Sreda, 9. 11. 2016, 9.00
7 let, 1 mesec
Učinek Melanie Trump že pozitivno vpliva na slovensko gospodarstvo
Kako bo novi predsednik ZDA Donald Trump vplival na Slovenijo
Kaj pomeni menjava v Beli hiši za Slovenijo? Se bo kaj spremenilo tudi za nas? Kratek odgovor: da, spremembe bodo, razmere v gospodarstvu ZDA vplivajo tudi na Slovenijo. Še pomembneje, opazen vpliv je imela že predvolilna kampanja. Ampak po vrsti.
-> Melanijin učinek: povečalo se je število ameriških turistov v Sloveniji.
-> Dogodki v ZDA vplivajo na slovensko gospodarstvo, tamkajšnji šoki dosežejo Slovenijo s polletno zamudo.
-> Gospodarska rast ZDA je odvisna od osebnostnih lastnosti (stopnje psihopatskosti) predsednika.
-> Pod vladavino Donalda Trumpa bo gospodarska rast 0,7-odstotna, ni pa mogoče izključiti niti recesije, ki bi se kmalu razširila v Slovenijo.
-> Če bi zmagala Hillary Clinton, bi bila ameriška gospodarska rast 2,6-odstotna, kar bi pomenilo mirne vode za slovensko gospodarstvo.
Letošnji predvolilni boj je imel opazen in neposreden (čeprav majhen) vpliv na Slovenijo. Zakaj? Ker je zdajšnja (sicer že tretja) žena republikanskega kandidata Donalda Trumpa Slovenka. In ker je bil njen mož deležen tolikšne pozornosti javnosti, je javna osebnost postala tudi Melania Trump.
Američanke in Američani so se spraševali, iz kakšne države prihaja Trumpova, in se odločili, da se o tem prepričajo na lastne oči. In tako je Melania dvignila število turističnih obiskov Slovenije.
Zaradi Melanie je v Slovenijo prišlo več ameriških turistov
Bolj natančno, zaradi Melanijinega učinka je bilo, kot pravijo letni kazalniki, več prihodov ameriških turistov: od aprila 2015 za 23 odstotkov več. Pozor – govorimo o letnih kazalnikih. Obiski turistov namreč nihajo iz meseca v mesec. Poleti jih je običajno več, kot znaša letni trend, v obdobju decembrskih praznikov pa manj (statistiki temu pravijo sezonskost podatkov).
Ta nihanja moramo z izračunom najprej odstraniti.
Američani so se spraševali, kakšna je dežela, v kateri se je rodila Melania Trump. Obiskalo nas je več turistov iz ZDA.
Vidimo torej, da se je zaradi zanimanja Američank in Američanov lani spomladi povečalo tudi število turistov iz ZDA. Kako to vemo? Turiste iz Kanade lahko uporabimo za kontrolno skupino. Kanadčani imajo namreč zelo podobne vzorce prihodov v Slovenijo (najbrž tudi zaradi podobno dolgih letalskih poletov). Le z eno razliko – pri njih ni mogoče opaziti Melanijinega učinka. To dejstvo nam omogoča, da učinek tudi oštevilčimo (po metodologiji cambriškega profesorja Andrewa Harveyja).
Če ZDA kihnejo, je Slovenija prehlajena
Predsedniška kampanja je torej že vplivala na Slovenijo. Kaj pa njen končni rezultat? Upoštevati moramo, da imajo ameriške gospodarske smernice zanemarljiv neposreden vpliv na slovensko gospodarstvo. Poudarek je na izrazu neposreden – lani je uvoz iz ZDA pomenil zgolj odstotek slovenskega uvoza, izvoz tja pa samo dva odstotka vsega izvoza.
Pa vendar je vpliv velik – le da je posreden, na primer prek mednarodnih finančnih trgov, zlasti pa prek zunanjetrgovinskih partneric, ki si jih v Sloveniji delimo z Američani. Tako lahko na primer po gibanju realnega BDP Slovenije, Nemčije, evroobmočja in ZDA izračunamo, kakšen učinek ima ameriški šok na stabilnost slovenskega gospodarstva.
Torej: če bodo ZDA kihnile, se bo okužila tudi Slovenija.
Ekonomisti tako že nekaj časa vedo, da ameriški predsedniki vplivajo na gospodarsko rast. To sta med drugim izračunala tudi Alan S. Blinder and Mark W. Watson, profesorja ekonomije na univerzi Princeton (in avtorja uglednih učbenikov o tem, kako pripravljati ekonomske napovedi).
Če je v Beli hiši demokrat, gospodarstvo raste hitreje
Lani sta ugotovila, da ameriško gospodarstvo raste hitreje, če je v Beli hiši demokrat, ne republikanec. Ta rezultat je resničen ne glede na to, kako merimo gospodarsko rast. Razlog pa se naj ne bi skrival v davčni in denarni politiki različnih administracij, temveč so imeli demokrati večjo srečo z gibanjem cen nafte, večjo produktivnostjo gospodarstva, hitrejšo rastjo zunanjetrgovinskih partneric in višjimi izdatki za ameriško vojsko.
Predsednik torej ima vpliv. Zlasti v prvem letu, kažejo podatki o realni gospodarski rasti.
Med letoma 1800 in 2009 je ameriško gospodarstvo v povprečju zraslo za 1,5 odstotka na leto (gre za geometrično povprečje; aritmetično je 1,6 odstotka).
V letu, ko je zaprisegel novi predsednik, je povprečna rast znašala 1,2 odstotka (aritmetično 1,3 odstotka), kar je manj od 1,6-odstotne povprečne rasti v običajnih letih (aritmetično povprečje 1,7 odstotka).
V prvem letu se pač vzpostavlja nova administracija, kar gospodarstvu prinaša zaostanke in negotovost. Velikokrat novi predsednik pomeni recesijo. Skratka, ko pod novim predsednikom gospodarstvo raste, se to zgodi po povprečni stopnji 3,7 odstotka, ko se krči, je povprečni upad gospodarske rasti 3,3-odstoten.
To razmerje se je po drugi svetovni vojni le še zaostrilo. Če se torej omejimo na prva leta predsedniškega mandata po 1945, je povprečna rast znašala 2,8 odstotka, povprečna recesija pa –3,8 odstotka.
Številke nam dajo grobo predstavo, kaj se lahko zgodi leta 2017, če bo sledilo zgodovinskim vzorcem. Ampak groba predstava ni dovolj, potrebujemo natančnejšo številko.
Hillary Clinton je o svojem gospodarskem programu govorila veliko bolj konkretno in pregledno.
Kaj sta kandidata sploh obljubljala?
Kako lahko torej ocenimo, kaj se bo z ameriškim gospodarstvom dogajalo v prihodnosti? Običajni način je, da natančno proučimo predvolilne obljube in programe, jih ovrednotimo, nato pa izračunamo, kakšen bo njihov najverjetnejši vpliv na gospodarsko rast.
Žal je bil letošnji predvolilni boj takšen, da nam običajni načini ne prinesejo nujno rezultatov. Ni namreč jasno, kaj natanko sta kandidata obljubljala – preveč sta se osredotočala na osebnostne hibe drug drugega. Res je, Hillary Clinton je bila veliko bolj konkretna, pregledna (in predvsem konsistentna) pri svojem gospodarskem programu.
Vendar se je med kampanjo zaradi napadov levega krila demokratske stranke odrekla marsikateremu ukrepu, ki ga je nekoč zagovarjala in zaradi katerega je veljala za prijazno do korporacij (zlasti na primer prostotrgovinskim sporazumom). Dokumenti, ki jih je razkril Wikileaks, sicer kažejo, da je Hillary po duši ostala naklonjena političnemu centru.
Vendar – če bo za svoje zakonske predloge želela podporo kongresa, bo morala upoštevati levičarske aktiviste, zlasti veliko sovražnico Wall Streeta, senatorko Elizabeth Warren.
Trump je bil nekonsistenten. Enkrat je nekaj podprl, drugič je temu nasprotoval, enkrat je pritrdil mnenjem svojega podpredsedniškega kandidata Mika Pencea in ekonomskih svetovalcev, drugič ne. To je imelo tudi svojo logiko. Trump je ne nazadnje (so)avtor več knjižnih uspešnic o pogajalski tehniki in med pogajanji so načela pač drugačna.
Na začetku postaviš nerealne zahteve, da lahko potem lažje prideš do povsem drugačne kompromisne rešitve. Ali je ta razlaga prava, ve samo gospod Trump.
Zato je tudi tako težko, da do napovedi pridemo na običajen način. Napovedovanje prihodnosti je težko že, če imamo natančen katalog obljubljenih ukrepov. Brez njega je toliko težje.
Donald Trump je enkrat nekaj podprl, drugič je temu nasprotoval. Pritrdil je mnenjem svojega podpredsedniškega kandidata Mika Pencea in svojih ekonomskih svetovalcev, nato pa jih zavrnil.
Kdo je večji psihopat?
Alternativa? Da se osredotočimo na psihološke značilnosti ameriških predsednikov. Namesto da razmišljamo o različnih mogočih ukrepih ekonomske politike in računamo njihov najverjetnejši učinek, stopimo korak nazaj in poglejmo človeka.
Osebo, ki ta politična orodja sploh vihti. Tako velja, da ekstremne osebnosti vodijo ekstremno politiko – ne zanima nas natanko, kakšna je bila, temveč zgolj to, da so jo vodili ekstremni predsedniki. Kako lahko vemo, da je bil na primer George W. Bush bolj "ekstremen" (bodimo odkriti, psihopatski) kot na primer Harry S. Truman? Potrebujemo primerljive številke.
Na srečo so ameriški politologi in psihiatri v minulem desetletju pripravili izčrpne analize ameriških predsednikov. Ocenili so njihove osebnostne lastnosti. Med drugim to, kako veliki psihopati so bili in kakšna je bila njihova intelektualna odprtost.
Ker imamo torej številke o psiholoških značilnostih 43 dosedanjih ameriških predsednikov (žal ni objavljenih znanstvenih ocen za 44., Baracka Obamo), jih lahko primerjamo s tistimi številkami, ki nas najbolj zanimajo – o uspehu in neuspehu ameriškega gospodarstva.
V Beli hiši je bilo veliko psihopatov
Računanje napovedi prihodnosti se lahko začne. Najprej izračunamo, kakšno je razmerje med osebnostnimi lastnosti ameriških predsednikov in gospodarsko rastjo, nato pa to povezavo izkoristimo za ekonomsko napovedovanje.
V formulo vnesemo podatke za Hillary Clinton in Donalda Trumpa, rezultat izračuna je ocena gospodarske rasti v letu 2017 z dvema mogočima scenarijema. Revija Scientific American Mind je v septembrski številki objavila še zadnje manjkajoče podatke za izračun – oceni obeh kandidatov.
Takšna je torej temeljna logika napovedovanja. Preden razkrijemo napoved realni rasti ameriškega gospodarstva v letu 2017, nekaj besed o psihopatih v Beli hiši. Bilo jih je veliko, če verjamemo psihologom Scottu O. Lilienfeldu (z univerze Emory), Ashley L. Watts (z univerze Georgia), Stevenu Rubenzerju in Thomasu R. Faschingbauerju.
Že vrsto let se namreč ukvarjajo z ocenjevanjem psiholoških lastnosti ameriških predsednikov. Uporabljajo enake teste, ki jih psihiatri delijo svojcem duševnih bolnikov, le da jih v primeru nekdanjih predsednikov izpolnjujejo njihovi biografi. Oceni za letošnja predsedniška kandidata je po naročilu Scientific American Mind pripravil oxfordski psiholog Kevin Dutton.
Kar dobra polovica ameriških predsednikov izpolnjuje merilo klinične psihopatske motnje.
Psihopatska osebnost se kaže v različnih vidikih – in med tistimi, ki jih lahko za preteklost najbolj zanesljivo ocenijo, je tako imenovana neustrašna dominantnost. Lastnost psihopatov, da želijo prevladovati (dominirati) v družbenih položajih, in to s svojim šarmom, brez strahu pred poškodbami in brez tesnobnosti.
Tri dejstva izstopajo.
Prvič, kar dobra polovica ameriških predsednikov izpolnjuje merilo klinične psihopatske motnje (ocena 68 in več pri moških oziroma 62,4 pri ženskah).
Drugič, predsedniki, ki so izkazovali največ neustrašne dominantnosti, so se v zgodovino zapisali kot velike osebnosti. Na prvem mestu je Theodore Roosevelt, na drugem John F. Kennedy, na tretjem Franklin D. Roosevelt. Bill Clinton je sedmi, George W. Bush deseti.
Tretjič, Hillary Clinton (ocena 57) ni psihopatinja. Donald Trump (ocena 68) pa psihopat je, vendar za las. In kar 23 predsednikov je bilo hujših od njega, vključno z možem njegove protikandidatke.
Intelektualno odprtost voditeljev svobodnega sveta (kako hitro se učijo in koliko so pripravljeni preizkusiti kaj novega) je ocenjeval psiholog Dean Keith Simonton s kalifornijske univerze v Davisu. Žal je njegova študija izšla pred dobrim desetletjem, zato nima ocene za predsednika Obamo. In kje dobimo oceni Clintonove in Trumpa?
Pomaga nam umetna inteligenca, IBM Watson, ki je intelektualno odprtost ocenila na podlagi govorov obeh kandidatov med njuno zadnjo televizijsko debato. Izkaže se, da sta po odprtosti oba zelo blizu – in zelo, zelo visoko.
Neustrašna dominantnost in intelektualna odprtost sta osrednji spremenljivki v našem napovednem modelu. Dodamo še nekaj podatkov: starost predsednikov, število knjig, ki so jih izdali (kot pokazatelj njihove nagnjenosti do samopromocije), in to, ali imajo izkušnje s podjetništvom.
Same osebnostne spremenljivke torej – daleč od tega, kar običajno zanima ekonomiste (kot na primer inflacija, rast zasebne porabe, mednarodna trgovinska menjava, davčna obremenitev in drugo).
Pa vendar, ko podatke o osebnosti predsednikov damo v ekonometrični model, lahko z njimi pojasnimo slabih 40 odstotkov vsega gibanja v ameriškem realnem BDP na prebivalca v prvem letu vladavine novega predsednika. Psihologija ene same osebe v Beli hiši, kot kaže, pojasni velik del gospodarskih razmer v ZDA.
Model potrjuje tezo, ki jo je pred kratkim postavil predsednik Barack Obama – in sicer da uspeh v politiki zahteva drugačne lastnosti kot uspeh v poslu. Gospodarska rast je nižja v prvem letu mandata predsednika s poslovnimi izkušnjami. Rast prav tako zniža ostrina psihopatske motnje. Na drugi strani pa gospodarstvu koristi, če je predsednik samopromotor (in torej piše knjige).
Kakšno bo ameriško gospodarstvo v letu 2017?
Naš model je samo igračka, ne pa standardni makroekonomski model, kot ga ekonomisti običajno uporabljajo za napovedovanje prihodnosti. Pa vendar nam da napoved, če mu zastavimo vprašanje. Pod predsednico Hillary Clinton bi bila realna gospodarska rast 2,6-odstotna, pod predsednikom Donaldom Trumpom pa 0,7-odstotna.
Vendar ne smemo pozabiti, da model pojasni malo manj kot polovico gospodarske rasti – zato so njegove napovedi manj zanesljive. Pri Clintonovi je 95-odstotna verjetnost, da bo rast med 1,3- in 3,8-odstotna. Pri Trumpu pa med –0,6 in 1,9-odstotna. Pod Clintonovo bi sledila gospodarska rast, pod Trumpom pa ne moremo izključiti recesije.
Ti rezultati niso daleč stran od napovedi, ki so jo septembra letos pripravili analitiki družbe Oxford Economics. In sicer so ZDA za leto 2017 napovedali 2,9-odstotno rast pod vladavino Clintonove in 1,4-odstotno rast (slabi scenarij) oziroma 1,9-odstotno (dober scenarij) ob predsedniku Trumpu.
Pri ekonomskih izračunih navadno velja, da je bolje imeti več podatkov kot manj podatkov. In prav ti so ključna težava – številke o BDP so prvič izmerili v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Redno (torej štirikrat na leto) ga merijo šele od druge svetovne vojne.
To pomeni, da so uradno objavljeni podatki samo za zadnjih 12 predsednikov. Britanski ekonomist Angus Maddison pa je s številnimi sodelavci pripravil rekonstrukcijo realnega BDP za davno preteklost. Za ZDA se podatki realne letne rasti začnejo s 1801.
Iz analize moramo zato izpustiti prvega in drugega predsednika, Georgea Washingtona (1732–1799) in Johna Adamsa (1735–1826). Začnemo s Thomasom Jeffersonom (1743–1826).
Izločimo tudi predsednika, ki sta umrla kmalu po zaprisegi. Generalmajorja Williama Henryja Harrisona (1773–1841) je vzela bolezen po zgolj 30 dneh predsednikovanja (staknil jo je, kot kaže, kar v Beli hiši). Jamesa A. Garfielda (1831–1881) so ustrelili po dobrih šestih mesecih. Prav tako upoštevamo samo podatke za prvo leto prvega mandata. Torej samo ena številka za Georgea W. Busha, čeprav je bil v Beli hiši osem let.
Čeprav je model, zgrajen na podlagi teh podatkov, zamišljen samo kot igračka (nikakor ni standarden napovedni model), vendarle uporablja običajne ekonometrične metode (in izpolnjuje standardne predpostavke). Z drugimi besedami: model uspešno prestane standardne teste. Vendar je daleč od tega, da bi bil zanesljiv.
Če ga preizkusimo na starih podatkih, se zmoti v 10 od 38 primerov – tako pri dobri četrtini napačno napove rast oziroma recesijo (bolj natančno, ušteje se pri predznaku napovedi).
PROJEKT OŠTEVILČENO
Prihodnosti ne moremo napovedati, lahko pa na podlagi preteklih in aktualnih dogodkov razberemo njene grobe obrise, smernice, težnje. Prihodnost lahko napravimo bolj oprijemljivo. Lahko razmislimo, katere spremembe so najbolj verjetne in kako velike bodo. Skratka, prihodnost lahko ocenimo. Ko ugibamo o prihodnosti, so prav številke tiste, ki so lahko najbolj zanimive in vzpostavijo povezavo s sedanjostjo.
To je projekt Oštevilčeno. V ozadju vsakega članka je ekonomska študija, narejena po vzoru najboljših ameriških in evropskih think-tankov. Oštevilčeno je skupen projekt Inštituta za strateške rešitve in portala Siol.net. Njegov namen je, da v bralcem razumljivem jeziku razložimo aktualno gospodarsko-politično-družbeno tematiko ter da v javno razpravo prinesemo nova spoznanja, dejstva, številke. Mesečni prispevki bodo temeljili na ekonomski študiji, ki jo bo pripravil dr. Jure Stojan iz ISR.
Dr. Jure Stojan. O AVTORJU
Dr. Jure Stojan je partner in direktor razvoja ter raziskav na Inštitutu za strateške rešitve (ISR). Pred prihodom na ISR je bil zaposlen kot raziskovalec na Banki Slovenije, več let je delal kot poslovni analitik na časniku Večer, izkušnje pa je kot analitik nabiral tudi v londonskem Exclusive Analysis. Dr. Stojan deluje tudi kot gostujoči predavatelj na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. Na Univerzi v Oxfordu je doktoriral iz ekonomske zgodovine.
O ISR
Inštitut za strateške rešitve (ISR) je svetovalni think-tank s sedežem v Ljubljani. Od leta 2011 s svojim delom in neodvisnimi raziskavami tujim ter domačim podjetjem pomaga premagovati poslovne ovire in graditi mostove med zasebnim sektorjem, javnim sektorjem in civilno družbo. Svet se spreminja in strateško povezovanje, ki bo omogočilo trajnostni napredek in razvoj prek sodelovanja na mikroravneh, je ključno za prihodnost vseh nas. Vodilo delovanja in raziskovanja ISR temelji na podpori in spodbujanju mednarodnega povezovanja v podporo trajnostnemu gospodarskemu in družbenemu razvoju.
Več na: www.isr.si
68