Zakaj včasih ne razumejo naših argumentov?

Morda je razlog v tem, da jih predstavimo na neustrezen način, ne pa tako, da bi jih drugi lažje razumeli in sprejeli. Ljudje smo namreč različni. Nekateri opravimo nalogo samo zato, da bi na druge naredil vtis in bili "carji", nekateri zato, da bi drugim omogočili prijetno vzdušje, nekateri pa želijo, da je naloga opravljena po pravilih. Vsaka od teh treh skupin sliši predvsem svoj glas, zato jih je treba nagovoriti različno.

Zakaj smo tako različni?

Različni smo predvsem zato, ker so nam privzgojili različne referenčne okvirje (Milivojević, 2007). Oblikovati so nam jih začeli drugi pomembni odrasli, ki so nas vzgajali, kasneje pa smo jih z lastnimi življenjskimi izkušnjami le še utrjevali.

Referenčni okvir je zelo tog in nam nehote vnaprej določa, kako gledamo na posamezno izkušnjo ali situacijo, v kateri se znajdemo. Navadno se nam privzgojena prepričanja potrdijo in s tem nas lahko močno omejijo.

Morda smo v otroštvu poslušali kaj podobnega:

Spet nisi naredil tako, kot smo ti rekli?! Ja, a ti človek res ne more zaupati nobenega dela?! A si lahko še večji štor, kot si?!

Če smo to pogosto slišali, je velika verjetnost, da bomo odrasli v manj samozavestnega posameznika in bomo zato preveč pomembnosti pripisovali drugim. Pozorni bomo na to, da se jim ne bomo zamerili, da jim bomo ugajali, da bomo vedno ustvarjali prijetno vzdušje za druge.

Za to je še več možnosti, če smo ob prejšnjih stavkih večkrat slišali še kaj takega:

Drugi so čisto v redu, ti samo vzpostavi dober odnos in bodo pošteni do tebe.

V tem primeru je za nas značilen referenčni okvir, v katerem imajo prednostno vlogo DRUGI. Zato nas brez težav izkoriščajo – drugi morajo samo na pravi način "pojamrati" in že delamo namesto njih. Za nas je namreč pomembno, da rešujemo druge – četudi na svoj račun.

Foto: Pixabay

Drugače pa je, če so nas starši spodbujali, na primer takole:

Veš, ti si najboljši, zato nikoli ne priznaj poraza ali napake. Raje čim prej povzdigni glas, napadi in obsodi druge, sicer te bodo oni. Raje se zavaruj. Drugim ne moreš verjeti. Veš, tudi tisti, ki se ti dobrikajo, niso iskreni. Gotovo imajo kaj za bregom, zato bodi glasnejši od njih in se zavaruj, da te bodo pustili pri miru.

V tem primeru smo pretirano samozavestni. Za nas je značilen referenčni okvir, v katerem prevladuje JAZ. To pomeni, da se postavimo zase tako, da ponižujemo preostale. Če kdo ne sprejme našega mnenja, to dojamemo kot napad in neupravičeno kritiko. Zelo težko priznamo napake. Motivirajo nas svari, v katerih vidimo lastno korist. Naš govor je glasen, vpadljiv in pogosto zajedljiv.

Če pa so nam govorili, da je v življenju pomemben red in da se moramo držati dogovorov, je velika verjetnost, da bo naš referenčni okvir naravnan na SISTEM. Težko bomo dopuščali kakršnekoli izjeme. Če so pravila jasna, ne odobravamo nobenih odstopanj. Radi imamo načrtovane počitnice. Za nas nikakor ni sprejemljivo, da bi šli na počitnice brez rezervacije ali na lokacijo, ki ni preverjena. Zato smo organizirani, zanesljivi, potrebujemo občutek varnosti. Naš govor je pogosto monoton in zato nas pogosto dojemajo kot hladne. Hladnost pa dojemajo kot arogantnost in nesramnost.

In zakaj nas drugi ne upoštevajo?

Ne samo zato, ker smo preveč egoistični (izraziti JAZ) ali dlakocepski (izraziti SISTEM), tudi s pretirano pozornostjo do drugih (izraziti DRUGI) lahko ustvarjamo vtis, da preveč "kompliciramo" in da smo preveč vsiljivi.

Pomagati želimo tudi takrat, ko nas za to nihče ne prosi. Pri reševanju nasprotij so za nas pomembni stavki, ki kažejo na pomen dobrega počutja in razumevanja, zato druge pogosto mirimo:

Ne prepirajmo se. Prosim, umirimo se in lepo pogovorimo, z umirjenim glasom. A ni škoda, da se bomo potem grdo gledali?

Kako pristopiti k ljudem, za katere je značilen referenčni okvir DRUGI?

Prej omenjeni stavki niso napačni, če imate pred seboj nekoga, za katerega je ravno tako kot za vas pomembna obzirnost do drugih. Ljudi, ki so usmerjeni v počutje drugih, lahko v konfliktih celo opozorimo na to, v kakšno neprijetno situacijo so nas postavili. Pravzaprav jim lahko še povečamo občutek krivde, ki ga že tako in tako imajo. In tega nam nikakor ne bodo zamerili, saj je zanje pomembno, da se ob njih dobro počutimo.

Foto: Pixabay

Kako pristopiti k ljudem, za katere je značilen referenčni okvir SISTEM?

Če občutek krivde skušamo utrjevati pri osebi, za katero so bolj kot odnosi pomembna pravila, to gotovo ne bo učinkovito. Takega "birokrata" prav nič ne zanima, kako se počutimo oziroma kako naj bi se vsi skupaj počutili. Zanje je pomembno samo to, da bo vse potekalo po pravilih in dogovorih.

Kadar je tak posameznik naš sodelavec in sodelujemo še s tretjimi osebami, pogosto slišimo, kako nam glasno očitajo:

Pa kaj je zdaj?! Ali si socialni delavec ali nekdo, ki ve, kaj je prav?! Pa kaj se sekiraš, kaj si bodo drugi mislili o tebi?! Pomembno je, da je posel pravilno opravljen!

Zato se taki posamezniki ne odzivajo na naša sočutna opozorila. Svoje argumente jim lahko osmislimo z navajanjem pravil in dogovorov, ne z opozorili glede odnosov. Če jim skušamo nekaj dopovedati tako, da izpostavljamo pomen odnosov, nas bodo imeli za naivne in preveč neodločne. Če pa jim bomo argumente osmislili na njihov način, bodo veliko prej menili, da smo nekdo, ki jih lahko opozori na pomanjkljivosti.

Kako pristopiti k ljudem, za katere je značilen referenčni okvir JAZ?

Ravno tako se moramo prilagoditi tistim, za katere je značilen izrazit referenčni okvir JAZ. Kako? Zanje je pomembno, da jih upoštevamo, da jih ne prezremo in da so v središču pozornosti. Zato je zelo učinkovito, če uporabljamo realno laskanje ali kakšen drug način izražanja razumevanja njihove težavne situacije.

Vidim, da imaš obilico dela in da si zato pozabil na najin dogovor. Všeč mi je bilo, kako si zadnjič izpeljal tisto nalogo, te pa prosim, da drugič upoštevaš tudi najin dogovor.

Naša opozorila glede pomembnosti odnosov navadno preslišijo, tudi načelo pravičnosti in upoštevanja pravil se jim zdi nesmiselno – sebe namreč vedno dojemajo kot izjemo.

Prilagajanje se obrestuje

Zato moramo razmišljati o pozitivni manipulaciji – drugim moramo stvari argumentirati na njihov, ne na svoj način. Problem je le v tem, da so nam načini izražanja iz drugih referenčnih okvirjev tako tuji, da si jih težko osmislimo. Če smo usmerjeni v počutje drugih, se nam zdi povsem nesmiselno, da bi poudarjali pravila in dogovore, saj je za nas pomembno predvsem to, kako se imamo. Zato pri "sistemcih" navadno ne izberemo učinkovitega načina, kar seveda pomeni, da ne slišijo glasu naših sicer zelo tehtnih argumentov.

Vendar se nam prilagajanje obrestuje. Če ljudi nagovarjamo na njihov način, lažje sprejmejo naše komentarje, argumente, mnenje in celo kritike. Pripravimo jih lahko, da razmišljajo o tem, kar jim skušamo dopovedati. V nasprotnem primeru se ukvarjajo z nami – kako smo lahko tako naivni oziroma arogantni, da ne razumemo njihovega načina razmišljanja.

Ali smo zato hinavci?

Ne. To pomeni, da smo obzirni. Ob sebi imamo radi iskrene ljudi, vendar hkrati želimo, da se drugi z nami pogovarjajo spoštljivo. Zavedati pa se moramo, da je tudi razumevanje spoštljivosti odvisno od referenčnih okvirjev:

· do "jazov" smo spoštljivi, če jim realno polaskamo;

· do "sistemcev" smo spoštljivi, če se zavedamo pomena pravil in dogovorov;

· do "drugih" smo spoštljivi, če nam ni vseeno za dobre medosebne odnose.

Če ravnamo tako, uporabljamo pozitivno manipulacijo. Beseda manipulare v latinščini pomeni rokovanje, ravnanje, upravljanje, torej pozitivna manipulacija pomeni, da pozitivno ravnamo z drugimi. Zato je smiselno, da preden kaj rečemo, pomislimo, kako bodo naše besede slišali drugi glede na svoj referenčni okvir.

Če z ljudmi ustrezno ravnamo, lažje slišijo glas naših argumentov in nas upoštevajo.

Literatura:
Milivojević, Z. (2007). Emocije: psihoterapija i razumevanje emocija. Novi Sad: Psihopolis institut.

Več vsebin na spletni strani Tvoje grlo je tvoja moč.