Zakaj imajo slovenski maturanti vse več težav s slovenščino?

Kaj se torej dogaja?

Kdor ne bere, ne zna pisati

Odgovor na vprašanje iz naslova tega besedila je precej preprost: slovenski dijaki in potemtakem tudi maturanti imajo po izjavah učiteljev, ki že dolgo spremljajo eno generacijo dijakov za drugo, vse več težav s slovenščino zato, ker preprosto manj berejo. Ko govorim o branju, pri tem seveda mislim poglobljeno branje daljših besedil, se pravi knjig.

Vse skupaj se zdi precej logično. Jezikovna pravilnost napisanega, ustrezno tvorjenje stavkov, gibkost v uporabi ustreznega besedišča in tako naprej je pač nekaj, kar si človek pridobiva skozi leta branja, ko se slovenščina v vsej svoji široki pomenskosti prenaša v bralčevo zavest. Ker branje knjig upada, upadata tudi znanje jezika in pisna sposobnost izražanja v njem.

Mnenja Samo Rugelj: Rolling Stonesi in Beatlesi slovenskega teka

To se zdi nekako logično. A kako to tudi vsaj približno potrditi z realnimi podatki?

Ena od možnosti je, da pregledamo raziskavo Branje knjig in nakupovalna kultura v Sloveniji, ki je bila opravljena leta 2014, in jo primerjamo s podobno raziskavo, ki je bila opravljena leta 1998, torej približno 15 let prej.

Vplivi na branje knjig nekoč in danes

Slovenski dijaki in potemtakem tudi maturanti imajo po izjavah učiteljev, ki že dolgo spremljajo eno generacijo dijakov za drugo, vse več težav s slovenščino zato, ker preprosto manj berejo. Foto: Thinkstock Kot ključna in najbolj pomembna vzgiba za branje knjig v mladosti so anketiranci v obeh raziskavah navajali družinsko in pa šolsko okolje. Pri tem je zanimivo to, da je šolsko okolje in vzgojno-izobraževalni program poleg pozitivnega parametra pri branju knjig obenem navajan tudi kot en od negativnih razlogov zanj. Glede na to, da ima šola v zadnjih 20 letih, odkar sta nastali ti dve raziskavi, relativno stabilno in stalno vlogo, jo lahko v sedanji enačbi o njenem vplivu na branje knjig pri mladini do neke mere zanemarimo in se bolj posvetimo spreminjanju družinskega odnosa do knjig.

Primerjava obeh raziskav v tem smislu jasno pokaže veliko spremembo knjižnih nakupovalnih navad tistega dela prebivalstva, ki vlaga presežna finančna sredstva v nakupovanje knjig. V raziskavi iz leta 1998 je bilo takih kupcev, ki jih obenem lahko imamo tudi za ljubitelje knjig, saj so letno kupili več kot deset knjig, nekako deset odstotkov, torej približno 150 tisoč Slovencev.

Mnenja Samo Rugelj: Trdo delaj, pogosto se smej in drži besedo!

Raziskava, ki je bila opravljena 15 let pozneje, torej leta 2014, pa je pokazala, da je delež teh intenzivnih knjižnih kupcev upadel na samo pet odstotkov, torej kar za polovico. Znotraj populacije je tako le še pet odstotkov tistih, ki jih lahko imamo za takšne knjigoljubce, da letno kupijo več kot deset knjig (polovica prebivalcev ne kupi nobene knjige na leto). Ker je bil zajem starosti pri drugi raziskavi nekoliko drugačen kot pri prvi, je število teh intenzivnih kupcev knjig iz 150 tisoč upadlo na 85 tisoč Slovencev.

A to še ni vse.

Upad več kot za polovico

Seveda pa ta upad z desetih odstotkov na pet še ne pove vsega. V osnovi v vsaki vsaj približno knjižno razviti družbi obstaja določen del ljudi, ki so s knjigami neločljivo povezani tako poklicno kot osebno. Sem lahko prištevamo tiste, ki delajo v založništvu ali so kot ustvarjalci, torej avtorji, prevajalci in ilustratorji neločljivo povezani z njim, seveda pa mednje spadajo tudi knjižničarji in knjigarnarji. Poleg tega sem spada tudi velik del pedagoškega kadra na vseh izobraževalnih stopnjah, pa del že upokojenega prebivalstva z teh področij, ki še vedno – nekateri zdaj celo lažje – skrbi za dopolnjevanje domače knjižnice.

Splošno maturo z maturitetnim esejem iz slovenščine opravlja približno tretjino generacije, torej nekako 5000 dijakov, ki so obiskovali gimnazijo. Upravičeno lahko domnevamo, da na gimnazije v veliki meri hodijo tisti, ki naj bi bili za bolj kakovostno izobraževanje spodbujani že doma, torej v družinskem okolju. Foto: Matej Leskovšek

Seveda je težko oceniti, koliko je te "naravne" knjižne populacije, vendar ne moremo zelo zgrešiti, če rečemo, da se ta giblje med enim in dvema odstotkoma. Če za potrebe tega izračuna vzamemo sredino, torej odstotek in pol, in izhajamo iz tega, da je to prebivalstvo približno fiksno in – vsaj pri določenem segmentu znotraj njega, tistem, ki je zaposlen v javnem sektorju – manj občutljivo na zunanje vplive, lahko ugotovimo, da se je splošen del intenzivnega knjižnega prebivalstva dejansko zmanjšal še bolj, torej z 8,5 odstotka (1,5 odstotka v obeh primerih zavzema ta tako imenovana naravna knjižna populacija) na 3,5 odstotka. To pa seveda pomeni, upoštevaje razlike v velikosti zajete populacije, znižanje za več kot polovico.

Kako se odraža ta sprememba? Glede na to, da se sistematično ustvarjanje lastne knjižnice večinoma nanaša tudi na bolj specializirane vsebinske knjižne segmente, je zmanjšana prodaja tovrstnih knjig, torej leposlovja, strokovne in humanistične literature, eden od ključnih pokazateljev upada ustvarjanja lastnih osebnih knjižnic.

 Kakšno povezavo ima vse skupaj z maturanti?

Precejšnjo.

Ženske kot najbolj aktiven segment kupcev knjig

Če odstotke intenzivnih kupcev knjig križamo z demografskim pregledom najpogostejših kupcev knjig, se nam slika samo dopolni. Ženske so na splošno dvakrat pogostejši kupci knjig od moških, največ knjig pa kupijo tiste stare od nekako 25 do približno 50 let, torej nekako do obdobja, ko njihovi otroci končajo srednješolsko izobraževanje.

Mnenja Filmi, kjer gledalci počakajo do konca odjavne špice

Glede na to, da je število intenzivnih kupcev knjig padlo na polovico, lahko ugotovimo, da se je najmanj za toliko zmanjšalo tudi število intenzivnih kupcev knjig med ženskami v starosti od 25 do 50 let, kar pomeni, da ima pol manjši dostop do knjig iz domače knjižnice tudi pol manj otrok, ki so v fazi šolanja. To pomeni tudi pol manj dijakov, ki pristopajo k maturitetnemu eseju.  

Splošno maturo z maturitetnim esejem iz slovenščine opravlja približno tretjino generacije, torej nekako pet tisoč dijakov, ki so obiskovali gimnazijo. Upravičeno lahko domnevamo, da na gimnazije večinoma hodijo tisti, ki naj bi bili za bolj kakovostno izobraževanje spodbujani že doma, torej v družinskem okolju.

Žal na vidiku ni nobenega tehtnega razloga, da bi se kakovost maturitetnih esejev v prihodnje kaj bistveno spremenila. To velja tudi za esej, ki ga bodo maturanti pisali prihodnji teden. Foto: Ana Kovač

Če se je v teh družinah knjižni krogotok v obdobju od leta 1998 do 2014 zmanjšal za polovico, potem seveda ni čudno, da ima ta zmanjšan stik s knjigo in njenim branjem posledičen vpliv tudi na kakovost pisnega izražanja, kar se odraža tudi pri maturitetnem eseju, kjer v principu že ves čas velja enoten kriterij.

A tudi tu še nismo prišli povsem do konca.

Kaj pa obdobje od leta 2014 do 2019?

V tem besedilu sem operiral z podatki iz obdobja 1998 do 2014, medtem pa sem v uvodu navajal ugotovitve državnega izpitnega centra iz lanskega leta. Kaj se je zgodilo v tem obdobju, torej od leta 2014 do danes?

Natančnih podatkov na to temo še nimamo, saj naj bi bila nova raziskava o branju in nakupovanju knjig izvedena letos spomladi, rezultati pa naj bi bili predstavljeni do letošnje jeseni. Vendar pa lahko odnos Slovencev do posedovanja slovenskih knjig in ustvarjanja domače knjižnice ocenjujemo skozi obseg založniške panoge v tem obdobju, ki je neposreden odraz števila kupljenih knjig. Ugotovimo lahko, da se je obseg knjižnega založništva v zadnjih petih letih (od leta 2014 do leta 2018) zmanjšal za kako petino (prav toliko pa tudi od leta 2008 do leta 2013), kar pomeni, da bomo v naslednji raziskavi gotovo opazili dodaten upad vpliva družinskega okolja pri vzpostavljanju odnosa mladih do branja knjig. Ugotovili bomo torej razloge za to, o čemer državni izpitni center poroča že nekaj let.   

Žal na vidiku ni nobenega tehtnega razloga, da bi se kakovost maturitetnih esejev v prihodnje kaj bistveno spremenila. To velja tudi za esej, ki ga bodo maturanti pisali prihodnji teden.

Vseeno pa: srečno, maturanti!