Zakaj se bojimo migrantov ali zakaj nas posiljujejo z malikovanjem raznolikosti

Kaj je naivni multikulturalizem

Naivni multikulturalizem izhaja iz poroke med slabo premišljenim univerzalizmom in postmoderno kritiko velikih projektov homogenizacije, ki so zaznamovali sodobno zgodovino Zahoda. Kritika uravnilovke in hvalevredno ponotranjenje prepričanja o enakopravnosti vseh ljudi pa sta privedla do pravcatega malikovanja kulturne raznolikosti. Zagovorniki naivnega multikulturalizma izpostavljajo pozitivne vidike vsake kulture, iz česar izpeljejo sklep, da je vsaka razlika v kulturi nujno pozitivna.

Težave, ki izhajajo bodisi iz razkroja skupne kulture bodisi iz sobivanja različnih kulturnih vzorcev, zato vedno pripisujejo nesprejemanju različnosti. Konflikte glede sobivanja razumejo izključno kot probleme nevednosti ali psihološke nedoraslosti: "Če lahko neukemu ljudstvu prikažemo vse pozitivne vidike tujčeve kulture, bomo preprečili konflikte med prišleki in staroselci in zaživeli v harmoniji."

Gre za ideologijo, ki reševanje sporov razume kot vajo v psihoterapiji: za dosego sožitja je treba predvsem spremeniti zavest ljudi. V ta namen nato vzpostavljajo velike birokratske strukture, ki med ljudmi širijo "pravo zavest". 

Družbeni inženiring

Ni čudno, da je takšna pozicija postala tarča očitkov o družbenem inženiringu, ki pa so pretirani. Če politiko naivnega multikulturalizma primerjamo z nekdanjim nasilnim zatiranjem raznolikosti s strani velikih nacionalnih držav (o katerem Slovenci vemo marsikaj), izpade precej nedolžno, njeni histerični ekscesi pa so predvsem znamenja nemoči.

Težava ni v vsemogočnosti naivnega multikulturalizma, temveč v njegovi plehkosti in votlosti. Ob vsem govoru o pomenu kulturne raznolikosti je nesposoben pristnega vpogleda v razloge in naravo te različnosti. Kulturne razlike dojema le kot površinske odraze ene in iste človeške narave, kot manifestacije neskončne domišljije človeškega uma. Kulturi je tako odvzeta njena resnost; v najboljšem primeru postane potrošno blago – tem več raznolikih stvari, tem bolje – v najslabšem pa čisti kič.

Zato je tak pristop vedno znova presenečen, ko določene skupine svoje kulturne navade ali verska prepričanja jemljejo zares in se niso pripravljene prilagoditi vedremu relativizmu multikulturnega porabništva.

Kaj je domačijska protoksenofobija

Na drugi strani spektra imamo domačijsko protoksenofobijo. Pravim "protoksenofobija", ker ne verjamem, da gre za resnično sovraštvo proti tujcem, temveč predstavlja podlago, na kateri lahko takšno sovraštvo zrase.

Tu imam v mislih tisti nagonski konservatizem, ki črpa občutek varnosti iz življenja med znanimi stvarmi in je nezaupljiv do vsega, kar bi v ta prepoznavni svet utegnilo vnesti negotovost. Temelji na instinktivnem zaščitništvu do oblik življenja, kakor jih poznamo iz lastne izkušnje, in nam daje občutek predvidljivosti.

Ta občutek ne pomeni nujno navezanosti na ljudsko izročilo, niti na lepoto materinega jezika in še najmanj na dobrine iz visoke nacionalne kulture. Tu sploh ne merim na vsakdanje oblike domoljubja, temveč predvsem na tisto banalno vsakdanjost na poti od hiše do delovnega mesta, na predmete v domači garaži, predvidljivost sosedovih odzivov in ponudbe v domači gostilni.

Priseljevanje, ki nujno pomeni vdor dotlej nepoznanih kulturnih praks in oblik življenja v mojo neposredno bližino, grozi, da bo zrušilo prepoznavnost tega sveta. Soseska se spremeni, na avtobusu slišim tuje jezike in ne vem, komu je namenjen glasni smeh sopotnikov. Ne razumem več nove realnosti. Ko hodim po cesti domov, ne znam več razbrati, katere družbene situacije so nedolžne in katere nevarne.

Čutim, da je svet, ki sem ga lahko imenoval svoj dom, postal tujina. Občutek, da mi je bilo nekaj dragocenega odvzeto, postane vse bolj močan. Tudi če pred tem nisem gojil nobenega sovraštva proti tujcem, se mi zdaj udarne besede dežurnega ksenofobnega politika zazdijo vse bolj resnične. Morda pa ima prav: migranti so nam ukradli domovino …

Odraz nemoči in nesposobnosti

Toda ta domačijska protoksenofobija izhaja iz podobne nemoči kot naivni multikulturalizem. Enako je nesposobna, da bi racionalno zaščitila svoje vitalne kulturne interese, da bi kritično pretresla različne vidike vsakdana in znala ločiti zrnje od plev, pomembno od banalnega, osebno tesnobo od dejanskih vrednot, nagonsko razdraženost od potencialnih virov resničnih nevarnosti.

Podobno velja za naivni multikulturalizem, ki ni sposoben razločevati med tem,

a) kar je naše in hkrati univerzalno (recimo tradicija demokracije in koncept človekovih pravic),

b) kar je zgolj naše, a vredno posebne zaščite (recimo nacionalna kultura ali zahodni sekularizem),

c) kar je specifično naše, a ne zasluži kake posebne zaščite (sem bi spadala npr. ljubezen do traktorjev)

d) kar je sicer naše, a se mu moramo odreči zavoljo kakovostnejšega sobivanja (npr. prepričanje, da se lahko počutimo doma le v soseski, kjer je večina ljudi enake polti kot mi sami, ali da novoprišleki nimajo pravice, da s svojim načinom oblačenja javno izražajo svojo identiteto).

Da bo jasno: ne verjamem, da so vsi primeri, ki sem jih navedel zgoraj, nujno točni; verjamem pa v potrebo, da na podlagi razumsko preverljivih kriterijev v odprti razpravi razločujemo različne vidike kulturnega sobivanja. Da torej ne podlegamo niti pred nagonsko obrambo vsega, kar je se nam zdi pomembno zgolj zato, ker je domače, niti pred kulturnim relativizmom, po katerem je treba spodbujati vsakršno raznolikost zaradi nje same.

Družbe priseljevanja in družbe izseljevanja

Verjamem, da se marsikateremu Slovencu zdi, da so to težave, s katerimi se nam sploh ni treba spopadati. Toda akutna pribežniška kriza, zaradi katere so ta vprašanja vdrla v našo javno zavest, bo prej ali slej minila, migracije iz afriških, bližnjevzhodnih in azijskih dežel v Evropo pa se bodo nadaljevale. Ne zaradi multikulturnih politik zahodnih vlad – te so zgolj simptom slabe pripravljenosti na izzive prihodnosti – temveč zaradi demografskih realnosti.

Zato se je dobro čim prej zavedati, da bodo v prihodnosti obstajale naslednje vrste evropskih družb: družbe priseljevanja in družbe izseljevanja. Prve čakajo pomembne težave, na katere so se v zadnjih desetletjih slabo pripravile. Ampak to ni nič v primerjavi s težavami, ki čakajo druge.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.