Miti in dejstva o iranskem pranju denarja v NLB

V letih 2009 in 2010 naj bi prek NLB "oprali" milijardo dolarjev, je v začetku junija oznanil predsednik parlamentarne komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb Branko Grims iz SDS.

Šlo naj bi za nakazila banke Export Development Bank of Iran (iranske različice slovenske SID banke), ki naj bi bila pod embargom. Denar naj bi prerazporedili in ga poslali na več tisoč naslovov, a uradne institucije v Sloveniji o tem še vedno molčijo oziroma se ni zgodilo nič, je opozarjal Grims.

V spornem obdobju je bil predsednik uprave NLB Božo Jašovič, na katerega danes leti največ očitkov. Predsednica nadzornega sveta NLB je bila nekdanja viceguvernerka Stanislava Zadravec Caprirolo. Zgodba o iranskem pranju denarju je sicer prišla na dan ravno v trenutku, ko sta se Jašovič in Zadravec-Caprirolova spopadla za položaj direktorja Združenja bank Slovenije. Zmagala je Zadravec-Caprirolova.

V tistem času je bil za področje plačilnega prometa v NLB pristojen član uprave Miran Vičič, danes šef Bankarta. 

Hude obtožbe za NLB

Uradnih informacij o domnevno spornih nakazilih ni. Čeprav hude obtožbe letijo tako na NLB kot na njene nekdanje in zdajšnje vodilne in druge zaposlene, njihov ugled pa je okrnjen tako doma kot v tujini, se v NLB do zdaj še niso javno odzvali.

Branko Grims, SDS Foto: Matej Leskovšek Z informacijami, ki bi ovrgle ali potrdile očitke o velikem pranju denarja, niso postregle niti uradne ustanove. Predvsem urad za preprečevanje pranja denarja, ki je pristojen za nadzor nad sumljivimi transakcijami in odkrivanje pranja denarja in financiranja terorizma.

Tedaj je urad vodil Andrej Plausteiner, ki so mu očitali prepozen odziv na založeno depešo Interpola v zvezi s sumom pranja denarja pri nakupu oklepnikov Patria.

Neuradne informacije imajo le predstavniki stranke SDS. Vendarle se nekatere pomembne podrobnosti o dogajanju iz dneva v dan spreminjajo, očitki o sumih kaznivih dejanj pa so v zadnjih dneh postali že dejstvo.

Zato analiziramo, kaj je v zgodbi resnično in kaj ne.

Dejstva ...

Do zdaj znana dejstva:

• Iraj Farrokhzadeh, ki ima tako britansko kot iransko državljanstvo, je 12. decembra 2008 pri NLB odprl bančni račun.
• Prek NLB so poslovala tri njegova podjetja: Farrokhzadeh partnership Co z Britanskih Deviških otokov, Al Samaa Ltd in GLS Service v Združenih arabskih emiratih.
• Sprva je posloval prek podjetja Farrokhzadeh, vendar v evrih, zaradi česar je imel težave pri poslovanju v ZDA. Zato je odprl drugi dve podjetji; Al Samaa Ltd za poslovanje v dolarjih in GLS Service za poslovanje v funtih.
• V letih 2009 in 2010 so podjetja prek NLB opravila za skupno milijardo ameriških dolarjev nakazil, ki so pretežno izvirala iz banke Export Development Bank of Iran. Ta številka vključuje tako prilive kot odlive.
• Šlo je za plačilo različnega blaga in storitev.
• Denar je šel naprej na več kot devet tisoč računov v ZDA, Nemčiji, Italiji in drugod po Evropi in svetu.
• Plačila z računov pri NLB so šla tudi dvema podjetjema v Sloveniji, Acroniju in MLM.
• Julija 2010 so Export Development Bank of Iran uvrstili na seznam bank, s katerimi banke v EU ne smejo poslovati.
• Decembra 2010 je NLB račun, ki ga je odprl Iraj Farrokhzadeh, zaprla.

Preberite še:

V kateri banki škriplje v boju proti pranju denarja in financiranju terorizma

... in neresnice

Nekatere najbolj odmevne trditve, na katerih temelji afera o domnevnem pranju denarja prek NLB in so neresnične.

• Prva neresnica. "Denar je izviral iz banke, ki je bila pod embargom in tako na črnem seznamu."

V obdobju, ko so podjetja v lasti Farrokhzadeha na račune pri NLB prejemala denarna sredstva iz banke Export Development Bank of Iran, ta ni bila pod embargom EU.

Iranska banka v času nakazil ni bila pod embargom EU. Foto: Reuters Iranska banka je bila 26. julija 2010 uvrščena na seznam pravnih oseb, za katere so veljali omejevalni ukrepi, sprejeti proti Iranu zaradi preprečevanja širjenja jedrskega orožja.

Po naših informacijah sta bila tisti dan opravljeni še zadnji dve transakciji, nato pa se je v NLB v istem dnevu zgodila samodejna blokada plačilnega prometa z iransko banko.

To pomeni, da od dneva, ko je Export Development Bank of Iran prišla na črni seznam, do zaprtja računa pri NLB med bankama ni bila opravljena nobena transakcija.

• Druga neresnica. "Tuje banke so v 402 primerih opozarjale na spornost teh nakazil."

V času, ko je Iraj Farrokhzadeh posloval prek računa pri NLB, je naša največja banka prejela več kot 400 intervencij od tujih bank, saj so te banke plačila zavračale.

Kljub temu razlog za zavrnitev plačil v veliki večini primerov po naših informacijah ni bilo domnevno pranje denarja ali sum drugih kaznivih dejanj, temveč neprave valute. Banke v ZDA naj bi tako zavračale nakazila, ki so bila izvedena v evrih, ne v dolarjih.

• Tretja neresnica. "V NLB so ves čas vedeli za sporna nakazila, vendar so se odzvali šele po opozorilih Banke Slovenije."

Za nakazila je po naših informacijah vedela vodja podružnice NLB v Ljubljani, pri kateri je Iraj Farrokhzadeh odprl račun, nad njimi pa je bedela tudi vodja službe za skladnost poslovanja, ki je pristojna za preprečevanje pranja denarja.

V juliju in avgustu 2010 je NLB prejela več dopisov iz urada za preprečevanje pranja denarja, v katerih so poizvedovali o domnevno spornih nakazilih, v oktobru pa je NLB zadevo sama prijavila uradu. Novembra je urad poslal ovadbo na policijo. 

Uprava NLB je bila o dogajanju po naših informacijah obveščena šele v drugi polovici leta 2010. Zadevo so 7. decembra 2010 obravnavali na seji uprave in tudi sprejeli sklep o zaprtju računa. Pozneje je na NLB prišla odredba Banke Slovenije, s katero je ta banki prepovedala poslovanje z Export Development Bank of Iran.

• Četrta neresnica. "NLB bi morala obračunati provizijo, s čimer bi lahko zaslužila najmanj 50 milijonov dolarjev, lahko pa še več, vse do 300 milijonov dolarjev."

V NLB so podjetja v lasti Iraja Farrokhzadeha oprostili plačila za transakcije pri prilivih. To je povsem običajna praksa, ki se je poslužujejo tudi slovenske banke. Takšno ugodnost ponujajo vsem svojim večjim strankam.

Tudi sicer provizije pri bančnih prilivih iz tujine znašajo okoli 10 centov, nekatere banke pa jih sploh ne zaračunavajo.

• Peta neresnica. "Šlo je za velikansko pranje denarja, ki se vrti okoli milijarde dolarjev. Šlo naj bi tudi za financiranje terorizma in vohunjenja."

Pranje denarja je kaznivo dejanje. Pomeni prikrivanje izvora denarja, ki je pridobljen iz nelegalnih poslov, oziroma dejavnosti in prelivanje denarja v legalne posle.

Po naših informacijah je bilo 80 milijonov evrov nakazanih na račune v Nemčiji in 60 milijonov evrov na račune v Italiji. Če bi v resnici šlo za utemeljene sume pranja denarja ali financiranja terorizma, bi se odzvale tuje banke in preprečile nakazila.

Urad za preprečevanje pranja denarja je novembra 2010 sicer poslal kazensko ovadbo na policijo, ki je zadevo preiskala in presodila, da "prejeti podatki niso dosegali ustreznega dokaznega standarda za začetek predkazenskega postopka".

Na specializiranem državnem tožilstvu so v teh dneh zaradi pritiska javnosti znova odprli primer in začeli predkazenski postopek.

Urad ne komentira dogajanja v NLB

Na uradu za preprečevanje pranja denarja na naša konkretna vprašanja o nakazilih prek NLB niso odgovorili.

Med drugim smo jih spraševali, kdaj je urad leta 2010 o dogajanju obvestil Banko Slovenije in kdaj se je odločil zadevo predati policiji. Neodgovorjeno je ostalo tudi vprašanje, ali je bilo okoli 80 milijonov evrov denarja nakazanega na račune v Nemčiji in 60 milijonov evrov na račune v Italiji ter ali so resnične trditve nekaterih politikov, da je NLB "prala denar za financiranje terorizma".

Foto: Vid Ponikvar Od urada smo prejeli le splošen odgovor, da začenjajo zbiranje obvestil ter analizo in obdelavo podatkov in listin na podlagi prijave sumljive transakcije, pobude državnih organov, na podlagi novega zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, opravljenih lastnih analiz ali na podlagi obvestila oziroma zaprosila tujega sorodnega urada za preprečevanje pranja denarja.

Da bi urad začel svoje aktivnosti, je potrebna najnižja stopnja verjetnosti, da bi lahko bilo kaznivo dejanje pranja denarja ali financiranja terorizma storjeno – dovolj je obstoj razlogov za sum o storitvi kaznivega dejanja, v primerjavi z utemeljenimi razlogi za sum in utemeljenim sumom, ki sta višji stopnji verjetnosti in ki ju v nadaljevanju ugotavljajo in poskušajo nedvoumno potrditi organi odkrivanja (policija) in pregona (tožilstvo) kaznivih dejanj. Urad torej začne svoje aktivnostmi kadarkoli, če v zvezi z osebo, transakcijo, premoženjem ali sredstvi obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma.

Poudariti je treba tudi, da lahko o kaznivem dejanju pranja denarja govorimo le ob predhodno storjenem kaznivem dejanju, ki ustvarja protipravno premoženjsko korist. Brez predhodnega kaznivega dejanja tudi kaznivega dejanja pranja denarja ni oziroma o njem ne moremo govoriti. Morebitno predhodno kaznivo dejanje pa na podlagi obvestila urada ugotavlja policija. Urad namreč nima pooblastil, ki jih policiji daje ustrezna policijska zakonodaja oziroma zakon o kazenskem postopku.

Urad izvaja svoja pooblastila na podlagi zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki je – tako kot pove njegovo ime – namenjen preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma in šele v nadaljevanju tudi njunemu odkrivanju. V primeru zaznanih transakcij, ki kažejo na sum pranja denarja ali financiranja terorizma, pa urad s svojimi ugotovitvami seznani policijo oziroma tožilstvo.