Četrtek, 15. 2. 2018, 4.10
6 let, 8 mesecev
Kaj bo zamajalo dolar in zrušilo ZDA #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,90
7
V prihodnjih tednih bodo oči znova uprte v dogajanje na svetovnih finančnih trgih. Mesec se je na borzi v New Yorku začel z največjim dnevnim upadom indeksa Dow Jones v njegovi zgodovini.
Špekulacijam o poku delniškega balona, ki se je napihoval več kot dve leti, so se pridružila vse glasnejša namigovanja o prihajajočih težavah na trgu obveznic. Po raziskavi ameriške investicijske banke Bank of America Merrill Lynch se vanje trenutno vlaga najmanj v zadnjih 20 letih.
Da smo pri repu dolgoletnega cikla rasti, se strinja tudi Sašo Stanovnik, glavni ekonomist Skupine ALTA. Z njim smo se pogovarjali o tem, ali je na vidiku že nova finančna kriza, kako bi lahko udarila po Evropi in kako bi se ta morala odzvati.
Vse več analitikov za konec letošnjega leta napoveduje začetek nove finančne krize. Govorijo, da bo imela mnogo večje razsežnosti od tiste po letu 2008. Prvo pred zlomom naj bi bilo ameriško gospodarstvo. Ali in kdaj se bo to zgodilo?
Prej ali slej se bo zgodila ohladitev gospodarske rasti, najprej v ZDA in nato drugje po svetu. Trenutni cikel v ZDA traja že zelo dolgo in večina ekonomistov se strinja, da smo pri njegovem repu.
Zato me ne bi presenetilo, če bi prihodnje leto v ZDA izbruhnila kriza. Prej ali slej bo. Tudi delniški trgi, ki so zdaj na rekordnih ravneh, bi v primeru prvih vidnih znakov ohlajanja gospodarstva začeli upadati. Potem so tudi znamenja trgovinskih vojn … Te se ne bi dobro končale.
Težko je pričakovati, da morebitna recesija in zlom borz v ZDA ne bi znova prizadela tudi Evrope in preostalega sveta, saj je svetovno gospodarstvo tesno povezano in prepleteno.
Mnogo ljudi tudi opozarja, da izjemna gospodarska rast, ki smo ji priča v zadnjih letih, temelji na ohlapni monetarni politiki in s tem poplavi poceni denarja. To obdobje se počasi končuje. V ZDA so že zviševali obrestne mere, letos pa se pričakujejo trije dvigi.
Res pa je, da tudi če bi centralne banke zaostrile monetarno politiko, to še ne bi pomenilo, da bi denar naenkrat postal drag. Postopoma se bi sicer dražil, a bi bil v letu 2018 še vedno bistveno cenejši kot pred desetimi leti.
Na drugi strani so številni finančniki, ki danes upravljajo premoženje, leta 2007 šele dobro začeli kariero in so navajeni delovati v okolju poceni denarja. Ko se bodo okoliščine spremenile, bo to zanje velik šok. Vprašanje je, ali se bodo sposobni prilagoditi.
Do kdaj bodo pri nas vztrajale nizke obrestne mere in s tem poceni financiranje podjetij in gospodinjstev?
Za letošnje leto skoraj vse tuje investicijske hiše in analitiki na finančnem portalu Bloomberg pričakujejo nadaljevanje izjemno dobrih makroekonomskih razmer.
Gospodarska rast morda ne bo tolikšna, kot je bila v lanskem letu, vendar bo še vedno visoka. Tudi denar bo kljub zaostrovanju monetarne politike še naprej poceni in zlahka dostopen. Kaj se bo zgodilo v letih 2019 in 2020, pa je že težje napovedati.
Borzniki smo se v 2017 že razvadili dobrih novic, vendar pričakujemo, da se bo glasba nadaljevala. Napovedovali smo rast prihodkov, dobičkov, zaposlovanja … Vse to se je tudi izpolnilo v 2017 in zato zdaj z optimizmom gledamo naprej. Po svoje smo vsi srečni. V lanskem letu je na borze pozitivno vplivala tudi davčna reforma v ZDA, ki naj bi za najmanj desetino zvišala dobičke ameriških podjetij. Vlagatelji so to vse leto pričakovali in nato konec leta to darilo tudi dobili. Zdaj čakajo na naslednjo dobro novico, je pa vprašanje, ali jo bodo dobili (na primer infrastrukturna vlaganja).
Tisti, ki pripravljamo investicijske strategije in napovedujemo gibanja na delniških trgih, za zdaj optimistično zremo v prihodnost. Svoje ocene utemeljimo na tem, kaj se dogaja na trgu. In trenutno so prisotne vse temeljne sestavine za nadaljnjo rast borznih indeksov oziroma manjka velik temeljni razlog, da bi se trend obrnil navzdol. Poudarek pa je na za zdaj, razmere se v kompleksnem in prepletenem svetu hitro spreminjajo.
Kaj se bo zgodilo, ko bo ECB prenehala mesečno odkupovanje obveznic in se bo končalo obdobje poceni denarja? Smo na ruševinah finančne in gospodarske krize zgradili dovolj dobre temelje za nadaljnjo rast?
Od izbruha krize je minilo deset let. V vsem tem obdobju smo se ukvarjali z reševanjem dolžniške krize in tudi uspešno zagnali gospodarsko rast. Toda obseg zadolženosti se v resnici ni znižal. Dolg smo z bank prenesli na državo oziroma davkoplačevalce.
Visoka zadolženost v teoriji ni problematična, če živimo v obdobju nizkih ali celo ničelnih obrestnih mer. Obresti so nizke in jih brez težav plačuješ, posojila pa v okolju ekspanzivne monetarne politike zlahka sproti refinanciraš.
Ko se pojavi pregrevanje gospodarstva in se obrestne mere dvignejo, pa lahko nastopijo težave. Da bi bile obrestne mere spet štiri-ali petodstotne, je nemogoče pričakovati. Vendar se bo gospodarstvo zadavilo že ob bistveno nižjih obrestnih merah. Podjetja in države ne bodo zmogla tolikšnega bremena, saj se je kumulativna zadolženost povišala.
Iz zadnje krize se nismo nič naučili in nismo pripravljeni na novo. Z različnimi metodami smo prebrodili njene posledice, vendar nikakor nismo rešili izvorne težave.
Velika večina slovenskih podjetij je občutno zmanjšala svojo zadolženost in je v zdravem finančnem položaju, vendar se dolg z vidika države ni kaj prida zmanjšal. Pri tem pa ni vprašanje, ali se bo zgodila nova recesija, ampak kdaj.
Finančna kriza leta 2007 se je zgodila zaradi zloma trga hipotekarnih posojil v ZDA. Veliko je informacij, da je tako imenovanih toksičnih inštrumentov v finančnem sistemu danes še bistveno več.
Če je danes skupni obseg dolga enak ali celo večji kot pred krizo, potem nismo rešili temeljne težave visoke zadolženosti.
Poglejmo na primeru države. Ko izbruhne kriza, številni opozarjajo, da država ne bi smela hkrati varčevati, saj bo to dodatno poglobilo krizo. Logično bi bilo, da država poveča porabo in s tem po eni strani pomaga gospodarstvu, po drugi pa blaži socialna vprašanja.
Zdaj ko so dobri časi in imamo visoko gospodarsko rast, pa bi vsi zapravljali, saj denar je in zakaj ne bi bili ustrezno nagrajeni. Tu so zahteve po zvišanju plač v javnem sektorju in drugi ukrepi, ki povečujejo stroške za proračun. Nihče torej ne bi varčeval. Obe strani se tudi zdita povsem logični ter upravičeni, do neke mere tudi sta. A če ju združite, je popolnoma jasno, da vprašanja zadolženosti ni mogoče reševati.
Kar zadeva toksične instrumente, jih je še vedno veliko. Zaradi njihove kompleksnosti je žal še vedno veliko nepreglednosti in se ne ve, kaj vse lahko sprožijo. Ves čas se pač finančniki igramo z ognjem.
Kako dolgo bo trajala prevlada ZDA v svetu oziroma ali se je že končala? Kdaj bodo države BRICS in druga razvijajoča se gospodarstva tako močna, da ZDA ne bodo imele več odločilne besede?
V zgodovini je vselej obstajala neka velesila, ki je prevladovala. Po drugi svetovni vojni so to zagotovo ZDA. Prevladujejo njihovo gospodarstvo, vojska in predvsem ideologija, torej globalizem, potrošništvo in kapitalizem. Toda svojo prevlado ZDA počasi, a zanesljivo izgubljajo.
Kitajsko gospodarstvo pridobiva moč, evropsko gospodarstvo zadržuje svoj delež v svetovnem BDP, krepijo pa se Indija in nekatere druge velike države. V globalnem pomenu je gospodarstvo ZDA po mnenju nekaterih že izgubilo status glavne gonilne sile.
Wall Street je še vedno nesporna finančna prestolnica. Tržna kapitalizacija ameriških podjetij precej presega tisto na borzah drugod po svetu. Toda to je večinoma posledica ideologije, ki pa prav tako izgublja podpornike. Vsakdo lahko vidi, koliko je bilo pred 30 leti protikapitalističnih, protiglobalističnih in protiamerikanističnih sloganov in koliko jih je danes.
Kako gledate na napovedi ali celo grožnje, da bo petrodolar počasi zamenjal petrojuan in da naj bi se po novem z nafto trgovalo s kitajsko valuto? Bo to pomenilo konec za dolar in ameriško gospodarstvo?
Dolar bo ogrožen, ko bo ogrožena hegemonija ZDA. To se bo zgodilo postopoma in po povsem naravni poti.
Vse več idej kroži o tem, kaj bo zamajalo dolar in zrušilo ZDA. Nekateri, predvsem nasprotniki ZDA, trdijo, da bo to petrojuan. Ne bo – to bo splet dejavnikov.
Države se zavedajo, da ZDA ni več tako dominantna, kot je bila. Razmišljajo o regionalnih povezavah in o svetu, v katerem bi bil ameriški vpliv manjši.
V kakšnem odnosu je Wall Street z Donaldom Trumpom? Ali je začel delati neodvisno od njega ali pa lahko Trump glede na davčno reformo, darežljivo do korporacij in finančne družbe, računa na njihovo podporo?
Če Wall Street kaj sovraži, je to negotovost. Raje bi videli, da davki ostanejo nespremenjeni, kot da obstaja tveganje njihovega zvišanja. Ne nazadnje mu je povsem vseeno, kdo sedi v Beli hiši.
Wall Street je “ubijala” nepredvidljivost Donalda Trumpa. Sčasoma pa je spoznal, da se nima ničesar bati. Trump je po lastnih besedah napovedal "zgodovinske" poteze, vendar gre za manj pomembne kamenčke v mozaiku, ki jih je Wall Street bolj kot ne ignoriral.
Veliko bolj so ga razveselili posamezni Trumpovi projekti. Vesel je bil davčne reforme, ki bo podjetjem prinesla višje dobičke, deregulacije finančnega sektorja, ki bo zvišala dobičke bank, in infrastrukturnih projektov, ki bo prinesla nove posle. Ko bo Trump izpolnil svoje napovedi, bo Wall Streetu vseeno zanj.
V ZDA imajo pregovor, da je za podjetja najbolje, ko sta kongres in Bela hiša sprta, ker se tedaj posel odvija po ustaljenih tirnicah (ang. business as usual). Politiki se ne vpletajo v posel in mu ne škodijo.
Morda se Wall Street še najbolj boji, da bo Trump razočaral volivce in bi se zgodila zamenjava oblasti. Če bi namesto njega zmagala politika, kot bi bila politika Bernieja Sandersa, bi se lahko dvignila obdavčitev podjetij in povečali izdatki za socialo. Tega pa Wall Street noče.
Velika večina našega BDP je odvisna od izvoza. Naša največja trgovinska partnerica Nemčija je bila v politični krizi, dolgo časa ni imela koalicije. Tu je vedno bolj nemirni Balkan. Pričakuje se, da bo imel izstop Velike Britanije iz EU strah zbujajoče, 60-milijardne posledice. Najbolj naj bi udarilo Nemčijo in okoliške države, posledično tudi nas. Kakšna je prihodnost Evrope, ki je polna politične razklanosti in nesposobna nujno potrebnih reform?
V začetku krize so se vedno bolj stopnjevale ocene verjetnosti razpada območja evra in Evropske unije. Pozneje smo po svoje že vsi navadili, da je Evropa razklana in ni sposobna dosegati večjih ciljev. To je naša realnost.
Vsake toliko časa se pa res lahko najde skupina voditeljev, ki bi bila sposobna narediti resen premik.
Ali bo Evropa naredila korak k večji integraciji ali ne?
Težko bo šla v katero koli smer, ker je toliko različnih idej in polov.
Vsekakor bo počasna in neodločna Evropa imela prej ali slej težave, saj se svet v zadnjem desetletju vse hitreje spreminja. Če se ne bo sposobna opredeliti, kaj želi, bo ostala sama ter bo vse bolj zaostajala za drugimi silami. Treba se bo dokončno odločiti, kakšno Evropo hočemo z vsemi prednostmi in slabostmi (idealnih rešitev ni).
Vedno več je tudi protekcionizma in izolacije. Vsi se bomo bolj osredotočali na regijo ali celo lastno državo. To bo najbolj škodovalo hitro rastočim gospodarstvom, ki so do zdaj zaradi globalizacije močno pridobivala. A nazadnje bi to lahko škodovalo tudi evropski integraciji.
Je to obrambni mehanizem velikih zahodnih in drugih držav, ki jih je prizadela selitev tovarn v dežele s cenejšo delovno silo?
Vselej pridemo do preprostega vprašanja, ali bo multinacionalka gradila tovarno pri nas ali v sosednji državi. Bo tovarna v Sloveniji ali na Slovaškem? V Evropi ali v Indoneziji, Vietnamu, na Kitajskem? Nekdo bo dobil in drugi izgubil.
Veliko ljudi na Zahodu ima zato občutek, da jim je globalizem premalo prinesel oziroma da je koristil predvsem premožnejšim. V resnici podatki kažejo, da je imel srednji razred v ZDA in Evropi nekatere koristi od globalizacije, a najbrž manj od pričakovanj in manj od bogatih. Na drugi strani so bili na boljšem tudi prebivalci v manj razvitih deželah, saj so imeli možnost delati v teh tovarnah. Pustimo ob strani, kakšni so pogoji dela in plače. Bili so na boljšem, kot če dela sploh ne bi bilo.
Če se zdaj zapremo vase, bomo morda ohranili nekaj služb, vendar bomo dolgoročno na slabšem. Kajti v primeru trgovinskih vojn in protekcionizma gre še toliko bolj za zmago enega na račun drugega, obenem so gospodarstva manj učinkovita, sovražnega govora pa je še več.
Vse več je govora o pomanjkanju delovne sile, ki bi poganjala gospodarsko rast. Tudi v Sloveniji kronično primanjkuje varilcev, strugarjev, monterjev, orodjarjev …
Zaradi tega so bile posamezne zahodne države tudi odprte do migrantskih tokov in prihoda delovnih migrantov. Pomanjkanje delavcev omejuje dolgoročno rast. Dodatna težava je seveda staranje prebivalstva v Evropi.
Težava je drugje. In sicer, da ob izbruhu krize ne bi bilo nikogar, ki bi usmerjal Evropo. Prej ali slej se bo kolesje ustavilo in na to ne bomo pripravljeni.
Tudi velika izpostavljenost slovenskega gospodarstva do tujine je nekaj, kar nas je v zadnjih letih reševalo. Edino, kar je raslo takoj po krizi, je bil izvoz. Šele pozneje se je povečala tudi domača potrošnja. Toda to je dvorezen meč. Odvisni smo od drugih.
Pri tem ni težava v krizi sami po sebi. Prej ali slej pridejo slabi časi in takrat je bolj pomembno, ali si nanjo pripravljen. Če Evropa ne bo enotna in bodo povsod vihrale politične krize, nas bo udarilo toliko bolj. Potrebujemo rešitve, konkretne rešitve in njihovo implementacijo, ne pa ideološkega filozofiranja ali idealiziranja. Tako v Evropi kot v Sloveniji.
7