Z Janezom Janšo je obsedena desnica. Levica se je Janše naveličala.

Janša je odgovoril v svojem slogu in patra Cestnika poslal naravnost k eksorcistu. Seveda ni pozabil navreči še insinuacije o skritem dosjeju, s katerim naj bi sile kontuitete izsiljevale duhovnika – zakaj naj bi kdo drugače sploh kritiziral Janšo? Le zakaj ...

Janez Janša ima prav

Janša ima na nek način prav. Obsedenost z njegovo osebo kliče k eksorcistu. To je seveda mišljeno tudi kot samokritika. Bil je čas, ko je bil Janša obsesija levice. Danes pa se zdi, da se ga je levica že malo naveličala, in postal je predvsem obsesija desnice.

Razlog za to obsedenost je jasen in se je znova pokazal na shodu, ki je potekal pred dvema tednoma na Trgu republike. Desnica je zborovanje sklicala – poleg obrambe domovine, seveda –, da bi pokazala, da je edina zaupanja vredna patriotska sila v državi. Toda namesto njenega poguma v boju proti Saracenom so odmevali predvsem njeni notranji spori, ki so se pokazali med samim zborovanjem, z žvižgi proti predsednici NSI, in v polemikah, ki so mu sledile in v katere se umešča Cestnikova izjava.

Problem je v vlačugarskih režimskih medijih

Trdo jedro desnice vidi krivce za to odvračanje pozornosti v vlačugarskih režimskih medijih, toda dejstvo je, da še na redkih točkah, okoli katerih se je desnica sposobna zediniti – in to so vedno bolj le še ideološke teme, kjer obrambnega nastopa proti zunanjemu sovražniku ne spremlja skupna pozitivna vizija sprememb – v vsakem trenutku vzniknejo razpoke.

Te razpoke na površini niso toliko odraz programskih neskladij, temveč predvsem globokih razlik v slogu in strategiji – dveh vidikov, ki jih je preprosto pripisati razlikam v vodstvu strank. Zato ni nenavadno, da Janez Janša, s svojim ... hm ... "prepoznavnim" osebnim slogom postaja v očeh tistih, ki bi si želeli drugačne alternative na desni sredini, postaja simbol vsega zla. Ko bi le odstopil ... potem bi se vse težave desnice razrešile.

Le da se ne bi. Razlike v strategijah in slogu bi ostale in zelo verjetno bi na dan privrele tudi številne programske razlike, ki za zdaj le zamolčano brbotajo pod pokrovom Janševe karizmatične avtoritete.

Janez Janša kot odrešenik

Cestnikova izjava, če jo beremo v kontekstu, je pravzaprav norčevanje iz tega naivnega prepričanja na desnici. Pravi, da mnogi v Janši vidijo nekakšnega mesijo in hudomušno dodaja: če bi bil zares odrešenik, bi nas najhitreje odrešil tako, da bi odstopil.
Tu bi morali dodati: odrešil bi nas predvsem lastne iluzije, da je mogoče politične razlike vedno zvesti na vprašanje voditelja in njegovega osebnega sloga.

Da ne bo pomote: tudi sam verjamem, da je Janša že pred vsaj pol desetletja povsem izgubil kompas in ne more služiti kot voditelj resne alternative proti sistemu vladanja, kakršen se je uveljavil v postkomunistični Sloveniji.  
Toda njegovi podporniki imajo povsem prav, ko pravijo: mi smo zadovoljni z njim; če vam kaj ni všeč, pa poskušajte postaviti lastno alternativo in boste videli.

Janez Janša kot zgodovinski politik

Prljubljenost, ki jo Janša uživa v širokem krogu svojih volivcev in ki se po trdnosti ne more meriti z nobeno drugo politično osebnostjo v državi, ne izhaja iz njegove hudomušnosti ali virtuoznosti pri žaljenju na spletnih omrežjih.
Izhaja iz dejstva, da je Janez Janša po Janezu Evangelistu Kreku edini politik na Slovenskem, ki je brez podpore državnih ali paradržavnih struktur vzpel vzpostaviti razpoznavno politično alternativo v pogojih parlamentarne demokracije.

V času tranzicije je prevzel tezo, po kateri je problem Slovenije v tem, da strukture moči, ki so se ohranile iz časov komunizma, pod krinko formalne demokracije še vedno obvladujejo vzvode odločanja. In kot alternativo temu stanju je z desetletnim trdim delom vzpostavil novo politično silo, ki si je zadala za nalogo, da razkrinka te strukture moči in omogoči vzpostavitev pristnejše demokracije.

Toda ta politični uvid, za katerega mislim, da je bil v osnovi pravilen, je dajal potuho temu, kar je pokojni Viktor Blažič imenoval avantgardni sindrom. Poznamo resnico in se bojujemo za pravo stvar, torej nam je dovoljeno vse. Še več: ker se bojujemo proti nepoštenemu sovražniku, moramo uporabljati njegova lastna orožja.

Janševa strategija: Klin se s klinom zbija

Iz tega se je sčasoma rodila nekakšna homeopatska strategija: klin se s klinom zbija.

Brez stalne in odločne notranje kritike se takšna pozicija pravzaprav ni mogla končati drugače, kot se je: v prepričanju, da je vsakdo, ki situacijo razume drugače in se ni pripravljen podrediti zahtevam homeopatskega boja, zaslepljenec, izdajalec ali vseglihar.

In dovolj je že bežen obisk na profilih družabnih omrežij naše največje opozicijske stranke, da se prepričate, da zgornji opis ni pretiravanje.

Janševa zgodba je naša sreča in naša nesreča

Zdaj smo na koncu te avantgardne zgodbe. Lahko smo srečni, da se ni in se skoraj gotovo ne bo iztekla enako na Madžarskem ali na Poljskem, v ugrabitev države s strani tistih, ki so dolga leta opozarjali na ugrabitev države.
Manj smo lahko srečni, da ne vodi nikamor.

Janšev odstop tu ne bo rešil ničesar. Težava je v zastarelosti avantgardne paradigme, ki jo je vzpostavil.
Kdor bo hotel na njenih ruševinah organizirati novo alternativo stanju stvari v Sloveniji, se bo moral temeljito potruditi. Predstava, da bo to mogoče le s sprehodom do zapuščenevega prestola, je zmotna.

Potrebno bo veliko truda, dolgotrajnega vzpostavljanja zaupanja z volivci, iskanje novih konsenzov, premišljanja, katere vidike stare "janševske" paradigme je vredno ohraniti, katere nadgraditi in katere odpustiti.
Potrebno bo skratka, politično delovanje.

Plan B

Druga možnost je seveda podreditev trenutnemu stilu vodenja. Ki je zdaj že tako zakoreninjen, da ga tudi zamenjava na predsedniškem mestu največje desne stranke ne bo kar čez noč spremenila. Kvečjemu bo sledila popolna razpuščenost, zvesta spremljevalka vseh človeških druženj, ki jih ne naseljujejo odgovorni državljani, temveč častilci maziljenih vodij.

Kdor pa bo hotel drugačno vodstvo, ki bo omogočilo drugačen slog politike, potem bo moral pokazati nekaj poguma, ki pritiče svobodnim državljanom, in odprto, jasno, odločno artikulirati svoje interese in razmišljati o alternativah.
Kdor tega ni zmožen, kdor se ni sposoben niti odprto soočiti v boju za vodstvo opozicijske politične opcije, od njega res ni mogoče pričakovati, da se bo zmogel uspešno spopasti s slovenskim leviatanom.

Ena lastovka še ne prinese pomladi

Velja pa tudi obratno. Komur se bo uspelo uveljaviti v odprtem boju za redefinicijo politične alternative desno od sredine, bo lahko brez kompleksov stal pred levico in z močjo lastnega zgleda zahteval, naj se tudi sama emancipira od lastnih botrov, ki niso le zagrenjeni politični poraženci, temveč dediči totalitarnega režima, ki še danes živijo globoko v drobovju postsocialistične države.   

Tedaj se bo končal ta Groundhog Day slovenske politike in se bo lahko začelo nekaj zares novega.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.