Izpogajal se je za najvišjo denarno kazen v zgodovini

Po enoletnih pogajanjih sta Darij Južna, obdolžen zlorabe položaja in pranja denarja, in tožilstvo sklenila sporazum o priznanju krivde. Pogodila sta se za milijon tristo trinajst tisoč evrov stranske denarne kazni ter 187 tisoč evrov, ki jih je moral Južna nakazati v humanitarne namene pred predobravnavnim narokom 1. julija.

Sodišče mu je prisodilo 21 mesecev zapora, ki jih bo odslužil z opravljanem družbenokoristnega dela, prav tako pa mora svoji družbi CGP povrniti 4,5 milijona evrov protipravno pridobljene premoženjske koristi. Gre za krepko kazen, kazenski postopek pa je bil na sodišču končan v enem dnevu.

Nekaj dni prej, 26. junija, sta sporazum o priznanju krivde z Jegličem podpisala znana mariborska podjetnika Nenad Đukić in Rok Snežič, obdolžena pranja denarja, davčne utaje in goljufije. Oba sta dobila enotno kazen po tri leta zapora in po 150 tisoč evrov denarne kazni, upnikom oziroma Dursu pa je vsak od njiju dolžan vrniti 336 tisoč evrov protipravne premoženjske koristi. Podjetnika bosta med tednom doma, ob koncih tedna in dela prostih dneh pa za zapahi. Aprila se je s priznanjem krivde ali podpisanim sporazumom končalo tudi sojenje 10 obdolženim iz zadeve Očistimo Slovenijo, ki se je ukvarjala s prepovedanimi drogami. Dva nista priznala, medtem pa sta bila tudi onadva že pravnomočno obsojena. "Potem pa je tu še četverica, ki je z drogami oskrbovala Celovec. Tudi v tej zadevi smo se izpogajali za podpis sporazuma," pravi Jeglič.

V intervjuju med drugim tudi o tem, kakšna je razlika med priznanjem krivde in podpisom sporazuma o krivdi, in o tem, zakaj je sporazum težje doseči.

Kakšne pogajalske sposobnosti mora imeti dober tožilec?

Ko se lotiš pogajanj, moraš imeti v glavi celovito sliko zadeve, kajti verjemite, če bi obramba menila, da lahko doseže oprostilno sodbo ali izloči kakšne obremenilne dokaze, se ne bi pogajala. Za začetek je potrebna kakovostna obtožnica, narediti moraš analizo osebnih in socialnih okoliščin obdolženih, da vidiš, na kakšen način se pogajanj sploh lotiti. Preden se lotiš pogajanj, moraš tudi oceniti, kako bi bilo, če bi postopek stekel na sodišču, kakšne sankcije lahko dosežeš v primeru obsodilne sodbe, kakšna je sodna praksa v podobnih primerih. V vsakem primeru se mora tožilec ves čas pripravljati tako, kot da bo šel v sojenje. Koliko časa lahko prihranimo na tak način? Mislim, da smo pri zadevi Očistimo Slovenijo (ljubljanski del), kjer je bilo 12 obdolženih, zagotovo prihranili vsaj dve leti izvajanj narokov glavnih obravnav, preden bi prišli do odločitve prve stopnje, nato je na vrsti še višje sodišče. Tudi za zadevo CGP bi porabili najmanj dve leti, ker bi morali vabiti tudi priče iz Liechtensteina, odrejeni bi bili razni izvedenci, listinska dokumentacija v tej zadevi obsega od 5 do 6 velikih kartonastih škatel. Postopek v zvezi z izvajanjem preprodaje drog v Avstrijo v Celovcu bi vzel približno leto dni časa, enako zadeva Đukić/Snežić. Poleg tega moramo upoštevati stroške, ki bi presegali nekaj sto tisoč evrov. Bistveno v vseh navedenih zadevah pa je, da je bila dosežena obsodilna sodba in da so bile v vseh zadevah izrečene zaporne kazni, ki so pri drogah dosegle višino od 7 do 8 let zapora.

Zdaj ko se lahko obdolženec pogaja, se je okrepila tudi uporaba alternativnih oblik prestajanja kazni zapora. Tudi različne oblike alternativnih načinov izvršitve zaporne kazni so novejši inštitut. Delo v splošno korist, še posebej pa hišni oziroma vikend zapor, so bili vpeljani v zadnjem letu oziroma v zadnjih nekaj letih. Način izvršitve kazni pa je lahko tudi pomembno pogajalsko izhodišče, na podlagi katerega se lažje sklene sporazum. Ob vseh izrečenih alternativnih načinih izvršitve zaporne kaznih je treba poudariti, da gre formalno za obsodilno sodbo, z izrečeno kaznijo zapora. Torej izrečen je dejansko zapor, samo kazen se izvede na način, da jo obdolženi oddela z delom v splošno korist, s hišnim zaporom ali z zaporom, ko mora biti ob prostih dnevih v "pravem" zaporu. Če pride do kršitev, se to prekliče, obdolženi pa gre v zapor za ves čas. A to ne pomeni, da tožilstvo pristaja le na takšne vrste izvrševanja zaporne kazni. V že prej omenjenih zadevah so bile izrečene visoke zaporne kazni, in to na podlagi sporazumov.

Ali obstaja kakšna zadeva, pri kateri se ne bi želeli pogajati?

Trenutno imam na sodišču vloženih štiri ali pet obtožnic, vse obravnava specializirano sodišče, in v zvezi z nekaterimi od njih ni prišlo do nikakršnih pogajanj, pri čemer v zvezi z nekaterimi od teh nimam ne namena ne želje, da bi se pogajal. V teh primerih bo prišlo do rednih sojenj.

Ali zakon dovoljuje pogajanja za vsa kazniva dejanja?

Mislim, da ni omejitev, praviloma se lahko pogajamo v zvezi z vsemi kaznivimi dejanji.

Obramba ima včasih težave, ko obdolženec nekaj iz obtožbe priznava, nečesa pa pač ne, sodišče pa, vsaj v Kranju prejšnji teden je bilo tako, šteje, da krivde ne prizna.

ZKP predvideva tudi takšne okoliščine: senat lahko torej za tista kazniva dejanja, ki jih obdolženi ne priznava, izloči postopek in o tem sodi posebej. Tudi sam sem se srečal s takšnimi okoliščinami, torej ko so se začela pojavljati vprašanja o priznanju krivde le za točno določena kazniva dejanja, vendar vedno šele po tem, ko je bila obtožnica že pravnomočna, torej ko se je že bližal predobravnavni narok. V takšnem primeru obrambi pojasnim, da če bi obramba pristopila k tožilstvu v zgodnjih fazah kazenskega postopka (npr. v okviru preiskave), bi imeli vsi skupaj tudi širši manevrski prostor v zvezi z vsebino pogajanj in priznanji krivde.

Novela je torej uvedla novost o pogajanjih, ko je obtožnica že vložena. Ali predvideva pogajanja tudi recimo v fazi preiskave, ko bi se morda lahko pogajali tudi glede opredelitve kaznivega dejanja?

ZKP predvideva in omogoča pogajanja tudi v fazah predkazenskega postopka, v fazi preiskave in tudi v fazi obtoževanja. Ves čas se lahko pogajamo. Res pa je, da obramba taktično počaka do vložitve ovadbe, da vidi, kaj bo tožilec naredil, čas pa teče, s čimer se oži manevrski prostor pogajanj.

Ali je sodnik dolžan slediti sporazumu oziroma spoštovati sporazum, ki ga vi sklenete z obdolženim?

Sodnik mora preveriti formalne okoliščine sporazuma, pa tudi, ali so dogovorjene meje kazenskih sankcij v okviru zakonsko predpisanih. Sodnik mora spis predhodno dobro poznati, saj mora oceniti tudi, ali so dokazi v spisu zakoniti. Če oceni, da dokazi iz spisa niso zakoniti, mora takšen sporazum zavrniti. Takšno je moje mnenje. Mislim, da se je s takšnimi vrstami okoliščin v zvezi z ustavnostjo sporazumov in priznanj krivde ukvarjalo tudi nemško ustavno sodišče. Morda se bo v bližnji prihodnosti tudi slovensko. Zato je toliko bolj pomembno, da je sodišče tudi v teh primerih, ko preverja sporazume in priznanja krivde, garant zakonitosti in varovanja človekovih pravic.

Sodnik torej ni samo goli formalni potrjevalec tistega, kar se stranki dogovorita, temveč mora vsebinsko poznati zadevo. Praviloma pa je, če ugotovi, da je vse v redu, vezan na dogovorjeno kazensko sankcijo, dogovorjen način izvršitve kazni ter dogovor o stroških postopka, pa tudi na dogovor o načinu poplačila protipravno pridobljene premoženjske koristi. Sodišče pa recimo ni vezano oziroma mora samo odločiti o odvzemu protipravne premoženjske koristi. Odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi je obligatorni ukrep, o katerem odloča sodišče po uradni dolžnosti. Določenih stvari se torej z obdolženimi že po zakonu ne moremo dogovoriti.