Za vse je kriv cuker!

Avtor kolumne je Mario Sambolec, specializirani strokovnjak za prehrano in predavatelj Fitnes zveze Slovenije (FZS). Svojo unikatno filozofijo predstavlja z idejo Feelgood. Foto: www.drfeelgood.si Pravzaprav sem kar malo nostalgičen. Spravljam se namreč na mit, ki je prvič, odkar pomnim, združil pogosto nasprotujoča si prehranska pola: na eni strani malohidratna in visokomaščobna LCHF oziroma keto dieta ter na drugi sadno-zelenjavno-vegetarijanski in živali-so-samo-za-božati veganski režim. Ne glede na pripadnost pod prvo točko na sprejemni pogodbi piše: cuker je hudičevo seme.

Očitno, saj se mu nista mogla upreti niti Adam in Eva – čeprav sta bivala v raju, sta morala utrgati tisto (sladko) jabolko. Zagotovo zato, ker sta bila "odvisna od sladkorja". Če bi z drevesa bingljal mandelj ali rižev vafelj, bi se zgodovina pisala drugače. Tako je postal raj rezerviran samo za tiste, ki ne jedo tortic (ali zgolj takšne, ki namesto sladkorja vsebujejo pet kilogramov smetane).

Šalo na stran. Pogovorimo se o tem, ali odvisnost od sladkorja res obstaja ali smo nanj zgolj navajeni. Kot kost za glodanje ponujam predpostavko:

Naš odnos do hrane v večji sliki in sladkorja v konkretnem primeru je pravzaprav le lutka na štirih vrveh - čustvih, navadah, okolju in (bioloških) potrebah.

Potrebe

Trditi, da je človek odvisen od hrane, se mi zdi podobno kot reči, da smo odvisni od dihanja ali opravljanja straniščnih potreb.

Ljudje smo, torej smo odvisni od hrane, kamor spadajo tudi sladka živila, vendar v evolucijskem kontekstu preživetja, ne kot manijaki, ki se derejo pred ljubljansko Cukrarno: "O moj bog, rabim žlico cukra."

Osnovna okusa, ki ju je prvobitni človek iskal v naravi, sta sladko in slano. To je bilo zagotovilo za energijo (kalorije) in hranila (maščobe, beljakovine, minerali, vitamini), ki jih potrebujemo za preživetje.

Sladkor ni zasvojljiv. Na sladek okus se lahko zgolj navadimo. Gre za nekaj povsem drugačnega od zasvojenosti.

Tako smo naravnani še danes. Težnja po iskanju vedno novih in raznolikih okusov je del naše biologije, zato smo, v nasprotju s kosmatimi brati in sestrami pred milijoni let, končno splezali z dreves, se postavili pokonci, prišli do bolj hranljivih virov hrane (drobovina in meso, ribe, jajca, divje rastlinske vrste) in nam ni bilo treba več tri četrt dneva porabiti za glodanje surovih semenk, bilk ter koreninic.

Več slabih bakterij ko imamo v črevesju, več sladkorja, ki je njihova hrana, nam bodo narekovale jesti. Foto: Pixabay

Sladko je signal, da je živilo v naravi zrelo in hranljivo. Pomislite na sezonsko sadje, sladkaste pečene gomolje, tudi med in podobne naravne priboljške. Danes imamo poleg tega na voljo tudi "sfejkan", rafiniran sladkor v različnih sladicah, piškotih, čokoladi, pekovskih pecivih in drugih "sladkih maščobah", kjer je sladkor prisoten ravno toliko, da naredi olja, masla in druge (predelane rastlinske) maščobe pregrešno okusne. Tovrstni izdelki nas crkljajo enako, v določenih primerih celo bolj prijetno in so vseprisotna moderna realizacija naših prvinskih nastavitev.

Poleg tega je danes že več znano o črevesni flori, tam živečih bakterijah in njihovem presenetljivo močnem vplivu na naše splošno zdravje.

Vemo, da obstajajo tako imenovane dobre in slabe vrste bakterij, posplošeno z namenom lažje predstave, ki za svoj razvoj potrebujejo hrano. Slabe bakterije zahtevajo sladkor in več ko jih je, bolj glasne so.

Raziskave so pokazale, da lahko neuravnoteženo stanje črevesne flore (čezmerna naselitev neugodnih črevesnih bakterij v primerjavi s koristnimi) vpliva celo na naše vzorce obnašanja in prehranjevanja (vir). Po domače: več slabih bakterij imamo, več sladkorja, ki je njihova hrana, nam bodo narekovale jesti. Smo torej odvisniki od sladkorja toliko kot sužnji od svojega "pokvarjenega" črevesja?

Namenite pozornost zdravju svojega črevesja z namenskim dodajanjem fermentiranih živil v prehrano.

Potencialni rešitvi:

• Izbirajte pretežno minimalno predelano hrano. Tudi če vsebuje naravno prisotne sladkorje, so ti praviloma obdani z vlakninami, določenimi vitamini, minerali in antioksidanti, ki vplivajo na občutek sitosti bolje kot predelan "junk".
• Namenite pozornost zdravju svojega črevesja z namenskim dodajanjem fermentiranih živil v prehrano (kefir in drugi probiotični izdelki iz surovega mleka, če ga tolerirate, naravno skisana zelenjava, kot je kislo zelje, repa ipd.) ter topnih vlaknih v obliki gomoljnic (pesa, krompir, buča, sladki krompir, koren peteršilja, pastinjak, zelena, koleraba …), plantane/zelene banane.

Hrana je socialno mazivo. Skoraj vsak družbeni dogodek je do neke mere povezan s hrano. Foto: Thinkstock Okolje

Če sladkor slečemo do njegovega bistva, belega kristalnega zrna, si težko predstavljam, da bi ga dejansko kdo jedel na žlico zunaj družbeno-socialnega konteksta. Tudi alkohol, ki ga kot sredstvo odvisnosti razumemo bolje, verjetno ne bi dočakal zdajšnje priljubljenosti, če bi bil na voljo zgolj v obliki "čistega" etanola.

Hrana je socialno mazivo. Poznate družbeni dogodek, ki ni povezan s hrano? Moral bi res temeljito premisliti … Razna slavja, rojstni dnevi, pogostitve, obletnice, zmenki, še na porokah je hrana po pomenu tik za obleko neveste. Sladice in alkohol še posebej. Marsikdo si v spodbudnem okolju privošči več kot sicer. Dodatno porcijo, dodaten košček kolača, bolj poln kozarec vina, vse, kar se ob naključni večerji doma verjetno ne bi zgodilo. V tem primeru je torej okolje "gas", hrana pa zgolj izbrano gorivo.

Rešitev:

• Na dogodek ne pridite sestradani in obkrožite se z ljudmi, ki razumejo vaš cilj, če je ta obvladati se v oazi dobrot. Ni se vam treba odreči prav vsemu, kar vas mika, vseeno pa lahko izberete – bom kos torte, vendar ne koktajla zraven ali ne bom torte, ampak raje tisto pito, ki je na voljo v bifeju.
• Če ste "na masi", kot pravijo fitneserji, in želite pridobiti težo, ste srečna baraba ... Ne vem, kako naj vam drugače rečem. Uživajte, a ne hujskajte drugih.

Če med obedovanjem z mislimi nismo pri hrani, pojemo več, kot bi sicer. Foto: Thinkstock

Navade

Večina nas poje več, če pri jedi nismo prisotni oziroma če smo z mislimi drugje. Takrat jemo, dokler ne zmanjka, kar je lahko precej za mejo, ko je bilo dovolj. To se pogosto zgodi pri prehranjevanju med gledanjem televizije, mimogrede v službi, pred računalnikom, med branjem … Prijatelj mi je zaupal, da je bilo v njegov družini po kosilu vedno na voljo nekaj sladkega. Brez tega se ni vstalo od mize in ne glede na to, kako obilen obrok užije danes, še vedno čuti ta vzorec. Pri zajtrku ni težave, med obroki tudi ne, le pri kosilu.

Smo tisto, kar ponavljamo. Odličnost torej ni dejanje, ampak navada. Aristotel

Rešitev:

• Razbiti navado se včasih zdi težje kot razbiti kamen. Bodite pretkani. Če navade ne zmorete povsem spremeniti, jo prilagodite.
• Poiščite prostor in kontekst za svoje izrednosti pri prehrani. Je sladica pri kosilu za vas nujna? No problemo, amigo, naredite prostor zanjo z več telesne aktivnosti (treninga) ali se odrecite določenemu deležu kalorij zanjo pri zajtrku, malici oziroma večerji. Če si pri svoji različici najljubše sladice ne znate postaviti meje, takšno jed raje rezervirajte zgolj za posebne priložnosti (en kos za vsako olimpijsko medaljo slovenske reprezentance v kegljanju, na primer).

K hrani in nažiranju se velikokrat zatekamo zaradi stresa in žalosti. Foto: Thinkstock Čustva

Ljudje si večinoma lastimo nekaj hedonističnega, jed, pijačo, okus, rutino … Nekaj, čemur se le stežka upremo oziroma odrečemo. Zame je to sestrina skutna pita, na primer, ali mamine palačinke. To bi lahko jedel, dokler se ne razpočim. Marsikaj drugega ne. Lahko postaviš pred mene škatlo piškotov in vzel bom enega, morda dva (dobro, mogoče tri), ne bom pa se z njimi basal do nezavesti. To ni moj "sprožilec". Piškoti zame niso skutna pita.

Slišal sem za primer fanta, ki zase pravi, da je "odvisen" od hladne pločevinke kokakole. Ampak mora biti pločevinka in hladna, je poudaril ter dodal: "Tista v steklenici nima enakega okusa in me ne pritegne." Če bi mu šlo le za šus sladkorja, bi izbral tudi navadno ali kakšno drugo gazirano pijačo. Pa je ne.

Potem je tu stres, vsem dober znanec. Nekateri pod njegovim pritiskom ne jemo nič, drugi vse, kar pride pod roke. Ter žalost, razočaranje, veselje in sreča. Čustva se igrajo z našimi živčnimi prenašalci (dopamin, serotonin …) in posledično vplivajo na centre v možganih, ki uravnavajo vse od srčnega utripa, krvnega pritiska, prebave, občutkov bolečine do želje po hrani (vir).

Sklep?

Raziskava iz leta 2016 z naslovom Sugar addiction: the state of science pravi: "Given the lack of evidence supporting it, we argue against a premature incorporation of sugar addiction into the scientific literature and public policy recommendations." V prevodu: Izraz "odvisnost od sladkorja" nima znanstvene podlage, zato lahko sladkor prenehamo kriviti za vse po vrsti (in njegove učinke enačiti z drogami, op. a.).

Trendi Vam dieta LCHF skrajšuje življenje?

Trendi To so dieta in vadbe, na katere prisega Meghan Markle

Trendi To naj bi bila najpreprostejša dieta na svetu