Dušan Olaj: Optimistične gospodarske napovedi so zaželena in nujno potrebna hrana vladajoči politiki

Dušan Olaj je ustanovitelj, lastnik in generalni direktor podjetja Duol, ki razvija in izdeluje hitro postavljive hale oziroma balone. Čeprav so baloni obstajali že pred njimi, so jim vdahnili širšo uporabnost. Tako smo se z njim o najbolj perečih težavah, s katerimi se spoprijemajo podjetniki, pogovarjali v testnem balonu pred nič kaj razkošno upravno stavbo podjetja na Brezovici pri Ljubljani. Dejansko gre za radarsko kupolo, ki jih dobavljajo več svetovnim podjetjem in v kateri že tri leta testirajo motnje radijskih signalov. Rezultati so bistveno boljši kot v klasičnih kupolah, se pohvali Olaj, ki se namerava po več kot dvajsetih letih počasi umakniti z vseh vodstvenih funkcij podjetja. V Duolu so zaradi majhnosti slovenskega trga – v prvih dveh letih so pri nas postavili 50 športnih objektov – poslovne priložnosti začeli iskati v tujini. Najprej so jih našli v državah nekdanje Sovjetske zveze, nato pa v dobrih dvajsetih letih prek Skandinavije, Evrope, Latinske Amerike, zalivskih držav in Afrike osvojili ves svet. Duol od Valparaisa v Čilu do Petropavlovska na Kamčatki, rad pove Olaj. Vizija podjetja je: en izdelek, ves svet. Če je bilo podjetje v preteklosti sinonim za športne dvorane, si želijo v najkrajšem mogočem času osvojiti kmetijski sektor. S patentiranimi napihljivimi rastlinjaki, katerih največja prednost je postavitev brez dragih konstrukcij, merijo predvsem na Afriko in osrednjo Azijo. Pilotski projekt že izvajajo v Alžiriji, še letos pa bodo v sodelovanju z velikimi slovenskimi kmetijskimi proizvajalci testirali tri balone na različnih koncih države.

Vlada je sprejela predlog proračuna za prihodnji dve leti, ki temelji na Umarjevi visoki gospodarski rasti. Od kod tako optimistična napoved, ta je celo nad vsemi napovedmi analitikov? Kako kot gospodarstvenik gledate na takšen optimizem? Vsekakor gre za izjemno optimistično napoved, ki je bila objavljena 21. septembra letos. A glede na zadnje dogodke je že zastarela. Od takrat do danes se je na primer zgodila afera Volkswagen. Ta lahko po mojem mnenju bistveno in v relativno kratkem času poslabša Umarjevo napoved.

Težava vseh statističnih napovedi je, da na podlagi preteklih dogodkov napovedujejo nekaj, kar se bo zgodilo v prihodnosti. In mi na podlagi tega zapravljamo tisto, kar bomo šele dobili. Če bomo. To je težava. Ko nekaj daš, to težko pozneje vzameš nazaj.

Bistveno pozornejši bi morali biti na to, kako in za kaj bomo porabljali denar. Menim, da v tem trenutku nimamo niti najmanjšega razloga za kakršnokoli večjo radodarnost, povezano z javnimi financami. Smo še vedno povsem na začetku procesa konsolidacije države, zato vsekakor ni primeren čas za deljenje hipotetično ustvarjenega.

V idealnih razmerah bi verjetno Umarjeva napoved celo vzdržala, a na svetovnem trgu so takšne razmere malo verjetne. Naše podjetje posluje globalno. Prisotni smo na trgih Latinske Amerike, v zalivskih državah, državah nekdanje Sovjetske zveze, Afriki in seveda Evropi. In ko gledamo stanje, niti v eni izmed teh državah ali na kateri od celin ne vidimo nobenega razloga za optimizem.

Pri oživljanju gospodarske rasti je sicer zaznati lahek vetrič, a to je lahko tudi zgolj statistična napaka. Če se zgodi malenkost večji problematični dogodek, pa naj gre za neobvladovanje begunske krize ali nov politični spor, se lahko številke v trenutku obrnejo. Optimistične gospodarske napovedi so zaželena in nujno potrebna hrana vladajoči politiki. V realnem svetu posla pa moramo vedno gledati več let naprej, predvsem pa se znati vesti bistveno bolj konservativno.

Ima po vašem mnenju slovenska vlada rezervni načrt? Aktualni vladi priznavam, da je umirila politični prostor. Po drugi strani ji odrekam pravico, da si lasti kakršnekoli zasluge za rahlo gospodarsko rast. Zavedati se moramo, da je rast, ki jo dosegamo, predvsem posledica konjunkture na evropskih trgih in trgih, kamor Slovenija izvaža. Malce podrobneje je treba pogledati, na račun katerih podjetij raste slovenski izvoz in v katerih panogah. In ko pogledamo projekcije, ki kažejo na ohlajanje teh trgov, bi nas moralo pravzaprav skrbeti. Res nimamo pravih razlogov za optimizem.

Gospodarstvu grozi višja minimalna plača, ki bo po napovedih GZS ogrozila številna delovna mesta. Povečali se bosta masa plač in število zaposlenih v javnem sektorju. Razvojnega zagona gospodarstva v predlogu proračuna sploh ni omenjenega. Ne želim komentirati vladnih ukrepov. Imamo tako vlado, kot smo jo hoteli. Je naše zrcalo. Želim si zgolj, da ta država začne čim prej logično in razumsko delovati ter sprejemati ukrepe, ki ne bodo politično sprejemljivi, ampak koristni za podjetja in državljane. Nikoli nisem kritiziral višjih davkov in obremenitve dela, sem pa zelo kritičen do načina porabljanja davkoplačevalskega denarja. Javna uprava mora postati bolj vitka in prijazna do uporabnikov.

Slovenija ima velike težave s prepoznavnostjo, slovensko gospodarstvo pa velike težave z blagovno znamko Slovenija. Vsi gospodarstveniki, ki delujemo na svetovnem trgu, smo povezani z imenom Slovenija. Če ime Slovenija pri kupcih poraja dvome ali slabe asociacije, nam še tako vrhunski in konkurenčni izdelek ne pomaga. To bi morala biti ena od temeljnih nalog slovenske politike in v tem delu mora slovenska vlada še ogromno postoriti.

Ali svoje izdelke prodajata pod blagovno znamko Made in Slovenija? Ne, svoje izdelke tržimo pod imenom Made in EU. Pa ne zato, ker bi se sramovali imena Slovenije, ampak zato, ker tržimo globalno ter izvajamo večino promocijskih, marketinških in komercialnih dejavnosti prek spleta. Domena EU je bistveno bolj prepoznavna od domene SI. Tudi veliko pismenih tujih uporabnikov medmrežja ne loči med končnico SI ali SL, podjetja pa zaradi tega celo ne najdejo.

Res pa je tudi, da v nasprotju z marsikaterim drugim mednarodno usmerjenim slovenskim podjetjem nismo nikoli razmišljali, da bi zaradi prepoznavnosti države podjetje selili v katerokoli drugo, davkom in poslu bolj naklonjeno okolje. V Sloveniji smo nastali in tu bomo ostali ter še naprej plačevali davke. Davčno kolobarjenje nas ne zanima.

Torej so izgovori tistih poslovnežev, ki podjetja selijo v druge države, iz trte izviti? Vsak ima svoje razloge za selitev. Krivda države je lahko priročen izgovor, ki vedno pride prav. Ko človek išče razloge za svoj neuspeh, jih najlažje najde zunaj sebe. Sam se držim načela, da sem za vse, kar počnem, odgovoren sam. Predvsem pa nikoli od nikogar ničesar ne pričakujem. Največja razočaranja pogosto prihajajo prav od tu. Če nič ne pričakuješ in nič ne dobiš, ne moreš biti razočaran. Če karkoli dobiš, si potem toliko prijetneje presenečen.

Je bilo vaše podjetje kdaj prejemnik nepovratnih sredstev države? Če se ne motim, smo v zadnjih desetih letih dvakrat prejeli delno povračilo za sejemske nastope v tujini in lani delno nadomestilo za internacionalizacijo v kmetijstvu. Vse skupaj v vseh letih okoli deset tisoč evrov. Tovrstni dejavnosti lovljenja financ do zdaj nismo posvečali nobene pozornosti.

Nove izdelke in nove trge razvijamo zaradi potreb trga, ne zato, ker so za to razpisana nepovratna sredstva. S svojim novim produktom, napihljivimi rastlinjaki, pa gremo v mednarodna partnerstva in skupne kompetenčne centre in tu nameravamo kandidirati za evropska razvojna sredstva. Če bomo dobili sredstva, bo v redu, če jih ne bomo, pa bo tudi v redu.

Vlada je obljubljala tudi odpravo birokratskih ovir. Slovenija je od držav članic EU manj zbirokratizirana le od Hrvaške in Grčije, kaže zadnje poročilo OECD. Ali na tem področju kot podjetnik že čutite kakšne spremembe na bolje? Iskreno povedano, ne. Vsi govorijo le o tem, kaj bi bilo treba narediti. A v tem ni glavna težava, saj to vemo vsi. Potrebujemo ljudi, ki bodo znali to narediti.

Ker pa se je svet začel prehitro vrteti, zmanjkuje časa za uveljavljanje sprememb, tudi ko smo že našli take ljudi. Toliko bolj je to vidno v Sloveniji, kjer smo še vedno pregloboko v okovih starega in vsaka sprememba zahteva ogromno časa, ki pa ga ni imela nobena vlada do zdaj. Ne vem, ali ga bo imela ta vlada.

In ne pozabimo na pomembno malenkost, da nobena vlada ne deluje po principu najboljše mogoče rešitve, temveč po principu rešitve, ki je všeč koalicijskim partnerjem. Ta skoraj nikoli ni najboljša, ampak je vedno zgolj najbolj politično sprejemljiva. Žal.

Konsenz okoli strateških rešitev za Slovenijo je še vedno tabu tema.

Sami imate izkušnje tudi z grško birokracijo, kjer ste pred kratkim postavili športno dvorano. Kako zapleteni so tamkajšnji birokratski postopki? Zvenelo bo skrajno cinično, ampak med razpisi v Sloveniji in Grčiji praktično ni nobenih razlik. Tudi tam se je postopek javnega razpisa vlekel tri leta, z vsemi mogočimi pritožbami in razveljavitvami postopka. Birokratsko ovire so praktično enake, ampak tako je tudi še kje drugje po svetu.

V zadnjih dneh smo priča odmevni aferi Volkswagna, ki je med drugim močno zamajala evropske borze. Kako gledate na takšno nepošteno ravnanje uglednega svetovnega proizvajalca avtomobilov? Gre za zelo, zelo veliko težavo, pa ne v ekološki obremenitvi. S to goljufijo se je zame porušil institut zaupanja. Pojavil se je dvom o vsem in vsakomer. Bojim se, da je duh ušel iz steklenice. Ko bo stekla preiskava še kje drugje, to verjetno ne bo osamljen primer. Če je to naredil Volkswagen, potem to verjetno ta trenutek počne še kdo drug. In vprašati se moramo, kaj je vendar narobe s to našo družbo, ki dopušča takšne deviacije. Komu sploh še verjeti? To je bojazen jutrišnjega dne. Očitno etične norme veljajo zgolj na neki deklarativni ravni, v realnem življenju pa jih ni več. Ali pa jih ne vidimo več.

Bi moral prvi mož Volkswagna Martin Winterkorn zaradi afere nemudoma odstopiti, namesto da je čakal na razplet kriznega zasedanja izvršnega odbora nadzornega sveta? Nemčija ima dovolj dolgo tradicijo korporativnega upravljanja in verjamem, da imajo lastniki razloge, da delajo tako, kot delajo. Mi je pa pri tem, v nasprotju s slovenskim poslovnim okoljem, všeč, da so krivdo priznali in niso čakali na konec pravnomočnega postopka na sodišču. To kljub vsemu nekaj šteje. Pri nas bi na epilog priznanja krivde čakali desetletje.

Kako bi lahko afera Volkswagen vplivala na prodajo njihovih avtomobilov in zaupanje v nemške proizvode oziroma na blagovno znamko Made in Germany? Moja utopična želja je, da vpliva ne bi bilo. Pa tu ne mislim nase, ampak bolj na Slovenijo. V nasprotnem primeru bodo posledice za slovensko avtomobilsko industrijo izjemno hude. Ne pozabimo, da tako ali drugače ta prispeva petino slovenskega bruto domačega proizvoda (BDP). Prav skupina Volkswagen je namreč največji kupec slovenskih dobaviteljev avtomobilski industriji.

Pri Volkswagnu samem pa ne gre zgolj za težavo plačila izrečene kazni, ki znaša 15 milijard evrov. Prišteti je treba še vse civilne tožbe. Ameriški odvetniki po medijih že objavljajo vabila lastnikom Volkswagnovih avtomobilov, naj se odločijo za skupinske tožbe zaradi zavajanja kupcev.

Vprašanje je, ali je Volkswagen sposoben vse to prenesti. Po najslabšem scenariju bi to lahko pomenilo celo propad nemškega velikana. V vseh primerih pa bo Volkswagen svojo škodo poskušal prevaliti tudi na dobavitelje. Prepričan sem o tem.

Kateri proizvajalci avtomobilov bi še lahko šli po Volkswagnovi poti? Zanimivo bo počakati. Domine so zanimiva igra.

Nemčija ima najmanjšo rodnost med vsemi državami na svetu, do leta 2050 pa naj bi se število delovno sposobnih prebivalcev Nemčije zmanjšalo za tretjino. Vsako leto bo zato potrebovala pol milijona novih delavcev, skupaj torej 17 milijonov. Na to že opozarjajo vodilni predstavniki nemške avtomobilske industrije, ki v begunski krizi vidijo veliko priložnost. Kako gledate na nemško velikodušno odpiranje vrat beguncem? Begunska kriza je katastrofa. Če jo nekdo vidi kot gospodarsko priložnost, da bo s ceneno delovno silo dvignil svojo produktivnost in dobičkonosnost, se je treba vprašati o njegovi etiki in morali.

Vprašanje begunske krize je večplastno in je izjemna klofuta vsem svetovnim politikom. Predvsem tistim voditeljem, ki so pred leti rušili sisteme na območjih, od koder danes prihaja večina beguncev, in niso zmogli predvideti današnje krize. Ti bi morali prevzeti odgovornost za nastali položaj.

Bi lahko ti begunci pripomogli tudi k razcvetu slovenskega gospodarstva? Slovenija ima dovolj svojih brezposelnih prebivalcev. In če sklepamo po izjavah beguncev, da si nihče ne želi ostati v Sloveniji, ker je revna država, ni nobene bojazni, da bi lahko zmotili našo zaverovanost vase. Je pa tak odnos beguncev lahko tudi zanimivo vprašanje za slovensko politiko in še za koga drugega.

Ali ste v vašem podjetju zaznali povečano povpraševanje po nastanitvenih zmogljivostih za begunce? Da, za postavitev naših šotorskih kompleksov se resno zanimajo v Nemčiji, Avstriji in Italiji. Ta teden smo poslali zavezujočo ponudbo nemški humanitarni organizaciji, ki išče dodatne namestitvene kapacitete za begunce. Naše rešitve omogočajo hitro in cenovno ugodno namestitev. V mesecu in pol lahko zagotovimo namestitvene kapacitete za od tri do štiri tisoč beguncev.

Odločno pa zavračam namige, da gre v našem primeru za kovanje dobička na račun beguncev. Tega, kar naj bi mi dobavljali, ne bodo plačali begunci, temveč tiste države, ki želijo poskrbeti za te begunce. In če se vrnem k Nemčiji in izjavam njihovih vodilnih predstavnikov avtomobilske industrije, ki očitno računa na New Deal s temi begunci, bo to zlahka plačala iz prihodnjega dobička, ki ga nameravajo ustvariti s ceneno delovno silo.