Matic Tomšič

Petek,
22. 4. 2016,
18.52

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,53

2

Natisni članek

Natisni članek

znanost Zemlja

Petek, 22. 4. 2016, 18.52

7 let, 1 mesec

Zanimivosti o Zemlji, ki jih morda niste vedeli (fotozgodba)

Matic Tomšič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,53

2

Zemlja

Danes je 46. svetovni dan Zemlje, ki ga zaznamuje podpis globalnega podnebnega sporazuma. Ob prazniku Zemlje smo poiskali nekaj najbolj zanimivih dejstev o za zdaj edinem domu ljudi v vesolju.

Svetovni dan Zemlje zaznamujemo od leta 1970. Letos bo praznik še posebej slovesen, saj svetovni voditelji na sedežu ZN v New Yorku podpisujejo zgodovinski globalni podnebni sporazum, ki je bil sprejet 12. decembra lani v Parizu. Sporazum bo začel veljati takoj, ko ga bo ratificiralo vsaj 55 držav.

Cilj sporazuma je zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in omejitev dviga povprečne svetovne temperature do konca stoletja na največ dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko dobo.  

Koliko dreves je na Zemlji?

Slogan letošnjega svetovnega dneva Zemlje je Drevesa za Zemljo. Koliko dreves pa pravzaprav je na Zemlji? Okoljevarstvena organizacija Treehugger je to izračunala lani in prišla do neverjetne ocene - na Zemlji je več kot tri bilijone oziroma več kot tri tisoč milijard dreves. | Foto: Slogan letošnjega svetovnega dneva Zemlje je Drevesa za Zemljo. Koliko dreves pa pravzaprav je na Zemlji? Okoljevarstvena organizacija Treehugger je to izračunala lani in prišla do neverjetne ocene - na Zemlji je več kot tri bilijone oziroma več kot tri tisoč milijard dreves.

V organizaciji Treehugger opozarjajo, da zaradi čezmerne sečnje vsako leto izgine 15 milijard dreves. Civilna družba si bo zato prizadevala, da do leta 2020 ljudje posadimo novih 7,8 milijarde dreves. | Foto: V organizaciji Treehugger opozarjajo, da zaradi čezmerne sečnje vsako leto izgine 15 milijard dreves. Civilna družba si bo zato prizadevala, da do leta 2020 ljudje posadimo novih 7,8 milijarde dreves.

 

Druga najmanjša celina ima skoraj tri četrtine vseh zalog pitne vode na Zemlji

Na Antarktiki je obenem tudi 90 odstotkov vsega ledu. Čeprav je njeno površje pravzaprav sama voda, podnebje na Antarktiki lahko označimo za puščavsko. Tam letno namreč pade vsega 50 milimetrov padavin, večinoma seveda v obliki snega.  | Foto: Na Antarktiki je obenem tudi 90 odstotkov vsega ledu. Čeprav je njeno površje pravzaprav sama voda, podnebje na Antarktiki lahko označimo za puščavsko. Tam letno namreč pade vsega 50 milimetrov padavin, večinoma seveda v obliki snega.

 

Zemlja ni popolna krogla

Zemlja se na ekvatorju vrti s hitrostjo več kot 1.600 kilometrov na uro. Velikanska centrifugalna sila njeno maso zato potiska navzven. Na ekvatorju kopno in oceani zaradi tega tvorijo manjšo izboklino. (Centrifugalna sila na severnem in južnem polu medtem glede na Zemljino os znaša 0 kilometrov na uro. Če bi se Zemlja vrtela dovolj hitro, da bi človek to lahko občutil, bi se, če bi stal na severnem ali južnem polu, vrtel okoli svoje osi.) | Foto: Zemlja se na ekvatorju vrti s hitrostjo več kot 1.600 kilometrov na uro. Velikanska centrifugalna sila njeno maso zato potiska navzven. Na ekvatorju kopno in oceani zaradi tega tvorijo manjšo izboklino. (Centrifugalna sila na severnem in južnem polu medtem glede na Zemljino os znaša 0 kilometrov na uro. Če bi se Zemlja vrtela dovolj hitro, da bi človek to lahko občutil, bi se, če bi stal na severnem ali južnem polu, vrtel okoli svoje osi.)

Tla, na katerih stojimo, so reciklirana

Tako kot vodni krog (izparevanje vode in deževanje) ima Zemlja tudi kamninski krog, ki pa traja precej dlje. Krog gre takole: magma iz Zemljinih globin se dvigne in ohladi v kamen (oziroma magmatsko kamnino). Tektonski procesi (vulkanizem, na primer) te kamnine dvignejo na površje, kjer jih erozija počasi tanjša. Njihovi delci zdrsnejo nazaj v globino Zemlje, kjer jih pritisk površine stisne v sedimentne kamnine. Tiste, ki padejo najbolj globoko, imenujemo metamorfne kamnine. Te se lahko skozi več tektonskih procesov znajdejo v območju, kjer tektonske plošče rinejo druga pod drugo, in se znova spremenijo v magmo.  | Foto: Tako kot vodni krog (izparevanje vode in deževanje) ima Zemlja tudi kamninski krog, ki pa traja precej dlje. Krog gre takole: magma iz Zemljinih globin se dvigne in ohladi v kamen (oziroma magmatsko kamnino). Tektonski procesi (vulkanizem, na primer) te kamnine dvignejo na površje, kjer jih erozija počasi tanjša. Njihovi delci zdrsnejo nazaj v globino Zemlje, kjer jih pritisk površine stisne v sedimentne kamnine. Tiste, ki padejo najbolj globoko, imenujemo metamorfne kamnine. Te se lahko skozi več tektonskih procesov znajdejo v območju, kjer tektonske plošče rinejo druga pod drugo, in se znova spremenijo v magmo. 

Od vznožja od vrha: najvišja gora ni Everest, temveč ...

Speči havajski ognjenik Mauna Kea se dviguje 4.205 metrov nad gladino Tihega oceana, himalajski Everest pa je visok kar 8.848 metrov. A vznožje ognjenika Mauna Kea se začne globoko pod morjem. Če bi upoštevali zgolj višinsko razliko med najvišjo in najnižjo točko, bi bil vulkan visok več kot deset kilometrov. | Foto: Speči havajski ognjenik Mauna Kea se dviguje 4.205 metrov nad gladino Tihega oceana, himalajski Everest pa je visok kar 8.848 metrov. A vznožje ognjenika Mauna Kea se začne globoko pod morjem. Če bi upoštevali zgolj višinsko razliko med najvišjo in najnižjo točko, bi bil vulkan visok več kot deset kilometrov.

Točka na Zemlji, ki je najbližje vesolju, sicer ni Everest, temveč vrh ognjenika Čimborazo v Ekvadorju. 6.263 metrov visoki Čimborazo, sicer del Andov, južnoameriške gorske verige, leži v bližini ekvatorja na že omenjeni Zemljini izboklini, kar pomeni, da je vesolju relativno bližje od najvišje gore sveta. | Foto: Točka na Zemlji, ki je najbližje vesolju, sicer ni Everest, temveč vrh ognjenika Čimborazo v Ekvadorju. 6.263 metrov visoki Čimborazo, sicer del Andov, južnoameriške gorske verige, leži v bližini ekvatorja na že omenjeni Zemljini izboklini, kar pomeni, da je vesolju relativno bližje od najvišje gore sveta.

Predor do Kitajske

Če bi naravnost v tla zvrtali predor skozi Zemljo in skočili vanj, bi za pot na drugo stran potrebovali približno 42 minut, so ugotovili pri časniku Scientific American. Naša hitrost bi bila zaradi odsotnosti zračnega trenja v bližini Zemljinega jedra približno 28 tisoč kilometrov na uro. Ob približevanju izhodu bi upočasnili dovolj, da bi iz luknje skočili z enako hitrostjo kot ob skoku vanjo. Premer Zemlje sicer znaša malce več kot 12.700 kilometrov. | Foto: Če bi naravnost v tla zvrtali predor skozi Zemljo in skočili vanj, bi za pot na drugo stran potrebovali približno 42 minut, so ugotovili pri časniku Scientific American. Naša hitrost bi bila zaradi odsotnosti zračnega trenja v bližini Zemljinega jedra približno 28 tisoč kilometrov na uro. Ob približevanju izhodu bi upočasnili dovolj, da bi iz luknje skočili z enako hitrostjo kot ob skoku vanjo. Premer Zemlje sicer znaša malce več kot 12.700 kilometrov.

Najbolj oddaljena fotografija Zemlje je bila posneta z razdalje šestih milijard kilometrov

14. februarja 1990 jo je med zapuščanjem Osončja "škljocnilo" raziskovalno vesoljsko plovilo Voyager 1. Zemlja je na fotografiji vidna kot svetla pika v sončnem žarku, tako majcena, da ne zavzema niti ene slikovne pike oziroma piksla. Fotografija se imenuje Bleda modra pika, največ zaslug za njen nastanek pa gre astronomu Carlu Saganu, ki je Naso prepričal, naj kamero na Voyagerju 1 vendarle še enkrat obrne proti našemu planetu. | Foto: 14. februarja 1990 jo je med zapuščanjem Osončja "škljocnilo" raziskovalno vesoljsko plovilo Voyager 1. Zemlja je na fotografiji vidna kot svetla pika v sončnem žarku, tako majcena, da ne zavzema niti ene slikovne pike oziroma piksla. Fotografija se imenuje Bleda modra pika, največ zaslug za njen nastanek pa gre astronomu Carlu Saganu, ki je Naso prepričal, naj kamero na Voyagerju 1 vendarle še enkrat obrne proti našemu planetu.

Naslednjič, ko boste jezni na ves svet, pomislite na to fotografijo

Edinstvena v Osončju

Zemlja je edini planet v našem Osončju, kjer so vremenske razmere dovolj ugodne, da lahko voda obstaja v vseh treh agregatnih stanjih - tekočem, trdnem (kot led) in plinastem (kot para). Merkur je preblizu Soncu, Venera je prevroča za led in tekočo vodo, Mars in vsi plinasti planeti pa so premrzli, da bi voda tam obstajala v tekočem stanju.  | Foto: Zemlja je edini planet v našem Osončju, kjer so vremenske razmere dovolj ugodne, da lahko voda obstaja v vseh treh agregatnih stanjih - tekočem, trdnem (kot led) in plinastem (kot para). Merkur je preblizu Soncu, Venera je prevroča za led in tekočo vodo, Mars in vsi plinasti planeti pa so premrzli, da bi voda tam obstajala v tekočem stanju.

Jupitrove lune (kot je Evropa na sliki) imajo pod površino morda oceane tekoče vode, toda tega še ne vemo zagotovo. | Foto: Jupitrove lune (kot je Evropa na sliki) imajo pod površino morda oceane tekoče vode, toda tega še ne vemo zagotovo.

Zemlja je zaradi edinstvene orbite okrog Sonca in orbite Lune tudi edini planet v Osončju, kjer je s površine mogoče videti popoln sončni mrk. | Foto: Zemlja je zaradi edinstvene orbite okrog Sonca in orbite Lune tudi edini planet v Osončju, kjer je s površine mogoče videti popoln sončni mrk.

Najgloblje točke na Zemlji

Najgloblje oceansko dno je v Marijanskem jarku v Tihem oceanu. Razdalja do gladine znaša skoraj točno 11 kilometrov. | Foto: Najgloblje oceansko dno je v Marijanskem jarku v Tihem oceanu. Razdalja do gladine znaša skoraj točno 11 kilometrov.

Največja izmerjena globina jezera je 1.642 metrov, rekord pa pripada Bajkalskemu jezeru v Rusiji. Gre sicer za sedmo največje (po površini) jezero na svetu in največji rezervoar pitne vode na vseh celinah (z izjemo Antarktike, ki pa ima večino vode shranjene v obliki ledu). | Foto: Največja izmerjena globina jezera je 1.642 metrov, rekord pa pripada Bajkalskemu jezeru v Rusiji. Gre sicer za sedmo največje (po površini) jezero na svetu in največji rezervoar pitne vode na vseh celinah (z izjemo Antarktike, ki pa ima večino vode shranjene v obliki ledu).

Najgloblja jama na svetu je Krubera v Gruziji. Višinska razlika, ki jo je treba premagati od vhoda do konca poti, je približno 2.200 metrov.  | Foto: Najgloblja jama na svetu je Krubera v Gruziji. Višinska razlika, ki jo je treba premagati od vhoda do konca poti, je približno 2.200 metrov.

Najgloblja luknja, ki jo je izvrtal človek, je na polotoku Kola v Rusiji. Če bi vanjo vrgli kovanec, bi se ustavil šele po 12.262 metrih. To sicer ni mogoče, saj jo skriva zavarjena loputa. | Foto: Najgloblja luknja, ki jo je izvrtal človek, je na polotoku Kola v Rusiji. Če bi vanjo vrgli kovanec, bi se ustavil šele po 12.262 metrih. To sicer ni mogoče, saj jo skriva zavarjena loputa.

Kaj je skrito pod zapečateno loputo na koncu sveta?

 

Vesoljsko smetišče

Zemljo obdaja več kot 22 tisoč kosov vesoljskih smeti, ki v premeru merijo več kot deset centimetrov. Gre za nedelujoče satelite, odvržene pogonske rakete in podobno kovinsko šaro, na kateri se zdaj nabira vesoljski prah.  | Foto: Zemljo obdaja več kot 22 tisoč kosov vesoljskih smeti, ki v premeru merijo več kot deset centimetrov. Gre za nedelujoče satelite, odvržene pogonske rakete in podobno kovinsko šaro, na kateri se zdaj nabira vesoljski prah. 
 

Največje smetišče ni na Zemlji, temveč okoli nje

 

Na Zemljo ta vesoljski prah sicer pada brez premora. Pri Nasi ocenjujejo, da v ozračje našega planeta vsak dan vstopi od 100 do 300 ton različnih delcev iz vesolja. | Foto: Na Zemljo ta vesoljski prah sicer pada brez premora. Pri Nasi ocenjujejo, da v ozračje našega planeta vsak dan vstopi od 100 do 300 ton različnih delcev iz vesolja.

Kraj, kjer tehtamo manj

Znanstveniki so v 60. letih prejšnjega stoletja odkrili, da je na območju Hudsonovega zaliva v Kanadi gravitacija šibkejša kot drugod. Krivdo za to so pripisali taljenju ledenikov, ki so v obdobju ledenih dob pritiskali na Zemljino skorjo pod sabo in jo potiskali vstran. Ledeniki so se nato v razmeroma kratkem času umaknili, skorja pa ni prišla nazaj. Ker gravitacija deluje tako, da telesa z veliko maso privlačijo telesa z manjšo, je gravitacija na tistem območju zdaj šibkejša, saj Zemljine mase tam ni več toliko kot nekdaj. A razlika je praktično neobčutna - človek bi tam tehtal vsega 1/25.000 svoje telesne teže manj. | Foto: Znanstveniki so v 60. letih prejšnjega stoletja odkrili, da je na območju Hudsonovega zaliva v Kanadi gravitacija šibkejša kot drugod. Krivdo za to so pripisali taljenju ledenikov, ki so v obdobju ledenih dob pritiskali na Zemljino skorjo pod sabo in jo potiskali vstran. Ledeniki so se nato v razmeroma kratkem času umaknili, skorja pa ni prišla nazaj. Ker gravitacija deluje tako, da telesa z veliko maso privlačijo telesa z manjšo, je gravitacija na tistem območju zdaj šibkejša, saj Zemljine mase tam ni več toliko kot nekdaj. A razlika je praktično neobčutna - človek bi tam tehtal vsega 1/25.000 svoje telesne teže manj.