Vedno iste napake

Tem občutkom seveda lahko pogosto povsem pritrdimo in rečemo, da se mnogim med nami to dejansko tudi dogaja. Nekaterim se to dogaja vse življenje, drugim pa krajši ali daljši del življenja.

Dogaja pa se, vse dokler se tega kot prvo najprej ne zavejo, nato ovrednotijo in sprejmejo in nato tudi s pridom ter tudi v prisotnosti marsikatere bolečine in težave spremenijo.

Zakaj to počnejo, znova in znova Mnogokrat smo priča izpovedim ljudi, ki rečejo, da se zapletajo v vedno ene in iste vrste odnosov. Iščejo podobne profile ljudi, skozi čas ustvarjajo v odnosih podobne dinamike, brez glavo in s težavo jedo ali kupujejo, kar jim v bistvu sploh ni všeč, delajo, česar sploh ne marajo in se ob zgolj misli na drugačno počutijo krivo.

Ob tem pa se le redko kdo vpraša, od kod vse to prihaja. Zakaj to počnejo, znova in znova.

Dejstvo je, da se rodimo dvema staršema s svojo razvito psihično strukturo in njuno partnersko dinamiko, poleg tega pa smo vpeti v dogajanje in dinamiko še drugih pomembnih ljudi okoli nas (razširjene družine). Takrat smo popolnoma nemočni.

Tisti, ki so starši, dobro vedo in vidijo, kako nebogljeni, nemočni in povsem odvisni so človeški dojenčki od odrasle osebe. Povsem odvisni od psihičnih struktur in vedenja družinskega okolja. Naš zapis, kdo smo, kaj smo, kako čutimo glede sebe in drugih se začne v nas kodirati na samem začetku rojstva, da ne omenim še obdobja v nosečnosti.

Od otroškega obdobja je odvisno marsikaj Od tega otroškega obdobja je odvisno marsikaj. Čeprav marsikdo reče, da nima nič s svojo primarno družino, da od tam ni prinesel ničesar, žal to ne drži. Dobro dejstvo pa je, še posebej za tiste, ki z odnosom svojih staršev v otroštvu niso bili zadovoljni ali še bolje rečeno, so bili razočarani, zavrti, prestrašeni, zlorabljeni, da se stvari lahko popravijo in psihična struktura dogradi in vedenje spremeni.

Seveda pa so za tak podvig pomembne v prvi vrsti želja, volja, ranljivost in vztrajnost.

Otrok, ki izhaja iz ne dovolj dobrega okolja, razvije t. i. obrambo pred lastnimi čutenji. Otrok namreč sam sebe zataji, da ohrani starše ali roditelje kot dobre objekte, saj le tako lahko preživi. Ob tem pa se nauči oziroma ponotranji določeno vzdušje, ki preveva družino, ki mu postane poznano, zato varno, čeprav je lahko najbolj nevarno.

Slaba stran tega pa je, da bo vse življenje vedno znova ponavljal stare vzorce in iskal to poznano vzdušje in dinamiko odnosov. Ob tem pa bo tudi bežal pred drugačnimi situacijami, ki bi ga silile, naj se ponovno sooči s čutenji in odzivi, ki so bili v družini nesprejemljivi in jih je moral potlačiti.

Preprosto povedano lahko rečemo, da se otrok, ki ni smel izražati svojega mnenja, tega tudi danes lahko boji in sprejema položaje v partnerstvu ali poslovnem svetu, kjer dobi za delo točna navodila. Kar je žalostno, pa je, da je lahko ob tem povsem nesrečen, a še vedno verjame, kot otrok, da ni vreden, da njegovo mnenje ne šteje.

Odprtost za odnose je sposobnost, ki se lahko razvije, ali pa tudi ne V marsikaterem partnerskem odnosu tako lahko vidimo, da posameznik išče partnerja, ob katerem bo čutil, da je sprejet tak, kot je, ali drugače povedano, da so njegovi obrambni mehanizmi v tem odnosu ustrezni.

Po navadi so izbire utemeljene na otroški samopodobi, prav zato je temeljni namen odraslih odnosov, da posameznik razširi svojo sposobnost za ljubezen – dovoliti si ljubiti in dovoliti si biti ljubljen. Treba pa je vedeti, da je odprtost za odnose sposobnost, ki se lahko razvije, ali pa tudi ne – odvisno je torej od nas samih.

Odgovor na vprašanje, zakaj ponavljamo otroška doživetja, je torej, ker je vse preveč nevarno še enkrat začutiti enako izpostavljenost strahu, tesnobi, za katera je oseba takrat čutila, da bi bila za njo usodna.

In vse dokler posameznik ne bo v odrasli dobi prevzel odgovornosti nase, postal ranljiv in odprt ter videl, da čutenja, ki so zanj v otroški dobi predstavljala grožnjo, lahko zdaj, kot odrasel, ki ni več nemočen in odvisen, še enkrat začuti, jih preživi in jih zmore obvladati ter celo nadzorovati.

Pomembno se je zavedati, kot pravi stroka, da česar otrok ni zmogel, zmore odrasli prav zato, ker teh obramb ne potrebuje več!

Krivda Pomembno je vedeti, da za to, kar se nam je dogajalo v otroštvu, nismo bili krivi mi, nosimo pa vso krivdo, če v odrasli dobi ne sprejmemo samoodgovornosti in se ne začnemo vesti odraslo. Morda še vedno greste v trgovino in si zase kupite stvari, ki so bile všeč vaši mami ali pa partnerju?

Pospravljate stanovanje ob sobotah, čeprav vam to takrat ne ustreza? Še vedno, da dobite občutek zaželenosti in hotenosti, zadovoljujete potrebe drugih na način, ki ste ga poznali v preteklosti in je deloval, ni pa bil v prvi vrsti všeč vam, in s tem pozabljate na sebe?

Čutenja, ki jih niso razrešili naši starši, jih zdaj razrešujemo mi, če jih ne bomo razrešili mi, pa jih bodo razreševali naši otroci. Pomembno je vedeti, da so nas naši starši vzgajali po njihovih najboljših močeh, kot tudi mi starši zdaj vzgajamo naše otroke po naših najboljših močeh in jim moramo podajati neke meje, za katere pa ni rečeno, da morajo ostati na enakem položaju, ko odrastemo!

In za spremembe je vedno čas! Nikoli ni prepozno! Šele takrat, ko se konča nekaj starega, se lahko začne nekaj novega.