Petek, 14. 7. 2017, 17.32
7 let, 2 meseca
Ali smo postali odvisni od dostopa do interneta?
Kaj pa naredite vi, ko se dokopljete do brezplačnega Wi-Fi-ja?
Skoraj polovica ljudi ob prihodu na obisk ali v gostišče, restavracijo, hotel ali na neki drugi javni kraj, najprej vpraša: "Lahko dobim geslo za Wi-Fi?"
Očitno smo postali odvisniki od interneta, zlasti od dobrega in brezplačnega signala za dostop do interneta (Wi-Fi), je med drugim pokazala raziskava podjetja za računalniško varnost Symantec.
Kar 55 odstotkov vprašanih na svetovni ravni nima nobenih pomislekov glede tega, kaj bi morali narediti ali katere podatke bi morali deliti v zameno za dostop do Wi-Fi-ja, so še med drugim ugotovili.
Tako ali drugače
Nekateri gredo celo naprej – vsak četrti je dostopal v omrežje prek povezave Wi-Fi, četudi ni imel dovoljenja lastnika dostopne točke, osem odstotkov vprašanih pa je priznalo, da je pridobilo geslo bodisi z ugibanjem bodisi s hekiranjem.
Oddajate prenočišča? Wi-Fi ne sme manjkati!
Dostop do omrežja je še pomembnejši, ko smo na poti. Zanesljiva tovrstna povezava postaja odločilen dejavnik za vedno več storitev. Kar 71 odstotkov vprašanih se za nastanitev na poti odloča na podlagi dostopnosti brezplačne povezave Wi-Fi, za 46 odstotkov vprašanih pa je to pomembno tudi pri izbiri prevozne poti (npr. prestopno letališče).
Pri izbiri kraja za prigrizek ali pijačo bo 43 odstotkov vprašanih preverilo, ali ima dostopno točko Wi-Fi, enak odstotek bo to preveril tudi pri izbiri letalskega prevoznika.
Vsak deseti vprašani nima pomislekov, če bi za dostop do Wi-Fi-ja moral deliti svoje osebne podatke, osem odstotkov bi jih dalo svojo fotografijo, šest odstotkov bi jih omogočilo dostop do seznama svojih stikov …
Aplikacije za iskanje poti pomembnejše od stalnega stika z družino in prijatelji
Skoraj polovica, natančneje 49 odstotkov vprašanih, za najpomembnejši razlog za dostop do zanesljivih javnih dostopnih točk do interneta navaja spletne zemljevide in z njimi povezane aplikacije za iskanje poti.
Na drugem mestu, a le z dvema odstotnima točkama manj, je zagotavljanje stalne dostopnosti za pomembne osebe. Za dobri dve petini je najpomembnejši razlog za dobro brezžično povezavo varčevanje z zakupljenimi količinami mobilnega podatkovnega prenosa.
Za skoraj tretjino vprašanih je pomembno sprotno objavljanje fotografij na družbenih omrežjih, za dobro četrtino pa stalna povezanost z delovnim mestom. To so sicer rezultati vseh vprašanih, zaporedje prioritet pa se močno spremeni znotraj starostnih skupin.
Ali bi verjeli, koliko uporabnikov potrebuje Wi-Fi zaradi vsebin za odrasle?
Vsak šesti je v raziskavi priznal, da brezvrvični dostop do inerneta uporablja za ogled vsebin za odrasle.
Med njimi je 40 odstotkov takšnih, ki to počnejo v hotelu ali kakšni drugi namestitvi na poti, 30 odstotkov v restavraciji ali gostišču, kar 29 odstotkov na svojem delovnem mestu, vsak četrti na letališču, 24 odstotkov na ulici. Na železniški ali avtobusni postaji si prek dostopne točke Wi-Fi vsebine za odrasle ogleduje 18 odstotkov vprašanih, 16 odstotkov pa jih je priznalo, da to počnejo na stranišču.
Približno šestina tistih, ki uporabljajo javna omrežja Wi-Fi za oglede vsebin za odrasle, to počne na stranišču.
Ko je želja (pre)močna
Toda ta obsedenost z dostopom do interneta odpira varnostne pomisleke, opozarjajo avtorji raziskave. Čeprav bi se mnogi čutili zelo prizadete, če bi njihovi občutljivi osebni ali finančni podatki ali fotografije prišli v splet, redki skrbijo za ustrezno varnost.
Ob tem pa neredki izvajajo dejanja, ki so tvegana za varnost osebnih podatkov. Vsak deseti vprašani nima pomislekov, če bi za dostop do Wi-Fi-ja moral deliti svoje osebne podatke, osem odstotkov bi jih dalo svojo fotografijo, šest odstotkov bi omogočilo dostop do seznama svojih stikov …
Dobra tretjina bi za dostop do interneta sprejela kompromis, ki ne predvideva razkrivanja svojih podatkov: pripravljeni bi bili namreč na gledanje triminutnega oglasa, če bi jim to omogočilo zanesljiv in brezplačen Wi-Fi.
Spraševali (samo) v 15 državah
Družba Symantec je raziskavo opravila v 15 državah sveta: v Avstraliji, Braziliji, Franciji, Hongkongu, Indiji, Italiji, Japonski, Kanadi, Mehiki, Nemčiji, Nizozemski, na Novi Zelandiji, v Združenih arabskih emiratih, Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske ter v Združenih državah Amerike.
V vsaki državi je sodelovalo najmanj tisoč posameznikov, ki uporabljajo javni brezžični dostop do interneta, rezultate so obtežili glede na starost, spol, število prebivalcev. Reprezentativnost je namreč zelo pomembna zaradi različnih vzorcev porabe digitalnih tehnologij med različnimi skupinami.