Sobota, 11. 7. 2020, 4.00
4 leta, 4 mesece
Žiga Turk: Zakonito ali prav?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,35
80
Pokojna Zdenka Cerar je pred leti rekla, da vsaka svinjarija ni kaznivo dejanje. Na desni so ji to izjavo zamerili, češ, da to pomeni, da kot generalna državna tožilka ne bo preganjala tranzicijskega kriminala. Izjava je postala nekakšen meme za prepričanje, da leva roka levo roko umije. Delali so ji krivico.
Vsaka svinjarija res ni kaznivo dejanje in bistvo pravne države je v tem, da te lahko preganjajo samo za tisto, kar je kaznivo, in ne za stvari, ki se morda komu zdijo narobe. Tudi če se zdijo narobe vsem. Ampak to velja v obe smeri. Če nekaj ni nezakonito, še ne pomeni, da ni svinjarija. No, o tem bo ta kolumna.
Policijska država prvič
Zadnje čase se v Sloveniji veliko prepiramo. Nekaj zaradi negotovosti, ki jo povzroča epidemija, nekaj zato, ker dediči revolucije niso na oblasti in delajo vse, da "nenormalno stanje", ko je vlada desnosredinska, ne bi predolgo trajalo. In "zapenjajo" za čisto vsako malenkost. Iz tega potem nastane javna polemika. In v tej polemiki vlečejo na dan pravne in še bolj pravne argumente.
Prepirali so se, ali je policija imela zakonsko podlago za to, da je kar tako, na Trubarjevi, neki petek popoldne ustavila in legitimirala kolesarje. In so argumentirali in doktorirali o zakonih in pravilnikih, ki policiji dopuščajo, da vas ustavi le v primeru, da delate ali pa ste očitno namenjeni narediti kaznivo dejanje. In je bilo zdaj vprašanje, ali je očitno, da se bo kolesar udeležil neprijavljenega protesta ali ne. In naj kar jasno povem, da ne želim, da policija ustavlja ljudi kar tako. Verjetno so bila dejanja policije v tistem primeru zakonita, ne pomeni pa, da je bilo to prav.
Policijska država drugič
Nekaj dni pozneje je policija nadlegovala nekoga drugega. Ministra Počivalška namreč. Prepričali so neko sodnico, da je nujno, da mu premečejo stanovanje in avto. Ko so se kupovali respiratorji, se je veliko delalo od doma, minister je tudi veliko delal v avtu in prav verjetno je, da je pod kakšno preprogo ali v predalu za rokavice ostal kak obremenjujoč papir.
Da ne govorimo o telefonih in računalnikih, ki jih policija v takih primerih brutalno pleni in kopira vse, kar je na njih. In zdaj je nekje na nekem strežniku na NPU čisto vse, kar si je minister kadarkoli s komerkoli dopisoval, vse njegove fotografije, filmi, zgodovina brskanja po spletu. Kaj bodo s tem počeli, ne vemo. Kar tako, da greš malo ribarit, kot je temu rekel Boštjan M. Zupančič, se ministru ne vpade v stanovanje. Verjetno je mogoče vse predstaviti kot zakonito, ni bilo pa prav.
"Smrt janšizmu"
In potem imamo dolgo debato o tem, ali je "smrt janšizmu" treba preganjati po uradni dolžnosti ali samo na predlog. Neki ljudje, ki so se kot cigan klobase veselili spletne policije, ki da bi v Sloveniji preganjala sovražni (beri nezaželeni) govor, so čez noč postali velikanski zagovorniki svobode govora in doktorirali iz semantične analize vzklika "smrt janšizmu", ki da ne pomeni želje, da umrejo ljudje, ki so janšisti, ampak je želja, da bi umrla ideja janšizma. Kar da je pa čisto v redu. Ker se spomnimo, kako so ljudje v letih 1941-42 umirali zaradi vzklikanja "smrt fašizmu", nekako težko verjamemo, da gre samo za željo po tem, da se ubije idejo.
Ni ga junaka, ki bi s konceptom janšizma polemiziral – verjetno ne tudi zato, ker ne vedo natančno, kaj to je. Kako si lahko za smrt ideje, ki je ne znaš definirati, proti kateri ne zmoreš polemizirati – klic lahko pomeni samo željo po smrti ali utišanju ljudi, ki jim to idejo obesiš za vrat. Doktorirali so o tem, da "smrt janšizmu" ni nič nezakonitega, da ima generalni državni tožilec prav, da tega ne preganja, v resnici so s tem zagovarjali ta poziv. Skoraj nihče na levi pa ni zmogel priznanja, da to ni prav.
"Mirne" demonstracije
Ko smo že ravno pri ulicah in trgih. Naposlušali smo se stroke, ki je zagovarjala protestnike, češ, mirne proteste varuje kajvemkateri člen ustave. Praktični učinek tega sporočanja je seveda pozivanje ljudi na ulice, kar levica in Levica čedalje bolj odkrito počneta.
Ampak ustavimo se malo pri tem mirnem protestiranju. Mirno protestiranje v ustavi ne pomeni mirno v smislu, da se premikajo počasi, da so demonstranti tihi in podobno. Pomeni, da ustava varuje, da protestiranje ne krši pravice komu drugemu. Na primer pravice do cele izložbe, nepoškodovanega avta, nerazbitih šip, z jogurtom nenamazanih pročelij. Skratka, z ustavno dovoljenim protestiranjem se ne sme delati škode. In, boste rekli, naši protestniki (vsa čast) so bili mirni. Ampak delali so škodo zdravju s tem, da so kršili pravila o zbiranju med epidemijo. Ogrožali so zdravje ljudi. Ne samo protestnikov, ampak vseh, s katerimi ti pridejo v stik. In vseh, ki so si rekli: če tile lahko protestirajo, ga lahko pa tudi mi žuramo. Pripomogli so k temu, da ljudje ukrepov za zaščito zdravja niso vzeli tako resno.
Zdaj pa vprašam, kaj je zdravje v primerjavi z razbito šipo. Pa vendar dopuščam možnost, da so protesti pravica in zato zakoniti. Ampak od najbolj odgovornih ljudi za to državo – politikov – bi pričakoval, da bodo rekli: saj morda je zakonito, ampak ni pa prav.
Lahko bi nadaljeval. Primerov je, kolikor hočete. Ko se barabe, prostaki in psihopati na internetu žaljivo izražajo, se nekateri oglasijo, da bi bilo to treba prepovedati. Da gre za sovražni in strašni govor. Druge nas zaskrbi za svobodo govora. Komaj kdo pa se najde, ki pove, da taka javna beseda ni prav.
Skratka
Položaj v svetu in v Sloveniji je napet. Zadnjič sem pisal, da gori v ZDA in Franciji in da si tega v Sloveniji verjetno ne želimo. Ko to pišem, gori v Beogradu. Norost je Sloveniji vedno bližje. Pa ni videti, da bi se levica in Levica tega zavedali, privoščljivo kurita nezadovoljstvo. Ker pravita, da sta zbiranje in protestiranje ustavna pravica. Morda celo je tako, ni pa to prav.
Saj bi Janša delal enako, boste rekli. Da, bi, ampak bi bilo omejeno na mehurček njihovih medijev. Ne bi bilo v vodovodu. Res pa je, da se resnosti razmer včasih ne zaveda niti vlada in izpušča priložnosti, da bi delovala povezovalno in pomirjevalno. Eni in drugi se ob tem sklicujejo, da je zakon na njihovi strani.
Ampak, parafraziram Zdenko Cerar, če je zakonito, še ne pomeni, da je prav. Kako zadeve stojijo pravno, se bodo že enkrat dogovorili na sodišču. Od politikov in javnih oseb pa pričakujem, da bodo govorili o tem, kaj je prav.
80