Sobota, 11. 5. 2013, 19.08
8 let, 7 mesecev
Tehnologije, obujene pred svojim časom
Kolesje tehnološke industrije je tekom svoje zgodovine prežvečilo in izpljunilo lepo število produktov in storitev, ki so v obstoj prišli pred svojim časom. Bodisi so bila to ljudem nerazumljiva čudesa, naprave, ki so bile površno sestavljene, so nosile absurdne cene, ali pa celo odlični izdelki, ki jih je pokopala šibka marketinška kampanja.
Kljub temu, da so mnoge od omenjenih novitet navadno pogorele še preden so uspele vzkliti, jim ne gre zanikati, da se jih je nemalo vplivalo na nadaljnji potek tehnološkega raziskovanja in določalo smernice prihodnosti. Gre za pozabljene "umetnine", katerih posredni ali neposredni nasledniki nas danes razveseljujejo iz dneva v dan in brez katerih si naših življenj skorajda ne znamo več predstavljati. V nadaljevanju predstavljamo nekaj pionirjev, ki dokazujejo, da se ne splača vedno biti prvi.
Pred več kot tridesetimi leti so televizijski gledalci v ameriškem mestu Columbus v zvezni državi Ohio ugledali prihodnost televizije. Interaktivna storitev se je imenovala QUBE, razpečevalo pa jo je kabelsko podjetje Warner Cable (danes telekomunikacijsko podjetje Time Warner Cable). Gledalci, ki so si QUBE lastili so lahko preklapljali med tridesetimi kanali (okoli deset več kot pri tekmecih), s posebnim daljinskim upravljavcem pa so dostopali tudi do številnih interaktivnih funkcij. Naročniki so lahko kupovali filme na zahtevo, odgovarjali na ankete, oddajali ponudbe na dražbah in celo igrali nekaj elementarnih videoiger.
Zakaj torej QUBE ni spremenil televizije za vekomaj? Enostavno zato, ker je pilotski servis stal več bankovcev, kot so jih bile stranke pripravljene izpustiti iz denarnice. Do leta 1983 je bil Warner Cable že globoko v dolgovih (875 milijonov ameriških dolarjev), kar je pripeljalo do opustitve projekta in grde ločitve od takratnega partnerja, finančne multinacionalke American Express.
Leta 1987 je Sony predstavil format DAT, s katerim naj bi običajnim analognim kasetam naposled odklenkalo. Kljub temu, da je združeval digitalno avdio kakovost z enostavnim snemanjem, pa DAT formatu nikoli ni uspelo popolnoma prevzeti trga.
Glasbeni profesionalci, avdiofili in trgovci s piratskimi glasbenimi kasetami so ga sicer posvojili, običajni nedeljski poslušalci, ki so vselej predstavljali večinski delež, pa se nanj niso pretirano ozirali. Digitalni kasetni snemalniki so bili namreč dragi, kasneje pa so večino digitalnih zvočnih potreb potešili CD-ji. Je pa umrli format v svojem času sprožil obilo debat glede ureditve zakonodaje o preprečevanju nedovoljenega kopiranja avtorske vsebine, tako da ga lahko označimo za pobudnika zloglasnega DRM-ja (digital rights management – protipiratska zaščita).
Koncem 80-ih let prejšnjega stoletja je bil vsak Applov Mac, ki je prišel na trgovinske police, opremljen s programom HyperCard. Ta je omogočal izgradnjo podatkovnih baz s prilagodljivim grafičnim vmesnikom, danes pa ga mnogi omenjajo kot nekakšnega spiritualnega predhodnika spletnih brskalnikov in interneta, saj podatkovne "kartice" močno spomnijo na spletne strani. Razlika, poleg v lepotnih gubicah seveda, je zgolj ta, da se podatki tedaj niso nahajali na mreži, temveč na trdem disku.
Svoje slave pa HyperCard ni užival prav dolgo. Nedolgo po njegovi splovitvi je namreč svoj pohod pričel fenomen svetovnega spleta in Applov lokalni brskalnik je počasi začel toniti v pozabo, dokler ni v začetku novega tisočletja popolnoma ugasnil.
CDji, kompaktni diski oziroma tlačenke. Ne samo da so (bili) odlični za hrambo glasbenih datotek, temveč še za marsikaj drugega. Na primer filmov ter interaktivnih izobraževalnih in zabavnih vsebin. Prav v slednjih je Philips videl velik potencial in zato izdelal vse-v-enem konzolo CD-I, ki naj bi svetovno občestvo priklenila pred domače televizijske zaslone in jim z raznovrstnimi interaktivnimi vsebinami servirala ure in ure nepozabnih zabavnih trenutkov.
Žal ni šlo vse po načrtih, saj je bil multipraktik poražen tako na igričarskem tržišču (SNES, SEGA Mega Drive, PlayStation), kot tudi na multimedijskem, kjer so ga "nadigrali" cenejši eno-namenski predvajalniki filmov in glasbe. Ker prodajnih številk niso dvignile niti drage oglaševalske kampanje, so leta 1998 projekt opustili, zapuščina njegove funkcionalnosti pa danes živi v domačih računalih.
Spletni protokol, ki se je luč dneva ugledal približno istočasno kot konkurenčni in danes prevladujoči HTTP. Razvili so ga na univerzi v Minnesoti, z napredno hierarhično strukturo pa je omogočal hitro in učinkovito urejanje ter iskanje informacij na medmrežju. Prilagojen je bil predvsem računalniškim okoljem s tekstovnim vmesnikom, saj so bili takšni terminali tedaj še močno prisotni.
Primarno pozicijo na trgu je spričo manka posodobitev, grafične privlačnosti konkurence in groženj razvijalcev, da bo postal plačljiv že davno izgubil, ga pa številni zanesenjaki še dandanes uporabljajo in kujejo v zvezde, saj "naj bi bil celo hitrejši in bolje organiziran od obstoječih spletnih storitev." Pogosto se o Gopher ekosistemu govori tudi kot o predhodniku sistema WWW (World Wide Web).
Tako kot njegov davno preminuli soimenjak sodi med največje znanstvene ume zgodovine, bi lahko za jabolčnega Newtona trdili, da gre za enega pomembnejših tehnoloških aparatov modernega časa. Čeprav za časa svojega obstoja pretiranega uspeha ni požel, enemu prvih PDA-jev (Personal Digital assistant) ne gre zanikati, da je krepko vplival na nadaljnji razvoj žepnih elektronskih napravic. Za svoj obstoj se mu lahko zahvali praktično vsak današnji pametni telefon, vključno z Applovim lastnim iPhonom, saj je podpiral kopico funkcij, med drugim prepoznavo rokopisa in virtualno tipkovnico, ki danes veljajo za standard.
Žal so vse te dobrote zahtevale svojo ceno in na koncu dneva si ga je privoščil le malokdo. Veljal je za butični izdelek, predrago elektronsko igračo "japijev", ki je bila za nošnjo v hlačnem žepu prevelika in preokorna, hkrati pa jo je pestilo tudi luknjasto programje s prepoznavo rokopisa na čelu.
Hiptop ni bil prvi pametni telefon – ta čast najverjetneje pripada dlančniku Treo - se je pa nedvomno uvrščal med bolj atraktivne pionirje. Posvojili so ga številni zvezdniki in posledično je postal izredno zaželena roba med najstnicami in najstniki. Kljub temu ni šlo za preprosto igračo, saj se je lahko pohvali z za tiste čase hitrim in logično udejanjenim operacijskim sistemom, raznimi pogovornimi programi (MSN Messenger, AIM) aplikacijo za urejanje profilov na družbenih omrežjih in kasneje tudi z možnostjo shranjevanja podatkov v oblaku.
Kmalu so njegove najboljše lastnosti kopirali drugi proizvajalci, dodali k temu nekaj svojih rešitev in Hiptop je bil, tudi zavoljo lastne stagnacije napredka, pozabljen. Pred nekaj leti, ko je bilo podjetje že pod lastništvom Microsofta, jih je doletela še dodatna nevšečnost; sesuli so se strežniki z vsemi podatki, ki so jih uporabniki shranili v oblak. Dosti jih je bilo izgubljenih za vedno, padle so tožbe in znamka si do današnjega dne še ni opomogla.
Lahko bi mu rekli Facebook pred Facebookom. Veliko družabno odkritje mnogih, ki so bili ob začetku tisočletja že priklopljeni na mrežo. Uporabniki so na veliko razpošiljali prošnje za prijateljstva in med seboj tekmovali kdo bo ustvaril najdaljši seznam virtualnih prijateljev. Problem se je pojavil, ko si se tega početja navaličal. Friendster namreč ni nudil kaj dosti več. Nič posodobitev statusov, igranja preprostih iger, dodajanja interesov, nalaganja, "všečkanja" in komentiranja fotografij ter videov . No, vsaj spočetka tega ni nudil in ker je malce zaspal na razvoju, ga je vmes po desni že prehitel Facebook.
Friendster sicer miga še danes, najbolj priljubljen naj bi bil v Aziji, možje in žene ki stojijo za njim, pa trdijo da je družbeno omrežje z daleč največ uporabniki. Morda jim gre celo verjeti, ampak vprašanje koliko od vseh je vsaj količkaj aktivnih.