Petek, 2. 12. 2022, 22.09
2 leti
Žiga Turk: Demokracija je zmagala, zlo je premagano. Res?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,52
151
Letos smo se kar preobjedli praznikov demokracije. Jutri bo za nekatere že šesti. Parlamentarne volitve, dva kroga predsedniških, dva kroga županskih in še trije referendumi. Za te tri vladni ljudje sicer niso govorili, da so praznik demokracije, ampak so bili označeni kot nagajanje demokraciji. Bilo je pa kvečjemu nagajanje vladi. Smo pa lahko veseli in hvaležni, da je na vseh praznikih demokracije zmagala demokracija, dobro je premagalo zlo, svoboda je premagala mračnjake. Zato pravim, da je veliko vprašanje, ali v Sloveniji sploh še imamo demokracijo. Ne, ker niso zmagali moji favoriti. Ampak ker se zmaga ene od možnosti prikazuje kot zmaga demokracije.
Tako demokratično, da bi človek s kruhom pomazal
Levičarski šolski, medijski in kulturni monopol že dolgo prav po kukavičje krade besede, ki so na dobrem glasu, in jim spremeni pomen. Liberalci so bili nekoč zagovorniki kapitalizma, danes pa si to značko pripenjajo njegovi nasprotniki. Pravičnost je nekoč pomenila, da vsak dobi, kolikor zasluži, danes je pravično, da dobi vsak, kolikor potrebuje. Ali pa vsej ne več kot sosed. Zdaj teče ugrabljanje besede demokracija.
Nihče sicer za žgance ne pravi, da so demokratični, se pa ustvarja vtis, da je vse, kar je dobro in prav, demokratično. Demokratično je, če eden skuha, drugi pa pomije posodo, demokratično je, če se odpre meje za migrante, demokratično je, če se dvigne minimalna plača, demokratična je pravica, da so ljudje prav obveščeni, demokratično je, če tisti, ki malo več zasluži, plača veliko več davka, demokratično je, če malicajo vsi isto malico, demokratično je, če so delavci lastniki podjetja in ne kapitalisti …
Von Kuehnelt-Leddihn je v knjigi The Menace of the Crowds* že sredi prejšnjega stoletja opazil, da so se nekateri odpovedali besedi komunizem, ker jo je zamenjala beseda demokracija. Pretiraval je. Ampak besedi liberalno in pravično silita v isto smer.
Demokratisti niso demokrati
Jaz imam demokracijo rad in prav iz spoštovanja do nje se bom pridružil tistim, ki začenjajo razlikovati med demokracijo in demokrati ter demokratizmom in demokratisti. Zadnji so tisti, ki za demokracijo označujejo samo sistem, ki daje njim večinsko podporo, in se čutijo edine poklicane, da vodijo državo in so izbrani na volitvah. Če je nevarnost, da bi bili v opoziciji, baje niso v nevarnosti oni, ogrožena je demokracija.
Da bi se stvari razvijale v pravo smer, je treba seveda poskrbeti, da bodo ljudje pravilno glasovali, da se bo Rousseaujeva "obča volja" pretočila v glasove zanje. Oni so tisti, ki poznajo ljudsko voljo. Hej, ljudje, če povem, kot bi rekli v osmem marcu (ali v IKEI), oni vedo, kaj je v resnici glas ljudstva.
To se zagotovi tako, da so ljudje prav izobraženi, prav obveščeni in prav motivirani. Da bi demokratično zmagali demokratisti, mora demokratizem v celoti prežemati vse pore družbe. Zlobneži bi rekli, da je to totalitarno. Tako nekako demokratizem definira Elisabeth B. Finley v knjigi The Ideology of Democratism*.
Demokrati demokratistom fašisti
Na -izem se končajo tudi fašizem, komunizem, socializem, komunizem, nacionalsocializem. Končnica -izem označuje nekaj absolutnega, totalitarnega in zato je demokratizem kar primerna oznaka za sistem, kjer se eni razglasijo za demokrate, očrnijo druge in kot edino primerno in dopustno štejejo, da so oni, torej demokratisti, na oblasti. Ker je demokracija – v resnici pa demokratizem – taka svetinja, so za to seveda dovoljena vsa sredstva.
Nekaj popolnoma drugega je, vam bodo razložili, če si nedemokrat Orban poskuša podrediti vse sisteme, kot pa, če imajo vse sisteme – od lokalnih radijskih postaj do ustavnega sodišča – v rokah slovenski demokratisti, ki si pravijo demokrati, saj oni vendar v službi varovanja demokracije. Beri: samih sebe, beri: demokratizma.
Če malo pretiravamo, imamo zdaj na eni strani fašiste (Madžarska, Poljska, Italija, Švedska, pod Trumpom ZDA, pod Bolsanarom Brazilija, pod Janšo Slovenija), na drugi pa demokratiste, torej tiste, ki prej naštetim pravijo fašisti. Razlika je v tem, da demokratisti drugim ne priznajo pravice do zmage na volitvah in sodelovanja v politični tekmi. Obratnega izključevanja do demokratistov ni. Kar pomeni, da so "fašisti" bolj demokrati od demokratistov.
Demokratizem pri nas doma
Človek si ne more kaj, da ne bi še enkrat pritrdil Nassimu Talebu, ki je rekel, da je v družboslovju in humanistiki že vse napisano. Ker se ljudje in družba skozi stoletja niso dosti spremenili. Tudi Slovenci se nismo.
Takole je mariborski domoljubni list Straža leta (27. december 1909, str. 1) polemiziral z Ivanom Cankarjem: "Glavni znak cankarjanstva je neki napačni demokratizem […], nova struja je vkljub svojemu 'demokratizmu' popolnoma izgubila vsako vez organske solidarnosti s slovenskim narodom. Pač pa ji je lastno neko veselje nad vagabundstvom, proletarstvom, potepuštvom, 'candranjem' itd. […] Brezspolni, breztradicionelni, brezdomovinski individuum, nivelirana enakost — tudi v javnem pravu, — to je jedro tega napačnega demokratizma, ki si prisvaja ob enem monopol misli in patentirano svobodo."
Straža je bila večkrat zaplenjena, leta 1925 pa tudi prepovedana, ne more biti pa s tem listom nič narobe, saj v naslovu pravi, da gre za "neodvisen političen list za slovensko ljudstvo". A se razumemo? Neodvisen!
Če zmaga kandidatka novega razreda, potem je to zmaga demokracije, zmaga demokracije je, če zmaga župan iz novega razreda, in zmaga demokracije je, če je Janša poražen. Če zakon o RTV sprejemajo po hitrem postopku, pa ne bi smeli, so to demokratično izglasovali. Ali pa demokratično ne dovolijo postaviti določenih vprašanj v parlamentu. Ali pa demokratično spremenijo zakon, da bi zamenjali upravo. Ali pa demokratično skrajšajo roke državne volilne komisije, da bi naredili uslugo vladi.
To ni demokracija in ni demokratično. To je demokratizem in demokratistično.
Demokracijo se sodi po rezultatih
Praktični Angleži imajo pregovor, da je potrditev (kakovosti) sladice v tem, da jo pojemo. Torej da ni važno, kako je zadeva videti ali kakšna je v teoriji, ampak kakšne so praktične izkušnje in kakšni so rezultati.
Nekaterim se zdi, da je demokracija vsaka država, kjer ljudstvo nekoga pripelje na oblast. Na primer Trumpa, Johnsona, Orbana, Morawietskega, Erdogana, Putina, Janšo, Goloba. Vse te so na oblast postavili volivci. En del premišljevalcev za nedemokracijo označi sisteme, kjer na oblast pridejo napačni – na primer Trump, Orban ali Janša. Ali vsaj za demokratični zdrs. Zdaj vemo, to so demokratisti.
Drugi za nedemokracijo označimo sisteme, kjer boj za naklonjenost volivcev ni pošten. Spomnimo se sladice. Poštenost se ne izkaže s teorijo in procedurami, pokaže se tako, da so izidi volitev negotovi, da so izidi različni. V ZDA in v Braziliji so izidi bili negotovi. V Turčiji, Rusiji in Sloveniji pa niso. Parlamentarne volitve že dolgo, predsedniške pa še nikoli niso bile negotove. Menjavanja oblasti v bistvu nimamo.
Skratka
Moč, ki jo ima polovica političnega prostora v izobraževanju, kulturi, medijih in sodstvu, je taka, da lahko javnemu prostoru vsili poljuben okvir in poljubne definicije. Je pa vseeno treba povedati, da vemo, v čem je ukana. Namreč, da so besedo demokracija ozaljšali, našminkali in okrasili, potem pa so same sebe razglasili za demokrate. Vse druge pa za mračne sovražnike, ne njih, ne njihovih bogpomagaj politik, ampak demokracije.
To je demokratizem, namreč sistem, ki krade legitimnost vsem, ki ne razmišljajo tako kot oni, s tem da jih postavlja onkraj demokracije. Marsikoga so prepričali, mene pa seveda ne. Zvijača ima sicer dolgo brado in veliko publicitete, ampak je samo zvijača. Nek profesor matematike nas je učil: "Najprej daj vragu ime." V smislu, napiši na papir, da je x ime temu, kar bi rad izračunal. Ime je demokratizem.
*Novo uredništvo Siol.net ne dovoli objav povezav na zunanje komercialne spletne medije. Saj boste našli, Google je vaš prijatelj.
151