Kaninsko smučišče od gorskih smučarjev do neuspešne javne dražbe

Po stečaju lani julija so premoženje družbe ATC Kanin želeli z izklicno ceno 1,98 milijona evrov prodati na javni dražbi. Najbolj resni so bili ruski vlagatelji, ki so v začetku tedna z bovško občino podpisali pogodbo o najemu nepremičnin na Kaninu.

Med dražbo se je cena sicer spustila na 1,14 milijona evrov, vendar je edini dražitelji Ilev Inženiring ni sprejel. Upraviteljica Nataša Gibičar, ki je od dražbe odstopila, je pojasnila, da cene ni mogla bolj spustiti, saj bi za to potrebovala nov sklep sodišča.

Neuspešna zgodba, ki so jo začeli gorski smučarji Najvišje ležeče smučišče v Sloveniji so v Julijskih Alpah v 60. letih prejšnjega stoletja odkrili gorski smučarji. Zamisel o izgradnji smučišča je nastala iz želje po podaljšanju sezone in kot protiutež idejam, da bi tam zgradili veliko akumulacijsko jezero.

Idejo so začeli uresničevati leta 1970, ko je bil ustanovljen odbor za konzorcij za izgradnjo alpskega turističnega centra (ATC) s smučarskimi progami in hotelom Kanin. Dostavno oziroma krožno kabinsko žičnico in prvo progo so prvič zagnali konec novembra 1973.

Kalvarija težav že od začetka Smučarski tereni na jugovzhodnem delu kaninskega masiva se raztezajo na 30 hektarjih na od 1650 do 2300 metrih nadmorske višine. Sezona na edinem slovenskem smučišču nad dva tisoč metri nadmorske višine običajno traja od decembra do prvomajskih praznikov.

Kljub ugodni sončni legi in razgledu od osrčja Alp do Sredozemlja se je smučišče od nekdaj kopalo v megli težav. Te so se začele že kmalu po odprtju, ko se je zaradi težav poslovanja podjetja ATC Kanin ustavil investicijski proces, projekt pa nikoli ni bil zares dokončan. Že leta 1976 je podjetje zašlo v prvi stečajni postopek v takratni Jugoslaviji, ki so ga s sanacijo končali v dveh letih.

Od najslabše do najboljše sezone Konec 70. let so se razmere začele le obračati na bolje, v štirih letih so zgradili Kaninsko vas s 1200 posteljami v apartmajih, leta 1981 so postavili tudi prvo trosedežnico v Jugoslaviji. 80. leta so bila za smučišče nad Bovcem zlata doba, ko so imeli po 140 tisoč smučarjev na sezono, največ 144 tisoč leta 1984.

V 90. letih je šlo le še navzdol, leta 1999 se je po tamkajšnjih progah spuščalo komaj nekaj več kot 15 tisoč smučarjev. Takrat so se zaradi zastarelosti podali v obnovo 26 let stare dostavne žičnice, za to pa so dobili tudi državno pomoč.

Prvi mednarodni smučarski center v regiji Vendar to ni dosti pomagalo, saj so se težave kot posledica dolgotrajne nekonkurenčnosti smučišča z zastarelimi napravami in premajhnim obsegom v novem tisočletju kar kopičile. Novo upanje je dalo vstop francoske skupine Transmontagne S.A.S., sledila je izgradnja štirisedežnice in proge Prevala do državne meje z Italijo.

To je Italijane spodbudilo, da so začeli resno razmišljati o povezavi kaninskega smučišča s Sello Nevealo, kar se je uresničilo leta 2009, ko smo v Sloveniji in širši regiji dobili prvi mednarodni smučarski center.

Vmes se je v lastniške posle že vključil HIT, ki je kupil hotel Kanin, Občina Bovec pa je z odkupom deleža francoske skupine v stečaju svoj lastniški delež povečala na tretjino ATC. Konec leta 2008 je v lastništvo vstopil še Euroinvest.

Sunek vetra družbo pahnil v stečaj Podjetju ATC Kanin so vseskozi preglavice delale tudi naravne razmere. Prvi plaz je žičnico poškodoval komaj dve leti po odprtju, leta 2008 je snežna odeja poškodovala sedežnico Prevala. Komaj mesec pozneje je snežni plaz poškodoval še steber gondolske žičnice, ki je nato mesec dni mirovala.

Januarja 2013 je dostavno žičnico zadel usoden sunek vetra, od takrat žičnice niso več zagnali. Večji solastniki Euroinvest, občina in HIT so nad družbo z 18 zaposlenimi obupali in je niso bili pripravljeni dokapitalizirati. ATC Kanin bi za popravilo gondolske žičnice potreboval 80 tisoč in še skoraj milijon evrov za pokritje stroškov ene sezone.

Brez pomoči solastnikov se je družba pred enim letom znašla v stečaju.