Zakaj ne moremo zaupati slovenskemu sodstvu?

Tisti, ki tega ne počno oz. ki ga celo odkrito kritizirajo, naj bi delovali zoper sistem. Odhajajoča predsednica vlade je šla pri tem tako daleč, da je kritiko razsodbe v zadevi Patria označila za protiustavno.

Po mnenju profesorja kazenskega prava – ki pa je bil tudi eden od ustvarjalcev kazenske zakonodaje v prejšnjem režimu – Ljuba Bavcona naj bi šlo za "samovoljno in ideološko skrajno sumljivo rušenje ustavnega in pravnega reda". Takšne izjave lahko razumemo malodane kot poziv k ponovni uvedbi verbalnega delikta.

Kakšno je sodstvo, ki bi mu morali zaupati? In kakšnemu sodstvu bi pravzaprav morali zaupati? Gre za sodstvo, ki je bilo po raziskavi dr. Lovra Šturma v obdobju zadnjih desetih let pogosto udeleženo pri kršitvah temeljnih človekovih pravic in svoboščin (gre za kršitve, ki jih je ugotovilo Ustavno sodišče). Gre za sodstvo, kjer se izrekajo obsodilne sodbe brez kakršnihkoli resnih dokazov, kot se je to zgodilo v zadevi Patria.

Gre za sodstvo, kjer predsednik Vrhovnega sodišča javno napada človeka, o čigar pritožbi odloča njegovo sodišče. Kjer predsednica enega od največjih sodišč časti simbole nekdanjega nedemokratičnega režima. Ali kjer neki sodnik izjavi, da za določenega obsojenca "še vedno obstaja nevarnost, da bi se vrnil v politično življenje"; s čimer se postavi v vlogo nekakšnega politkomisarja, ki bi določal, kdo sme sodelovati v politiki in kdo ne sme. Očitno nekateri ljudje v slovenskem pravosodju še vedno menijo, da služi kazensko pravo (prosto po omenjenemu Bavconu) kot orodje za obračunavanje z "razrednimi sovražniki".

Zagotovo je med sodniki in tožilci nemalo ljudi, ki delajo pošteno, strokovno in odgovorno. Takšnih, ki pri svojem delu sledijo ustavi in zakonom in ki negujejo demokratične vrednote. Tudi oni so žrtve zdajšnjih razmer.

Nezasluženo trpi njihov ugled, saj zlorabe prava in pristojnosti s strani njihovih kolegov, ki se tako pogosto dogajajo, mečejo slabo luč tudi nanje. Vendar bodo morali sami dvigniti svoj glas in se aktivno zavzeti za spremembe v delovanju sodstva.

Zaupanje v institucije je pomemben dejavnik stabilnosti sistema. To načeloma velja tudi za demokratično ureditev. Vendar v razmerah, ko deluje slovensko pravosodje na tako nefunkcionalen in spozitiziran način, je visoka stopnja nezaupanja (najvišja med vsemi državami Evropske unije), ki jo državljani Slovenije gojijo do njega, edino smiselna in racionalna. Le naivnež zaupa tistemu, ki ni zaupanja vreden.

Svoboda in zaupanje Težnje po omejevanju javne kritike z namenom zaščite določenih institucij in njihovih nosilcev kažejo na avtoritarno miselnost in fundamentalno nerazumevanje principov, na katerih temelji demokratična ureditev. Zdajšnje govorjenje o napadih na sodstvo, ki implicira ukrepanje zoper tiste, ki ga napadajo, močno spominja na besedovanje nekdanjega jugoslovanskega vojaškega vrha o napadih na JLA. Izraža prepričanje o lastni večvrednosti, ki bi morala imeti za posledico status nedotakljivosti.

Svoboda izražanja in s tem pravica do kritike katerekoli javne institucije je ustavna kategorija. Kot takšna predstavlja enega od temeljev demokratičnega življenja. V demokraciji ni svetih krav. Sodniki so javni funkcionarji in kot takšni so legitimen predmet javne kritike. Takšno stališče zagovarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

In na status javnih funkcionarjev so se ne nazadnje sodniki sami sklicevali tedaj, ko so hoteli, da se jim plače izenačijo s predstavniki izvršne in sodne veje oblasti. Torej naj zanje veljajo enaka pravila tudi kar zadeva možnost kritike. Če že izrekajo sodbe v imenu ljudstva, potem morajo dopustiti, da jih ima taisto ljudstvo pravico ocenjevati – in če je treba, tudi kritizirati.

Zaupanje je nekaj, česar ni mogoče zapovedati ali zaukazati z dekretom. Nihče ga ne more uživati sam po sebi, zgolj zaradi tega, ker zaseda neki položaj v institucionalni strukturi sistema – četudi je ta še tako pomemben in odgovoren. Vsakdo si ga mora pridobiti s svojim delom. In ni razloga, da bi bili sodniki pri tem izjema.

Če želijo, da jim ljudje zaupajo, bodo morali opustiti starorežimsko miselnost in se začeti obnašati v skladu s principi odprte, svobodne in demokratične družbe.