Živite danes bolje kot včeraj?

Namreč, statistika kaže, da imamo v Sloveniji solidno gospodarsko rast, da se zaposlenost povečuje oziroma brezposelnost znižuje, da vedno več podjetij posluje z vedno večjimi dobički, da slovenski izvoz še narašča.

A obenem vsakdan dokazuje, kako so temeljne stvari v tej državi zavožene, sistemsko nerešljive in brezizhodne.

Ko z zavidanjem gledamo na Čehe in Slovake Čez palec, a še vedno dovolj natančno, pred desetletjem so bili Čehi in Slovaki na polovici slovenskega standarda. Danes Eurostat o BDP na prebivalca, merjen v kupni moči, kaže takšne podatke:

Slovenija: 28.500 evrov,

Češka: 27.300 evrov,

Slovaška: 26.600 evrov.

Pogovarjamo se torej o statistično nekaj stotakih razlike, v realnosti smo pa precej izenačeni.

Dohiteli so nas prav tisti Slovaki, ki so pred desetletjem uvedli pogumne liberalne reforme, vključno z enotno davčno stopnjo, pri nas pa so sindikati in javnost z gnusom zavrnili podobne ukrepe, ki jih je predlagal Janšev Odbor za reforme. Vmes je naš razvojni model nacionalnega interesa bankrotiral, Slovaki pa se lahko privoščljivo smejijo našim zgodbicam o zlobnih neoliberalcih.

Ali lahko gremo še nižje? Zaposleni v zdravstvu, šolstvu, sodstvu in drugih delih javnega sektorja, paralizirani zaradi lastnih stanovskih afer, koruptivnih dejanj, nezmožnosti najti sposobnega direktorja največje bolnišnice ali zdravstvene zavarovalnice ter zaradi najnižjega mogočega zaupanja državljanov v sodne storitve, bi morali biti prisiljeni v samoočiščenje. Pa vendarle niso zares, ker jim sistem dopušča, da lahko kažejo na napake drugih in z njimi opravičujejo svoje lastne.

Ravno zato se mi zdi še bolj kritično in še težje rešljivo stanje v družbenih podsistemih, ki vplivajo na našo prihodnost, na to, kakšna bo Slovenija čez deset let in kakšen bo takrat življenjski standard v tej državi. Kajti brez sprememb je odgovor na vprašanje, ali živimo danes bolje kot včeraj, zelo jasen: živimo veliko bolje, kot bomo živeli jutri.

1. Zavožena politika

Razliko med pri nas ekstremno osovraženimi ZDA in Slovenijo lahko na politično-gospodarskem področju opišemo s silnicami vplivanja politike na državljane: medtem ko v ZDA korporacije kot simbol velekapitala vplivajo na politiko, pri nas politika vpliva na gospodarstvo. To pomeni: na podjetja, podjetnike, na ves realni sektor, ki deluje na trgu, ustvarja prihodke in od tega plačuje plače svojim zaposlenim in davke v proračun. Politika se vtika v sfere, o katerih nima pojma, ker meni, da je njena naloga odločati o vsem.

Zato je v Sloveniji politika v primerjavi z na primer skandinavskimi državami vsakodnevna tema. Ker ureja in narekuje življenje prebivalcev.

Kaj je zavoženega v slovenski politiki?

a) Že skoraj desetletje se ukvarjamo s politiki plagiatorji, ki so svoje diplome in magisterije kupili na najbolj "levih" fakultetah. Pojasnilo: izraz "lev" se ne nanaša na politično opredelitev, temveč v pogovornem jeziku izraža najnižjo mogočo zahtevnost in kakovost študija. Zakaj ni nobenega plagiatorja na fakulteti za fiziko, matematiko ali kemijo? In četudi uradno niso plagiati, poglejte vendar raven magisterijev slovenskih politikov. Na primer: Preoblikovanje javnega zavoda Brdo.

b) Desnica je omrtvičena. Janez Janša je zaradi obrambe lastnega položaja v politiki, na desnici in tudi na prostosti onemogočil vsakršne alternative in nastanek novih strank. Mar ni intelektualno ponižujoča izbira, da je edina desna izbira v parlamentu ali Janez Janša ali Ljudmila Novak s svojim kislim jabolkom Matejem Toninom? Vsi trije se grejo politično pozerstvo, ne razvijajo pa kredibilne alternative za vodenje države.

c) Popolnoma zavožena je tudi ponudba na levici, kjer tridesetletniki, odcvetele igralke in upokojeni državni uradniki obljubljajo raj na zemlji v obliki demokratičnega socializma. Kot je ta teden dejal profesor ameriških študij na FDV Bogomil Ferfila: "Pri nas se fantički igrajo s pozerskimi izjavami, da ne bodo ponovili napak socializma. Pa so premladi, da bi vedeli, kako je bilo to videti." Drugi so, očitno, prestari, da bi se spomnili …

2. Vsemogočni in nedotakljivi

Ne želim ideološke razprave o javnem sektorju, razumem voljo politične večine, da imamo raje podjetja v državni lasti, kot da bi imeli boljše šole in bolnišnice. To je pač politična odločitev in nekoč bodo zanjo pred volivci tudi polagali račune.

Želim pa opozoriti, da sta se vzrok in posledica zamenjala. Preveč ljudi ima občutek, da oni delajo za državni sistem, ne pa sistem zanje. Mnogo anekdot iz vsakdana to potrjuje. Govorim o tiraniji birokracije. Govorim o inšpektorjih, uradnikih, nevidnih in nepomembnih komplikatorjih, odtujenih od realnosti, ki z dekreti urejajo življenje in delo podjetnikov in obenem gojijo sveto vero, kako je to življenje krivično do njih, ker ne prepozna, da so oni zadnji branik javnega interesa in skupnega dobrega. Njihova mantra je dvojna: najprej, prepričani so, da tisti, ki delajo in ustvarjajo, to počnejo zaradi hlastanja za dobičkom ter se požvižgajo na skupno dobro (je kdo omenil plačevanje davkov ali službe za svoje zaposlene?); in druga: menijo, da je denar nepomemben, saj je tako ali tako na voljo na bankomatu.

3. Samo da smo vsi enaki

Vam slovenski javni osnovnošolski sistem vliva zaupanje, da bodo naši otroci živeli v bolj normalni državi in da bodo tudi pripravljeni na globalne izzive, s katerimi se bodo soočili čez deset, dvajset, trideset let? Jaz sem zelo zaskrbljen, ko poslušam pritožbe učiteljev, da se mnogo preveč ukvarjajo z birokracijo namesto z otroki, da ravnatelji nimajo možnosti izključiti iz sistema lenih učiteljev s podpovprečnimi dosežki; da jih ministrstvo samo stiska in da ne morejo nič narediti …

Še bolj skrb zbujajoče pa je, da kot vzrok za to (še vedno) navajajo, da država da premalo denarja. A se nihče ne vpraša, na primer, koliko bi nas v resnici stalo, če bi na primer vsakemu učencu zagotovili svoj prenosnik (številna podjetja ponujajo izjemno ugodne cene za šole in šolarje) in vsako leto novo e-različico učbenika (ki je bistveno cenejša od posodobljene papirne izdaje).

In še bolj me skrbi uradna doktrina, da je lestvica, ki bi primerjala uspešnost posameznih javnih šol v državi, nedovoljena, neupravičena, krivična, napačna, zgrešena, češ, vsi moramo biti enaki, ne smemo se primerjati, konkurenca med javnimi šolami se ne spodobi, to je vdor neoliberalizma v javno šolstvo. Mar je potemtakem nenavadno, da se pojavlja negativna selekcija v javnem sektorju, saj je pomembno predvsem, da se enaka snov poda na čim bolj enak način, ne pa na najboljši?

Zato se v Sloveniji raje gremo ideologijo, da je edino dovoljeno šolstvo javno, zasebno je treba prepovedati.

Čas za drugo osamosvojitev? Naštete sistemske zablode vodijo do razmisleka, ali je edina rešitev, da spet izpeljemo osamosvojitev. Druga osamosvojitev Slovenije pomeni, da bomo davkoplačevalci in volivci končno spregovorili na glas, da bomo od države odrezali zajedavce, ki imajo preveč interesov, da bi dopustili bolj pravično in uspešno državo. Najprej tiste, ki nas prepričujejo, da denar ni vse – seveda, kadar ne gre za njihovega.