Nedelja, 22. 7. 2018, 16.03
6 let, 4 mesece
Prinašalka pogube, ki je nihče ne želi srečati med plavanjem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,19
2
Nekomu, ki ga skrbi že kopanje v Jadranskem morju, da ne bi slučajno naletel na morskega pajka ali pa stopil na ježka, bi se verjetno še precej manj mudilo plavat v eno od morij, kjer živijo tako imenovane meduze irukandji, ene od najbolj strupenih živali na svetu. Meduze je zaradi majhnosti skoraj nemogoče videti, ožigu, ki je sicer le redko smrtonosen, pa sledijo zelo hude bolečine in občutek pogubljenosti.
Klobuki meduz irukandji, do zdaj je bilo odkritih 16 različnih vrst, v premeru pogosto ne merijo več kot en centimeter. Ker te meduze spadajo v družino tako imenovanih kubomeduz ali škatlastih meduz, njihovi klobuki spominjajo na prosojne kocke, iz katerih štrlijo do en meter dolge lovke.
Življenjski prostor meduz irukandji so morja ob severovzhodni in severni obali Avstralije, a tamkajšnji morski biologi poudarjajo, da je prepričanje, da drugje ne živi, zmotno.
Mogoče jih je namreč najti tudi veliko bolj vzhodno, vse tja do Havajev, ob obalah Južnoafriške republike in celo v vodah britanskega otočja.
Po teh meduzah Avstralija slovi predvsem zato, ker tam za raziskave meduz irukandji namenijo več sredstev kot kjerkoli drugje na svetu.
Podobno kot nekatere kubomeduze, mednje spada tudi zloglasna morska osa (Chironex fleckeri), ena najbolj smrtonosnih živali na svetu, so tudi meduze irukandji plavalcem in potapljačem lahko zelo nevarne.
"Plavanje prepovedano zaradi morskih ožigalkarjev." Takšnih znakov, ki jih spremlja rdeča zastava, je na plažah severovzhodne Avstralije kar nekaj. Kubomeduze, med katerimi so tudi meduze irukandji, ob plavalcih sicer najpogosteje ogrožajo tudi potapljače, ki raziskujejo Veliki koralni greben. Avstralski biologi sicer opozarjajo, da so srečanja z meduzami irukandji in drugimi kubomeduzami glede na število plavalcev in potapljačev redka, a v regijah, kjer živijo te meduze, kljub temu svetujejo plavanje in potapljanje v oblekah iz neoprena.
Izredno potenten strup prek ožigalk skozi kožo svoje žrtve meduze irukandji izbrizgajo na zahrbten način, saj jih žrtev zaradi majhnosti pogosto ne vidi, pik meduze irukandji pa na začetku ni boleč nič bolj od komarjevega. Nato žrtev izkusi tako imenovani sindrom irukandji.
Zdravnike so prosili, naj jih ubijejo in jim s tem prihranijo nadaljnje muke
Sindrom irukandji se v povprečju razvije po tridesetih minutah od meduzinega ožiga. Za žrtev to pomeni hkratno doživljanje hudih mišičnih bolečin po celotnem telesu, bolečine v ledvicah in v trebušni votlini, nevarno povišanje krvnega tlaka in pospešen srčni utrip.
Izkušeni potapljač, ki ga je pičila meduza irukandji:
Mnogi, ki jih je doletel sindrom irukandji, so pozneje opisali tudi psihološki stranski učinek pika meduze: izredno tesnobo, občutek, da so pogubljeni, da zanje ni več rešitve in da bodo umrli.
14-letnica, ki jo je meduza irukandji pičila letos spomladi, je pozneje dejala, da se je med mučnim preživljanjem sindroma irukandji v mislih že poslovila od svojih najbližjih. Nekateri drugi so zdravnike prosili, naj jih odrešijo muk, ker bodo tako ali tako umrli.
Simptomi sindroma irukandji sicer trajajo od nekaj ur do nekaj dni, v najbolj ekstremnih primerih tudi do dva tedna. Primeri, ko žrtev ožiga meduze irukandji ne potrebuje bolnišnične oskrbe, so zelo redki.
Po številnih plažah na severovzhodu Avstralije so tudi postaje s prvo pomočjo, namenjene prav oskrbi žrtev nevarnih ožigalkarjev. Glavno vlogo na teh postajah igra kis, ki onesposobi morebitne ožigalke, ki se še vedno držijo telesa žrtve, in jim prepreči nadaljnje izločanje strupa.
Pik meduz irukandji oziroma sindrom irukandji v večini primerov sicer ni usoden, če žrtev nima predhodnih zdravstvenih težav, kot so srčna obolenja.
V tem tisočletju je zaradi pika meduze irukandji ob obali Avstralije potrjeno umrla samo ena oseba, za povzročiteljico smrti pa meduzo irukandji sumijo še v dveh drugih primerih.
Zloglasna morska osa (na fotografiji zgoraj) je po drugi strani vsako leto odgovorna za več deset človeških smrti. Največ žrtev, od 20 do 40 letno, zahteva na Filipinih. Za primerjavo: v srečanjih z morskimi psi je lani po vsem svetu umrlo samo pet ljudi.
Preberite tudi:
2