Afganistanska vojna in mir

Do konca tega leta naj bi odšlo deset tisoč vojakov, do prihodnjega poletja 23 tisoč, preostali pa naj bi se vrnili nekje do leta 2014. Vojna se torej končno končuje. Z likvidacijo bin Ladna so dosegli zastavljeni cilj, tako da se zdaj lahko zmagoslavno vrnejo domov. Ali res? Na prvi pogled se zdi, da njihove vrnitve nikakor ni mogoče primerjati z umikom sovjetske armade in koncem hladne vojne, še manj s koncem neslavne avanture v Vietnamu. Od kod potem skrajno grenak priokus zmage? Pri iskanju odgovorov na ta nehvaležna vprašanja je treba razmisliti, kako zelo se je v tem času spremenil svet. Današnje ZDA, ki se zmagoslavno vračajo domov, so zgolj še bleda senca tistih samozavestnih ZDA, ki jih je mladi Bush popeljal na križarski pohod v islamski svet, pohod, med katerim so skoraj neopazno izgubile tako finančne kot tudi moralne vire. Največja ironija pri vsem skupaj je, da demokracija med muslimane ni prišla zaradi Busha, ampak kljub njemu.

Pri vprašanju demokracije, ki je bilo sicer v tem kontekstu tako pogosto zlorabljeno, da je že beseda sama postala psovka, bo nujen razmislek o naravi njene povezave z vojsko. V primerjavi z Vietnamom v Afganistan ni vkorakala naborniška vojska. Tega dejstva nikakor ni priporočljivo podcenjevati, kajti v njem se bržkone skriva razlog za neznosno lahkost začenjanja vojn. Z drugimi besedami: ni bilo odločilno to, da so bile ZDA v tistem trenutku pač edina supersila na svetu, kakor je prepričana večina analitikov, marveč to, da so razpolagale z vojsko profesionalcev, ki je brez ugovarjanja odšla tja, kamor jih je poslal šef države. Skratka, bistvena razlika je, da se večina ni bojevala denimo za slavo domovine, nasprotno, njeni motivi so bili največkrat precej bolj banalni.

Ameriškega umika se zdaj drži nekakšen paradoks, ki je postal medtem kar zaščitni znak Američanov: polovica Afganistancev jih sovraži zaradi vsega tega, kar so tam storili, preostala polovica pa zaradi tistega, česar tam niso storili. No ja, vprašanje je, ali ti občutki največkrat ravno ne sovpadajo. Razdvojena je namreč postala že uradna politika: Karzaj o talibanih najprej govori kot o najhujših sovražnikih Afganistancev, v naslednjem trenutku pa povsem obrne ploščo in se spomni, da so vendar njihovi bratje, zato se je z njimi treba pogajati (vsaj s tistimi, ki so pripravljeni spoštovati ustavo). Le kaj naj si potem mislijo Afganistanci. Pri vsem skupaj je najbolj skrb zbujajoče to, da postaja zelo pomembno, ali si severnjak ali južnjak, torej Paštunec ali Nepaštunec.

Ob tem je treba še pripomniti, da je trenutno stanje v regiji izjemno nestabilno. V Pakistanu postajajo zadeve že skoraj neobvladljive, na robu vrelišča, pri čemer je zelo nerodno, da spada Pakistan med države, ki imajo v svojem vojaškem arzenalu jedrsko orožje. Na drugi strani so se tudi v Iranu razmere zaostrile – tudi znotraj režima, kar pomeni, da je država zaradi notranjih bojev za oblast oslabljena in še bolj nepredvidljiva. Dobra novica pri tem je, da Iran nima jedrskega orožja, slaba pa, da ga bo najverjetneje že v nekaj letih dobil, česar v bistvu ne more preprečiti nihče, niti ZDA niti Izrael.

Če se je torej ves svet v tem času radikalno spremenil, pa je to težko reči za Afganistan. Danes imajo številni Afganistanci zato občutek, da se vračajo v leto 1989, ko je po odhodu sovjetske armade v državi izbruhnila krvava vojna. Kakorkoli že, morda ne bo tako hudo, morda bo še huje, kdo bi vedel. Jasno je le to, da bo država tudi po odhodu Američanov in zaveznikov ostala disfunkcionalna.