Države bi s privatizacijo močno znižale svoj dolg

Politiki se za privatizacijo v različnih okoliščinah zavzemajo iz različnih razlogov. V 80. letih 20. stoletja jo je britanska premierka Margaret Thatcher uporabila za zmanjšanje moči sindikatov. Vzhodnoevropske države so jo uporabile, da so odpravile planska gospodarstva. Danes, ko je javni dolg držav na rekordnih ravneh, je glavni razlog za privatizacijo zbiranje denarja, ugotavlja The Economist.

Tednik nadaljuje, da imajo države na razpolago še veliko lastnine, ki jo lahko prodajo. Članice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) imajo v svoji lasti za okoli dva bilijona vredna državna podjetja. K temu so prišteli še manjšinske deleže v podjetjih ter okoli dva bilijona premoženja lokalnih vlad.

Pravi zaklad držav pa je nefinančno premoženje – stavbe, zemlja in naravni viri, ki so po ocenah Mednarodnega denarnega sklada (IMF) v povprečju vredni okoli tri četrtine bruto domačega proizvoda (BDP) bogatih držav. Po tej oceni imajo članice OECD skupaj okoli 35 bilijonov dolarjev.

Za devet trilijonov neizkoriščene državne lastnine The Economist se strinja, da vsega tega premoženja ne bi smeli ali pa mogli prodati (npr. Louvra v Parizu ali Partenona v Atenah), "jasno pa je, da skupni seznam vključuje na tisoče stavb, ki bi jih lahko prodali in imajo majhno zgodovinsko vrednost ali pa celo nobene". Ameriška vlada ima v svoji lasti okoli milijon stavb. Za okoli 45 tisoč med njimi so med revizijo leta 2011 ugotovili, da so nepotrebne ali pa jih ne izkoristijo dovolj. ZDA imajo v lasti tudi okoli petino zemlje, pod katero ležijo bogati naravni viri.

Največja neizkoriščena vrednost Grčije je v več kot 80 tisoč stavbah in zemljiščih, ki nimajo neke zgodovinske vrednosti. Švedska ima v lasti za okoli 100 oz. 120 milijard dolarjev državne lastnine, skupaj pa naj bi imele članice OECD za okoli devet bilijonov takšne lastnine, ki bi jo lahko prodale na trgu, kar predstavlja okoli petino skupnega dolga teh držav.

"Države, se zdi, nenavadno nerade razmišljajo o tej možnosti zbiranja denarja," nadaljuje Economist in ugotavlja, da je to delno zaradi nasprotovanja privatizaciji, ki se vedno pojavi. Obstajajo koraki za spodbujanje prodaje; države bi morale točno vedeti, kaj imajo v svoji lasti in koliko je kaj vredno, saj bi tako lahko ocenile, za katero lastnino bi bilo bolje, če bi bila v zasebni lasti.

Hkrati bi morale države bolje izkoristiti, kar bi ostalo v njihovih rokah, in uvesti upravljanje te lastnine po zasebnem zgledu; t. i. pajdaško nastavljene vodilne kadre bi morali zamenjati izkušeni menedžerji, ki bi jih morali zaščititi pred vplivom politike.

Privatizacija ni čudežno zdravilo The Economist priznava, da privatizacija ni čudežno zdravilo za zadolžene države. Prodaja lastnine je le enkratno dejanje, ki ponudi le malo prostora za dihanje tistih, ki so odvisni od prevelikega zapravljanja. Prodaja, ko na trgu vlada depresija, ni dobra ideja. Države se morajo hkrati učiti na preteklih napakah pri privatizaciji ter postaviti pravo ceno za svojo lastnino – če jo postavijo previsoko, ne bo kupcev, če prenizko, se bodo davkoplačevalci čutili opeharjene.

Kljub temu, piše britanski tednik, je privatizacija koristno orodje za države, ki resno nameravajo uskladiti svoje zapravljanje z dohodki, saj jim omogoča zmanjšanje zadolženosti, izboljšanje kreditnih ocen (in s tem zmanjšanje izdatkov) ter okrepitev gospodarske učinkovitosti s spodbujanjem konkurenčnosti.