo drugačen pristop k poročanju o dogodkih. Vsi veliki mediji v Grčiji so trenutno naklonjeni vladi, trojki in varčevalnim ukrepom. Če nekdo želi drugačen pogled na to, kaj se dogaja, bo sledil našim programom ali pa radijski postaji Sirize, ki za zdaj nima večjega dosega.

V čem ste drugačni od drugih medijev, za katere pravite, da so naklonjeni vladi? Trudimo se prikazovati zgodbe, ki jih druge televizijske postaje ne. O varčevalnih ukrepih, lakoti, ljudeh, ki so izgubili delo, brezdomcih. Zgodbo o čistilkah, ki protestirajo pred finančnim ministrstvom, smo več mesecev javnosti sporočali samo mi. Nihče drug. Toliko žensk vsak dan prihaja v središče Aten, pred parlament, pa kljub temu o tem ni nihče poročal.

Pred začetkom pogovora ste mi dejali, da lahko k vam pridejo tudi nenovinarji, če bi želeli kaj povedati javnosti. Kako je to videti? Tako je. Nekaj programa pripravljajo tudi ljudje, ki nas podpirajo, pa niso novinarji. Če ima nekdo dobro zamisel, mu damo priložnost, da sodeluje pri programu in spoznava, kako ta nastaja. Na novi televiziji imamo študente medijskega oddelka v Tesaloniki, ki prihajajo k nam kot prostovoljci, mi pa jih učimo, kako ustvarjati televizijski program. Podpirajo nas, želijo pomagati, v zameno pa jih učimo, kako pisati zgodbe in kako delovati v uredništvu.

Kako delujete? Kot podjetje, kot zavod, kot zadruga? Nič od naštetega. Prav zdaj razpravljamo o tem, kako bomo organizirani v prihodnje. Postaja ima skupščino ljudi, ki pomagajo pri programu, in čeprav smo razkropljeni po vsej Grčiji, se bomo skušali čim večkrat srečati v Atenah in razpravljati o glavnih stvareh, ki jih moramo rešiti.

Kako ste organizirani statusnopravno? Nekako tako, kot sem opisal. Nismo trdno organizirani, skoraj bi rekel, da gre predvsem za samoupravljanje in samoorganizacijo. Nimamo direktorjev, odgovornih urednikov, nikogar, ki bi drugim govoril, kako naj kaj naredijo. Vsi smo enakopravni, nekateri pa imajo širši pogled na vse skupaj in skrbijo za pregled nad tem, kdo počne kaj in kdaj.

Ko se je lani grška vlada odločila za ukinitev televizije, se je tudi znotraj novinarskih krogov zgodil razkol. Nekateri so se odločili za odhod na novo televizijo, ki jo je ustanovila vlada, nekateri ste v prostorih ukinjene televizije vztrajali še nekaj mesecev. In potem je bila še tretja skupina sodelavcev. Kaj je danes z njimi? Tretja skupina nekdanjih sodelavcev so tisti, ki niso odšli na novoustanovljeno državno televizijo, prav tako pa niso več vztrajali kot mi. Pravzaprav nihče ne ve, kaj se je zgodilo z njimi. Nekateri so zamenjali poklic, drugi so odšli v tujino. Imeli smo tudi nekaj samomorov. V štirinajstih mesecih je bilo 13 smrti – skoraj ena na mesec –, tako ali drugače povezanih z ukinitvijo televizije. Z nekaterimi drugimi, ki so odšli delat za državno televizijo, nimamo več stikov. Dolgoletna prijateljstva so se končala, potem ko so se odločili za ta korak. Menimo namreč, da bi, če bi se teh 600 nekdanjih kolegov odločilo drugače, lahko takrat še obrnili položaj.

Kakšne načrte imate z novoustanovljeno televizijo? Želimo si nadaljevati delo. Vsak dan se nam lahko zgodi obisk policije v kateremkoli našem objektu po državi. Najti moramo odgovore na vprašanja, kako se obdržati in kako od tega živeti. To je vsakdanja bitka. A za zdaj nekako gre. Nekaterim od nas je uspelo dobiti dodatno delo tu in tam in tako nam nekako uspeva še naprej oddajati program. Sam delam na našem mediju in deloma na radijski postaji, ki je v lasti stranke Siriza.

Razmišljate, kakšen bi bil lahko vzdržen model financiranja vaše televizije v prihodnje? To je vprašanje za milijon dolarjev! Kako najti model, ki bo vzdržen v državi, ki je v krizi in ima šibko gospodarstvo. Ljudje želijo medij, ki ne bo širil propagande za vlado in trojko. So pripravljeni mesečno odšteti denar, s katerim bi podprli takšen medij? To je spet vprašanje. Koliko denarja? Koliko ljudi bi lahko od tega živelo? Vse to moramo razvozlati.

O vsem tem boste razpravljali jeseni. Tako je, septembra. Zdaj smo utrujeni od vsega, naši ljudje potrebujejo počitek, o tem bomo govorili, ko se vrnejo z dopusta.