Nedelja, 26. 11. 2017, 15.27
5 let
Intervju: Chiara Cocchiara, strokovnjakinja za pripravo vesoljskih odprav
V življenju je vedno treba imeti visoke cilje in vztrajati!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,43
3
"Ko sem bila stara pet let, sem sanjala, da bom šla na Luno, danes pa sanjam o poti na Mars," nam je povedala Chiara Cocchiara, mlada strokovnjakinja za vesolje, ki s svojimi dejanji in dosežki dokazuje svojo trdno odločenost, da uresniči sanje.
Še ne tridesetletna Chiara Cocchiara, ki je svoje otroštvo preživela v sicilijanskem mestecu Gela, je inženirka sistemskih operacij za meteorološke satelite EUMETSAT (European Organisation for the Exploitation of Meteorological Satellites) v njihovem nadzornem središču v nemškem kraju Darmstadt.
Trojna magistrica znanosti s področja letalskega in vesoljskega inženirstva ter instrumentalnih metod med drugim razvija tudi brezpilotna letala (drone) za reševanje ter druge civilne in vojaške namene, a njene osebne in poklicne sanje, za katere si močno prizadeva, so, da bi tudi sama postala del kake od mednarodnih vesoljskih odprav.
Trojna magistrica znanosti s področja letalskega in vesoljskega inženirstva ter instrumentalnih metod med drugim razvija tudi brezpilotna letala (drone) za reševanje ter druge civilne in vojaške namene, a njene osebne in poklicne sanje, za katere si močno prizadeva, so, da bi tudi sama postala del kake od mednarodnih vesoljskih odprav.
Rdeči planet je simulirala v ameriški puščavi
Pomemben korak na tej poti je bila njena predlanska udeležba v odpravi Mars Analogue Mission, kjer je v sodelovanju z ameriško vesoljsko agencijo NASA kot poveljnica skupine sedmih astronavtov in njihova glavna inženirka v puščavah ameriške zvezne države Utah živela v razmerah, čim bolj podobnim tistim na rdečem planetu.
Od takrat dela tudi na oddelku za priprave prihodnjih odprav, kjer sodeluje pri razvoju naslednje generacije satelitov. Njena prizadevanja in dosežke so prepoznali tudi na priznani ameriški univerzi MIT, kjer so ji predlani podelili nagrado za mlade inovatorje (MIT Innovators Under 35), letos pa jo je revija Forbes uvrstila na prestižen seznam uspešnih mladih ustvarjalnih in podjetnih ljudi (30Under30).
"Na Mars zdaj še ne bi šla, ker v tem trenutku znamo le priti do tja, ne pa tudi nazaj."
"Mars bo zame še bolj privlačen, ko se bomo znali vrniti od tam!"
"Na Mars zdaj še ne bi šla, ker v tem trenutku znamo le priti do tja, ne pa tudi nazaj," nam je malo za šalo, še bolj pa zares povedala v Dublinu, ko smo jo srečali na konferenci o računalniški varnosti Cyber Security Weekend: Kaspersky Next, kjer je na enem od predavanj spregovorila o številnih računalniških grožnjah in tveganjih, ki bi lahko ogrozili mednarodna prizadevanja za odkrivanje novih razsežnosti v vesolju.
"Ko sem bila stara pet let, sem sanjala, da bom šla na Luno, danes pa sanjam o poti na Mars."
Ko se pripravljate na nekaj tako posebnega in drugačnega, kot je vesoljska odprava, katere so zahtevne podrobnosti in posebnosti takšnega okolja, na katere med običajnim vsakdanom najbrž niti ne pomislimo?
Začne se že s sistemom za ravnanje z vodo in njeno ponovno uporabo. Ena od največjih težav je osebna higiena. Pri tem ne gre le za pomanjkanje vode, ki to otežuje, temveč tudi za odsotnost gravitacije, zaradi česar je običajno umivanje, ki smo ga vajeni, v tistih razmerah skoraj nemogoče.
Kako potem vendarle skrbite za higieno?
Obstaja več različnih nadomestnih sistemov. Pri umivanju obstajajo snovi, s katerimi se potem prebivalci mednarodne vesoljske postaje intenzivno mažejo, podobne prilagoditve so tudi za umivanje zob. Tudi za uporabo stranišč obstaja poseben sistem, ki temelji na črpanju za izničevanje odsotnosti gravitacije.
Kako odsotnost gravitacije še vpliva na običajna vsakodnevna opravila?
Na številne načine. Na mednarodni vesoljski postaji spijo stoje, kajti v odsotnosti gravitacije se ne zavedaš svojega položaja, postelje so takrat nesmiselne.
"Na vsakega izbranega astronavta je približno deset tisoč prijav, med izbranimi astronavti pa bosta le eden ali dva prišla do mednarodne vesoljske postaje."
A to vendarle pomeni, da padci niso mogoči?
Res je. Običajno za spanje obstajajo kabine, ki se zaprejo, s tem se omeji nenadzorovano gibanje zaradi odsotnosti gravitacije. Nekateri se odločijo tudi za vezi, a te niso zelo močno zategnjene – ravno toliko, da ne bi preveč lebdeli naokoli, a le ne toliko močno, da bi zaradi tega trpelo udobje.
"Na mednarodni vesoljski postaji spijo stoje, kajti v odsotnosti gravitacije se ne zavedaš svojega položaja, postelje so takrat nesmiselne."
Kako lahko takšno breztežnostno stanje simulirate na Zemlji?
Obstaja več laboratorijev, kjer ni gravitacije, a to pride na vrsto šele pozneje. Prve priprave se začnejo v plavalnih bazenih, kajti v vodi se sile in težnost porazdelijo drugače kot na suhem.
… ampak v vodi imamo vzgon, ki ga v vesolju nimamo.
Tako je. Simulacija v vodi ni popolna, a je odličen začetek priprav. V poznejših fazah pridejo na vrsto parabolični poleti, kjer se v posebnih letalih s posebnim načinom letenja ustvarijo pogoji zelo blizu breztežnostnim. V Evropi je več laboratorijev, ki imajo ta posebna letala, kjer kandidati spoznajo lebdenje.
Sliši se zabavno …
… in tudi je. Tega sicer še nisem preizkusila, a sem se preizkusila na žiroskopu podobni napravi v laboratoriju na severu Švedske v kraju Kiruna. Pritrdijo te na to napravo in te zavrtijo za nekaj minut v vse mogoče smeri, nato preverijo, kako si to prenesel. Če se takoj sesuješ ali ti je zelo slabo, je to zagotovo slab znak.
Ko je telo izpostavljeno tako drugačnim razmeram, katere spremembe se najprej pokažejo na njem?
Učinki se pokažejo predvsem po daljšem času. Med mogočimi kratkoročnimi učinki so slabost zaradi vrtenja, a so gotovo največja težava za udeležence vesoljskih odprav učinki na kosti in mišice. Dogaja se izguba mišične mase, dela kostnega tkiva, ker ni gravitacije, ni tlaka, zato pa ne uporabljamo kosti in mišic. Zamislite si, da ni gravitacije, samo lebdimo, in čez nekaj mesecev se zgodi to, kar bi se zgodilo, če bi ves ta čas preživeli v postelji.
"Na začetku je zelo oster izbirni postopek. Že za prijavo za astronavta morate biti v brezhibnem zdravstvenem stanju."
Kako se varujete pred tem?
Na mednarodni vesoljski postaji obstajata posebna oprema in program vaj prav za mišice. Vse je lažje, ker ni gravitacijske sile, a lahko vseeno vadite – in morate vaditi.
Kako sploh lahko jeste v breztežnostnem okolju?
Znani so tisti posnetki, ko astronavti lovijo hrano, ki lebdi okrog njih, a v resnici je veliko hrane v breztežnostnem prostoru v tekoči ali kašasti obliki, ki jo potem kar neposredno spijejo iz posod in jim zato ne more uiti in lebdeti okrog njih. Že res, da lahko gre marsikaj narobe, če česa niste vajeni, a je z ustrezno disciplino in usposobljenostjo mogoče uspešno opraviti vse naloge.
"Zelo mladih še ni treba učiti tehnologije. Treba jim le pomagati, da bodo verjeli vase in da zmorejo uresničiti svoje sanje.".
Ali izbirni postopek za astronavte zazna neuspešne kandidate že na začetku ali nekateri odpadejo šele pri koncu?
Na začetku je zelo oster izbirni postopek. Že za prijavo morate biti v brezhibnem zdravstvenem stanju. Če je kakršnakoli telesna pomanjkljivost, nima smisla, da se sploh prijavite. So tudi druge zahteve, tako je na primer predpisana tudi višina. Ne smete biti prenizki ali previsoki.
Sledijo zelo intenzivni zdravniški pregledi in globoko psihološko profiliranje. Nekateri preizkusi so navidezno preprosti, recimo, da vam izpraševalec pove pet ali šest številk in od vas potem pričakuje, da mu jih ponovite v obratnem vrstnem redu.
"Vsak od nas pozna svoje omejitve in vsak od nas jih ima. To je lahko velika ovira, a to še ne pomeni, da bomo zaradi tega prenehali verjeti v svoje sanje in svoje cilje. Zaradi tega ne smemo ustaviti svojih prizadevanj, da se nam sanje in želje uresničijo."
Kaj pravzaprav preizkušajo s tem?
Takšni preizkusi so zelo pomembni. Nekateri govorijo pet ali šest jezikov, zlasti ruščina in kitajščina sta danes pomembni v mednarodnem vesoljskem okolju, a to so lastnosti, ki jih lahko vsak izboljša, izpopolni in dopolni.
Nekaterih lastnosti, kot je inteligenčni kvocient, ni mogoče bistveno izboljšati. To so lastnosti, ki jih preizkušajo. Ko sem opravljala preizkuse za ameriško vesoljsko agencijo, sem se prepričala, da natančno proučujejo, kakšna oseba sem zares in kako se odzivam na različne okoliščine.
"Nikoli ne pošljete nekoga v vesolje, ker mislite, da je vse v redu – o tem morate biti prepričani brez kančka dvoma."
Kaj sledi za tiste, ki so izbrani?
Takrat se začne resen program usposabljanja, ves čas pod budnim očesom zdravnikov. Nikoli ne pošljete nekoga v vesolje, ker mislite, da je vse v redu – v to morate biti prepričani brez kančka dvoma.
Koliko tistih, ki opravijo prvo fazo izbirnega postopka, uspešno opravi usposabljanje?
Na vsakega izbranega astronavta je približno deset tisoč prijav, med izbranimi astronavti pa bo le eden ali dva prišel do mednarodne vesoljske postaje.
Ali ste tudi vi na tej poti v vesolje?
Prisrčno upam, da sem (nasmeh).
Chiara Cochiara, inženirka sistemskih operacij za meteorološke satelite EUMETSAT (European Organisation for the Exploitation of Meteorological Satellites), v njihovem nadzornem središču v nemškem kraju Darmstadt
Če boste nekoč izbrani za vesoljsko odpravo, koliko časa boste odsotni?
Odvisno. Danes si lahko predstavljam udeležbo na mednarodni vesoljski postaji, kar bi trajalo nekaj mesecev. Dolgoročno pa imam v mislih odpravo na Mars, a to je nekaj bistveno daljšega. Pravzaprav gre za popolno spremembo življenja. Nekaj, kar bi me navdušilo. Številni bi si želeli biti prvi na Marsu.
Tudi vi? Ali imate možnost za to?
Upam. Toda danes še nimamo pravega nabora za to. Projekt Mars One, ki želi vzpostaviti prvo človeško naselbino na Marsu, je enosmerna vozovnica, to ni tisto, kar bi si želela. Jaz se želim vrniti. Tveganja, povezana z udeležbo v vesoljski odpravi, so resnično velika in vsi, ki o tem razmišljamo, smo se s tem sprijaznili.
"Nekateri govorijo pet ali šest jezikov, zlasti ruščina in kitajščina sta danes pomembni v mednarodnem vesoljskem okolju, a to so lastnosti, ki jih lahko vsak izboljša, izpopolni in dopolni. Nekaterih lastnosti, kot je inteligenčni kvocient, ni mogoče bistveno izboljšati. To so lastnosti, ki jih preizkušajo pri izbiri udeležencev vesoljskih odprav.".
Torej niste najbolj naklonjeni temu projektu?
Ne želim si, da bi pošiljali ljudi umret na Mars. Tudi če se najde dovolj prostovoljcev, zakaj ne počakamo, da bi tehnologija napredovala toliko, da jih lahko tudi vrnemo domov? Še takrat se lahko zgodi marsikaj in bi lahko spodletelo, a lahko vsaj rečemo, da smo imeli možnost. Osebno sem pripravljena počakati, če to pomeni večjo varnost.
Kako naj odrasli ravnajo z mladimi, ki imajo podobne sanje, kot ste jih imeli vi kot otrok?
Zelo mladih še ni treba učiti tehnologije. Treba jim le pomagati, da bodo verjeli vase in da zmorejo uresničiti svoje sanje. Spomnim se, da sem želela biti astronavtka že, ko sem bila stara samo pet let, takrat so se mi vsi smejali. Rekli so mi, naj bom resna in naj povem, kaj resnično nameravam postati. Kar nekaj mojih profesorjev in tudi prijateljev me ni jemalo resno. Mislili so, da so to otroške sanje, ki me bodo minile.
"Tudi ko učim na univerzah v Milanu in Forliju, mladim povem, da morajo res verjeti v nekaj, kajti potem bodo pri tem lahko tudi uspešni. Povem jim, naj nikoli ne odnehajo."
Kaj bi sporočili mladim, ki imajo podobne ali enake sanje kot vi?
Tudi ko učim na univerzah v Milanu in Forliju, mladim povem, da morajo res verjeti v nekaj, kajti potem bodo pri tem lahko tudi uspešni. Povem jim, naj nikoli ne odnehajo. Če želijo ustvariti nekaj novega in kaj spremeniti, morajo vztrajati pri svojih željah in prizadevanjih.
Ali je pošteno dajati jim takšno upanje? Saj ste nam povedali, da bo od deset tisoč kandidatov izbran samo en kandidat.
Da. Morda boste prav vi ta eden! Isto je kot pri razpisu za neko delovno mesto. Enega bodo izbrali in če se želite potegovati za to mesto, se morate prijaviti.
"Danes si lahko predstavljam udeležbo na mednarodni vesoljski postaji, kar bi trajalo nekaj mesecev. Dolgoročno pa imam v mislih odpravo na Mars, a to je nekaj bistveno daljšega. Pravzaprav gre za popolno spremembo življenja. Nekaj, kar bi me navdušilo. Številni bi si želeli biti prvi na Marsu."
Volja je lahko zelo močna, lahko je nekdo zelo vztrajen, a kaj ostane tistim, ki imajo kakšne objektivne omejitve?
Vsak od nas pozna svoje omejitve in vsak od nas jih ima. To je lahko velika ovira, a to še ne pomeni, da bomo zaradi tega prenehali verjeti v svoje sanje in svoje cilje. Zaradi tega ne smemo ustaviti svojih prizadevanj, da se nam sanje in želje uresničijo. Tudi jaz imam vsak dan svoje službene obveznosti in ne vem, ali se bodo moje sanje uresničile, a si v vsakem trenutku prizadevam za njihovo uresničitev.
Zelo pomembno je imeti zelo visoke cilje, tudi če so težko dosegljivi, ker je to stalna življenjska motivacija za naprej. Nikoli ne smete imeti občutka, da ste prišli do nekega konca – kaj bi potem lahko še počeli?
"Vedno je treba imeti ravnotežje med realnostjo in močno željo – treba je stati trdno na tleh, a glavo in pogled vedno usmeriti v nebo in zvezde."
V petih letih bomo gotovo imeli nove in izpopolnjene tehnologije in znanja, kar bo morda spremenilo tudi naše sanje. Ali so vaše sanje danes drugačne kot pred petimi leti?
Deloma. Ko sem bila stara pet let, sem sanjala, da bom šla na Luno in nisem razmišljala o Marsu, danes pa sanjam o poti na Mars. Sanje se spreminjajo, a je to del življenja, del odraščanja, del oblikovanja osebe in sanj. Vedno je treba imeti ravnotežje med realnostjo in močno željo – treba je stati trdno na tleh, a glavo in pogled vedno usmeriti v nebo in zvezde.
3