Nedelja, 6. 5. 2018, 15.51
5 let, 11 mesecev
Osupljive zgodbe iz druge svetovne vojne, ki jih morda še ne poznate
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,53
3
Ob prihajajoči 73. obletnici konca druge svetovne vojne v Evropi smo z vseh kotičkov spleta izbrskali nekaj malo znanih, a zelo zanimivih zgodb, ki jih je spisal najbolj krvav vojaški spopad v človeški zgodovini.
Wilhelm Keitel med podpisom nemške kapitulacije, 8. maj 1945
Današnji dan pred 73 leti, 6. maj 1945, je bil eden od najpomembnejših za konec druge svetovne vojne v Evropi, saj je nemški general Alfred Jodl privolil v brezpogojno predajo nemških oboroženih sil zaveznikom, 7. maja pa jo kot predstavnik Karla Dönitza, ki je bil po Hitlerjevem samomoru prvi mož Nemčije, tudi podpisal.
Če tega ne bi storil, bi zavezniki dvignili roke in zajetje nemških vojakov prepustili Sovjetom, ki bi z njimi zagotovo ravnali manj prizanesljivo. Dva dni pozneje, 8. maja 1945, je vrhovni poveljnik vojske tretjega rajha Wilhelm Keitel v Berlinu podpisal dokumente o kapitulaciji Nemčije, s čimer je bilo vojne v Evropi konec.
Mož, ki je sam osvobodil vse mesto
Leo Major je ob lastnoročni osvoboditvi mesta Zwolle videl samo na eno oko. Drugo je namreč izgubil zaradi eksplozije ročne bombe.
Leo Major, vojak iz francosko govorečega dela Kanade, je 12. aprila 1945 po tem, ko se skupina njegovih soborcev ni hotela lotiti napada na nizozemsko mesto Zwolle, ki je bilo še vedno pod nemško okupacijo, misijo nadaljeval sam.
Najprej je ugrabil francosko govorečega nemškega vojaka in mu povedal, da bo kanadsko topništvo kmalu začelo obstreljevati nemške položaje, nato pa ga izpustil, da je lahko novico sporočil svojim nadrejenim. Nato je začel tekati po mestu, pri čemer je ropotal s svojo brzostrelko in metal granate. Povzročil je toliko hrupa, da so Nemci verjeli, da jih je napadel ves bataljon.
Ulica v mestu Zwolle, ki se še danes imenuje po junaškem Leu Majorju.
V noči na 13. april je Major sam presenetil in zajel več skupin nemških vojakov in jih z žuganjem z orožjem odvedel iz mesta, kjer so jih prevzele kanadske oborožene sile. V noči je ubil okrog deset sovražnikov, med drugim tudi dva oficirja SS, ki sta se uspešno pomešala med pripadnike organiziranega odpora v mestu Zwolle.
Major je po ulicah mesta Zwolle patruljiral do 4.30 zjutraj, ko je ugotovil, da Nemcev v kraju pravzaprav ni več. O tem je obvestil nizozemske vojake, ti so v mesto prišli z druge strani, in svoje nadrejene. Pozneje so ga nagradili s kraljevim odličjem za pogum v boju.
Prostovoljno se je dal zapreti v takrat najgrozljivejši kraj na svetu
Witold Pilecki je bil poljski tajni agent, ki se je med drugo svetovno vojno septembra 1940 namenoma pustil ujeti nacistom, da bi ga zaprli v taborišče Auschwitz.
Med nasprotniki Nemčije je do takrat krožilo prepričanje, da je Auschwitz najverjetneje zapor za vojne ujetnike, a poljski uporniki zoper nacistični režim so sumili, da gre morda za taborišče druge vrste.
Pilecki je bil prvi človek, ki je zahodnim zaveznikom razodel načrt nacistov za poboj milijonov Judov in prek svojih nadrejenih večkrat zahteval, naj bombardirajo železniške tire, ki so vodili v Auschwitz, da Nemci tja ne bi več mogli voziti ljudi, a tega niso storili nikoli.
Izkazalo se je, da so imeli prav, saj je Auschwitz s septembrom 1941 postal osrednje prizorišče holokavsta, organiziranega genocida nad judovsko raso. Pilecki, ki mu je v koncentracijskem taborišču uspelo preživeti več kot dve leti in pol, je svojim stikom zunaj Auschwitza ves čas na skrivaj predajal informacije o grozovitostih znotraj bodeče žice.
Pilecki (to so njegove fotografije iz Auschwitza) je leta 1943 v drzni akciji pobegnil iz Auschwitza in se pozneje proti Nemcem boril še v Varšavi. Po vojni so ga Sovjeti leta 1948 na hitro obtožili, da je vohunil za Britance, in ga ustrelili. Vsi dokumenti o podvigu Witolda Pileckega so nato poniknili za več kot 50 let, ljudje pa so za njegovo junaštvo med drugo svetovno vojno izvedeli šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Zadnji vojak, ki je nekoga potrjeno ubil z lokom in puščico
Britanski vojak Jack Churchill, ki so mu soborci pravili tudi "nori Jack", se na bojišče druge svetovne vojne ni odpravil s puško in granatami, temveč s škotskimi dudami, mečem in lokom.
Jacku Churchillu niso zaman pravili nori Jack, saj je imel občasno nenavadne izpade, pogosto je izkazoval tudi nasilna nagnjenja in je čutil veliko strast do vojskovanja. Med drugim je po koncu druge svetovne vojne izjavi, da "bi v boju lahko uživali še deset let, če ne bi bilo teh preklemanskih Američanov".
Leta 1940 je Churchill postal prvi in tudi edini vojak, ki je sovražnika, pripadnika nemških oboroženih sil, med drugo svetovno vojno ubil s puščico. Churchillov podvig je po nekaterih informacijah tudi zadnji potrjeni uboj sovražnega vojaka z lokom v obdobju vojne.
Franz Stigler in Charlie Brown: sovražnika, ki sta postala prijatelja
Nemški vojaški pilot Franz Stigler, sicer letalski as, ki je do decembra 1943 imel za seboj že 27 dobljenih letalskih bitk, je 20. decembra tistega leta nad nemškim Bremnom opazil, da zavezniški bombnik B-17, iz katerega se je močno kadilo, napadajo nemški lovci.
Stigler se jim je takoj pridružil v zraku in ob preletu bombnika opazil, da je večkrat naluknjan, posadka pa je krvavela. Stigler je tvegal lastno življenje, da je pridobil zaupanje zavezniških letalcev, ti nanj niso streljali, in jim ukazal, naj ali pristanejo in se predajo ali pa svoj polet preusmerijo v nevtralno Švedsko. Pri tem jih je ščitil pred lastnimi soborci, ki so poškodovanega B-17 poskusili strmoglaviti, in jih tako pospremil do Severnega morja, nad katerim jim Nemci nato niso več sledili.
Zgodbo Franza Stiglerja (desno) in Charlierja Browna (levo) podrobno opisuje knjiga A Higher Call, ki jo je napisal Adam Makos.
B-17, ki mu je poveljeval Američan Charlie Brown, je uspelo pristati nazaj v Veliki Britaniji. Tako Brown kot Stigler sta preživela drugo svetovno vojno in šele leta 1990 po dolgem iskanju drug drugega spet srečala v ZDA.
Postala sta velika prijatelja in to ostala do smrti: oba sta umrla leta 2008.
Franz Stigler (desno) in Charlie Brown (levo) na enem izmed njunih srečanj, ki so vselej pritegnila veliko pozornosti.
Žena umrlega vojaka več kot pol stoletja ni vedela, da ga na drugi strani oceana slavijo kot junaka
Vdova ameriškega vojaškega pilota Billieja D. Harrisa si je šestdeset let prizadevala izvedeti, kaj se je zgodilo z njenim možem, ki se je leta 1944 odpravil borit v Normandijo, domov pa se ni vrnil.
Ko ji je končno uspelo sprožiti preiskavo, je ugotovila, da so letalo njenega Billija sestrelili nad francoskim mestom Les Ventes, a je pred tem mesto ubranil pred nemškimi letali ter jih zadrževal do prihoda okrepitev, nato pa je še strmoglavil tako, da njegov lovec ni padel na mesto.
Zadnja skupna fotografija Peggy in Billieja Harrisa pred moževim odhodom v Evropo, kjer se je junija 1944 udeležil zavezniške invazije ozemelj, ki jih je okupirala nacistična Nemčija.
Mesto Les Ventes od konca druge svetovne vojne Billieja D. Harrisa s sprevodom po ulicah počasti trikrat na leto. Njegovo ime omenijo na vsaki proslavi, kadar se spominjajo konca druge svetovne vojne. Dolga leta se je po njem imenovala tudi glavna ulica v mestu.
Žalostna usoda živali v londonskem živalskem vrtu
Druga svetovna vojna je smrtni davek terjala tudi med živalmi, ne le ljudmi. Še posebej žalostno usodo so doživele vse strupene živali v londonskem živalskem vrtu, te so morali ob začetku druge svetovne vojne pobiti kar njihovi skrbniki.
Smrt je bila prihranjena samo nekaj kačam (na fotografiji), ki niso bile strupene, in enemu komodoškemu varanu.
Vodstvo londonskega živalskega vrta je namreč skrbelo, da bi strupene živali v primeru bombnega napada in rušenja poslopij v živalskem vrtu pobegnile in ogrozile prebivalce Londona in okolice.
Najbolj nenavadna bitka druge svetovne vojne: Nemci in zavezniki skupaj proti Nemcem
Petega maja 1945, v izdihljajih druge svetovne vojne, se je na avstrijskem Tirolskem zgodila bitka za grad Iter.
Šlo je verjetno za edino bitko, v kateri so se zavezniški in nemški vojaki (ter osvobojeni francoski vojni ujetniki) z ramo ob rami borili proti skupnemu sovražniku. To je bil odred približno 150 pripadnikov SS, nemške paravojaške organizacije, ki še niso želeli priznati skorajšnjega poraza Nemčije.
Bitke je bilo konec v nekaj urah, slavili pa so združeni zavezniki in nemški vojaki. Zgodovinarji so bitko za grad Iter (na fotografiji) opisali kot morda najbolj nenavadno v vsej drugi svetovni vojni.
"Nepotopljivi" Sam, ki se je "boril" tako na strani nacistične Nemčije kot zaveznikov
Sam ali Oskar je najprej služil na bojni ladji Bismarck, ponosu nemške mornarice, ki se je po hudem spopadu potopila 27. maja 1941.
Sama je iz vode rešila posadka britanske ladje HMS Cossack, na kateri je nato preživel naslednjih nekaj mesecev do oktobra 1941, ko je HMS Cossack potopila nemška podmornica.
Nazadnje se je Sam znašel na britanski letalonosilki HMS Ark Royal, ki je 14. novembra potonila blizu Gibraltarja. Sam je preživel tudi to nesrečo. Poslali so ga v Veliko Britanijo, tam je umrl deset let po koncu druge svetovne vojne.
Nepotopljivi Sam je bil maček:
Najlepša in hkrati najbolj žalostna ljubezenska zgodba druge svetovne vojne
Britanski vojak Gilbert Bradley si je med drugo svetovno vojno izmenjal na stotine ljubezenskih pisem z nekom, ki se je v svojih pismih podpisoval samo s črko G. Šele leta 2008 se je razvedelo, da je bil Bradley v resnici zaljubljen v moškega, ki mu je bilo ime Gordon Bowsher.
Biti homoseksualec je bilo v Veliki Britaniji v obdobju druge svetovne vojne kaznivo dejanje, zato sta morala moža svojo ljubezen skrivati pred svetom. Britanska vlada je šele leta 1967 sprejela zakon, ki je dovoljeval partnerske odnose med moškimi, ki so starejši od 21 let.
Bradley in Bowsher sta si med vojno napisala ogromno pisem, a še posebej izstopa zapis iz enega, ki gre takole: "Mar ne bi bilo lepo, če bi najina pisma nekdo objavil v prihodnosti, v bolj naprednih časih. Tako bi ves svet lahko videl, kako velika je bila najina ljubezen." Prav takšno knjigo je leta 2008 izdal muzej v britanskem mestu Oswestry.
Tudi številni nemški vojaki so bili le ljudje, pripravljeni pomagati sočloveku v stiski. Dokaz za to je bil Friedrich Lengfeld.
Med bitko v gozdu Hürtgen 12. novembra 1944 se je neki ranjeni ameriški vojak med umikanjem znašel sredi minskega polja in več ur kričal "Na pomoč!", a odzval se ni nihče. To je opazoval nemški oficir Friedrich Lengfeld. Ker pomoč ni prišla, je svojim vojakom ukazal, naj ne streljajo, in sam poskusil rešiti ameriškega vojaka.
Spomenik Friedrichu Lengfeldu, ki stoji na nemškem vojaškem pokopališču.
Lengfeld je pri tem sam stopil na mino in zaradi hudih poškodb umrl še isti večer. Kaj se je zgodilo z ranjenim ameriškim vojakom, ni znano, so pa Američani prepoznali Lengfeldovo tveganje in v Nemčijo poslali spomenik, posvečen Lengfeldovi žrtvi. Še danes je to edini ameriški spomenik, ki stoji na katerem koli nemškem vojaškem pokopališču.
Preberite tudi:
3