"Prek Mercatorja se proda levji delež v Sloveniji proizvedene hrane"

Prek Mercatorjevih polic se namreč po nekaterih ocenah proda do 40 odstotkov v Sloveniji proizvedene hrane, je povedal minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan. Zgodba okrog prodaje deleža v Mercatorju, ki ste jo že ob njenem začetku tudi sami komentirali predvsem v luči morebitnega vstopa hrvaškega Agrokorja, se še kar nadaljuje z nezmanjšanim tempom. Kot kaže, je prodaja dela Mercatorja neizogibna, odprto pa ostaja, kolikšen bo delež, ki se bo prodal, in seveda kdo bo kupec. Sam sem sicer minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, zato skrbim predvsem za ta sektor, ampak kolikor sem seznanjen, pa Mercator potrebuje stabilno lastništvo. V tem trenutku ga očitno nima, lastniki so takšni, ki bi si želeli lastništva znebiti. Mercator sicer ima kompetence in tudi možnosti, da je pomembno podjetje ne samo v Sloveniji, ampak v širši regiji, tako da lahko nadaljuje samostojno pot. Takih gospodarskih družb na žalost v Sloveniji ni veliko. Poleg tega - in pri tem sem izrazil svojo zaskrbljenost, ko so se pojavile informacije o morebitni prodaji Agrokorju - pa ne gre pozabiti, da slovenska proizvodnja hrane je pomembna. V kmetijstvu imamo zaposlenih 80.000 polnih delovnih moči, približno 14.000 v živilskopredelovalni industriji, skoraj 5000 ljudi proizvaja hrano znotraj obrtništva. Govorimo torej o 100.000 ljudeh, ki živijo od proizvodnje hrane v Sloveniji.

Obenem je proizvodnja hrane tudi strateško pomembna, saj nam omogoča, da dosegamo neko prehransko varnost. Ideje, da je hrana globalna dobrina, da se jo prodaja na globalnem trgu, so se izkazale za napačne. Hrana se vedno večinoma prodaja na lokalnem trgu, evropsko povprečje je, da posamezna država proda navzven manj kot 10 odstotkov hrane, ki jo sama proizvede. Slovenija sicer tu izstopa, saj povprečno izvozi 18 odstotkov hrane, ki jo sama proizvede.

Za proizvajalca hrane je zato zelo pomembno, da ima stik s potrošnikom, zato so zanj zelo pomembne trgovske police. Tukaj ni uradnih podatkov, ampak po posameznih ocenah se preko Mercatorjevih trgovskih polic proda od 38 do 40 odstotkov hrane, ki je proizvedena v Sloveniji. Te police so torej zelo pomembne.

Če pri tem pogledamo snubca za Mercator, to je Agrokor, pa ugotovimo dve dejstvi, zaradi katerih sem tudi povedal, da to razumem kot sovražni prevzem s stališča slovenske proizvodnje hrane. Prvo je to, da trgovski sistem, katerega lastnik je Agrokor, v preteklem obdobju ni bil prijazen do slovenske proizvodnje hrane, kar je dokazljivo. Drugo pa je to, da Agrokor ni trgovinski sistem, ampak je tudi vertikalni poslovni sistem - sami tudi proizvajajo hrano in poslovni interes tukaj je evidenten, torej da si za lastno proizvodnjo hrane dobijo trgovske police.

Agrokorja torej ne sprejemate kot primernega lastnika. Ali ste nenaklonjeni vstopu katerega koli tujega lastnika?

Slovenija je odprt prostor za investiranje, v Sloveniji si želimo še več investicij, tudi na področju proizvodnje hrane. Takšen ali drugačen strateški partner Mercatorja iz tujine je lahko čisto dober kupec, če bo podpiral samostojno pot Mercatorja in ne bo ogrožal vitalnih interesov slovenske proizvodnje hrane.

Sicer pa v tem trenutku nastopa še ena težava. Med drugim boj proti tajkunom je namreč za sabo kot posledico pustil to, da so tudi pomembna slovenska podjetja na prodaj v času, ko se povprečno dosegajo razmeroma nizke cene v primerjavi s cenami, ki se jih bo verjetno dosegalo čez nekaj let.

Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so te 'tajkunske' prevzeme v osnovi omogočile banke, ker so omogočile financiranje takšnih prevzemov. In da potem banke, ki so to omogočile, v nekem trenutku začnejo izsiljevati gospodarske družbe, je to lahko zelo dvolično ravnanje.

Kaj bi torej bila v zgodbi glede lastništva Mercatorja najboljša rešitev z vidika slovenske proizvodnje hrane?

S stališča prehranskega sektorja bi bila seveda optimalna rešitev tista, ki bi omogočila samostojno pot razvoja v Sloveniji in na tujih trgih. V tem trenutku sicer težko rečem, da si želim, da bi bilo lastništvo ali slovensko ali tuje.

Kako pa odgovarjate na očitke glede vmešavanja slovenske politike v zgodbo o prodaji deleža v Mercatorju?

Težava v tem trenutku v Sloveniji je, da smo se zaradi v preteklosti zlorabljenega pojma državni oziroma nacionalni interes začeli obnašati, kakor da Slovenija nima državnega interesa. Seveda Slovenija ima državni interes. Tudi vlade v največjih gospodarskih velesilah v Evropi se borijo za največja podjetja, da ostanejo v državi in da dobro poslujejo. Enako je tudi v Sloveniji - Slovenija mora jasno povedati, da ima država na nekaterih področjih velik interes.

Kot prehranski minister, ki vem, kako je pomembno, da imamo v Sloveniji proizvodnjo hrane, lahko brez težav povem tudi to, da je pomembno, da imamo v Sloveniji tudi takšno trgovino, ki bo omogočila prodajo te proizvodnje prehrane. Tudi zato, ker v Sloveniji že imamo primer tega, kaj se zgodi, če ta del verige razpade.

Katero verigo imate v mislih?

To je gozdno-lesna veriga, v kateri se členi gibajo od gozda in žag do lesne industrije ter trgovine in potrošnika. Ta veriga nam je v preteklih letih razpadla. V tem trenutku dobro funkcionira le prvi člen, to je gozd. Za gozd dobro skrbimo, a ga še premalo izkoristimo. Naslednji člen, to so velike žage, v tem trenutku ne funkcionira. Imamo lesna podjetja, ki imajo velike težave, in potem imamo trgovino, ki je skorajda več ni v slovenski lasti. Tuji trgovski sistemi, ki prihajajo na področju prodaje pohištva, pa seveda s seboj pripeljejo svoje dobavitelje. In ko lastna proizvodnja pohištva nima možnosti stika s kupci v Sloveniji, se ji trg zmanjša. Zaradi tega se je bistveno zmanjšalo število zaposlenih. Ne veliko let nazaj je bilo v lesni industriji denimo skoraj 40.000 zaposlenih, sedaj jih je le dobrih 10.000. Zato moramo vse narediti, da se nam podobna zgodba ne ponovi tudi v verigi proizvodnje hrane.

Ali se kaj dela v smeri ponovne oživitve omenjene gozdno-lesne verige v Sloveniji?

Tu moramo nekaj narediti. Zato že nekaj časa deluje skupina Gozd-les, ki sva jo ustanovila jaz kot minister, ki je odgovoren za gozd, ter gospodarska ministrica Darja Radić, ki je odgovorna za žage in celo verigo naprej. Ta skupina ima nalogo, da pripravi vse ukrepe, ki so potrebni, da veriga v Sloveniji ponovno zaživi.

Na ravni gozda sicer že izvajamo nekatere ukrepe, povezani so z izboljšanjem mehanizacije pri lastnikih gozda, ki se s tem ukvarjajo, z izboljšanjem cestne infrastrukture, ki je osnovni pogoj, da je lahko les izkoriščen, ter s certificiranjem lesa. V tem trenutku imamo v Sloveniji že certificiran ves državni gozd, hkrati pa se dokončuje posebna, bolj enostavna shema certificiranja za gozdove v zasebni lasti. Nosilec prve, bolj zapletene sheme je sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, nosilec enostavnejše, a prav tako mednarodno priznane sheme pa je Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. Te sheme so pomembne, ker danes za prodajo lesa oziroma lesnih izdelkov postaja skoraj pogoj certifikat o tem, da se z gozdom, iz katerega prihaja les, dela trajnostno. Poleg tega na kmetijskem ministrstvu podpiramo male žage in obdelavo kot dopolnilno dejavnost na kmetijstvu.

Ministrstvo za gospodarstvo je medtem že imelo razpis za razvojne centre, pri katerem so razmeroma veliko denarja dobila tudi lesna podjetja. Nastali so trije grozdi, ki bodo prinesli novo dodano vrednost. Poleg tega se skupaj zavzemamo za zelena javna naročila, katerih obvezen del naj bi postal tudi les, razmišljamo tudi o tem, ali je smiselno, da podobno kot v zgodbi o promociji hrane gremo tudi v primeru gozda in lesa.

Omenili ste zakon o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov. Ali naj ne bi prav ta generična promocija s povečanjem zvestobe slovenskega potrošnika slovenskim proizvodom prisilila katerega koli trgovca v Sloveniji, da na trgovskih policah zagotovi ustrezno ponudbo slovenskih izdelkov?

V Sloveniji lojalnost slovenskega potrošnika domači proizvodnji šele gradimo in dokler nimamo vzpostavljene zelo močne lojalnosti, posege na trgovske police, ki so na voljo slovenski proizvodnji hrane, skrbno spremljamo. Čim večja pa bo lojalnost slovenskega potrošnika do domače hrane, torej da bo slovenski potrošnik prišel v trgovino, ki deluje v Sloveniji, in ob pogledu na police - tudi zaradi večje okoljske osveščenosti - vprašal, kje pa je hrana iz njegove okolice, tem bolj bodo to upoštevale tudi trgovske verige.

Pri tem je sicer potrebno povedati, da se odnos do domače hrane iz meseca v mesec izboljšuje. To se kaže tudi na ta način, da trgovske verige vedno bolj oglašajo, da imajo slovenske izdelke. Med trgovskimi verigami pa je prav Mercator zelo hitro ugotovil, da mora začeti izboljševati odnos do slovenskih dobaviteljev.

Kdaj gre sicer pričakovati sprejem napovedanega posebnega kodeksa, s katerim bi uredili odnose v verigi od kmeta in živilskopredelovalnih podjetij do trgovin in potrošnikov?

Skupina, ki pripravlja kodeks, ima rok, da v maju obema pristojnima ministroma - torej meni kot ministru, odgovornemu za kmetijstvo, živilskopredelovalno industrijo in tudi do potrošnikov, in gospodarski ministrici kot odgovorni za trgovino - pokaže rezultate.