Varčevanje: ekonomsko, tehnično ali filozofsko vprašanje?

Da naša država varčuje predvsem na račun državljanov, je jasno. Saj nam vendar nalagajo in obljubljajo nove in nove davke in razne dajatve: višji DDV, višji dohodninski davek, sporni nepremičninski davek, še vedno aktualni krizni davek, višje prispevke v zdravstveno blagajno za espeje, študente itn. V psihozi pričakovanja rezultatov stresnih testov nas lahko zaboli le glava ob misli, kaj nas še čaka prihodnje leto, če bo slabih terjatev bank za nekaj milijard več, kot lahko upamo po najbolj optimističnem scenariju. Plače se znižujejo ali pa vsaj ne zvišujejo, pri čemer so lahko srečni tisti, ki jih sploh še prejemajo. Javnemu sektorju morda znova grozi vnovičen poseg v plače, gospodarstvo je sploh na prepihu in še pred kratkim uspešna podjetja lahko kmalu ugasnejo, če bodo obremenitve prevelike, banke pa bodo zaprle pipico za reprogramiranje posojil. In potem nove armade na zavod, denarja še manj ali pa nič. Medtem so vsakdanji stroški, tudi zaradi zgoraj povedanega, vse višji. Kako varčevati v takšnih razmerah, kako naj se račun izide? Nekaterim se sploh ne in izgubljajo živce, tudi ubijajo. Strokovnjak za finance pri Zvezi potrošnikov Slovenije zatrjuje, da se splača varčevati, pa čeprav le za nekaj evrov na mesec, in svetuje redno in natančno beleženje ter načrtovanje izdatkov. V teoriji temu ni mogoče oporekati. Kako pa je v praksi? Je ob napetih in stresnih delovnikih večerno gospodinjsko prelaganje računov in izdelovanje Excelovih tabel, projekcij za nekaj dni, tednov in mesecev – ali nam bo uspelo prihraniti sedem ali devet evrov – nadomestna rekreacija po utrujenosti po službi? Zmagovalci pri tem so tisti, ki jim je vseskozi dobro šla matematika in so asketsko disciplinirani. Preostali dolgoročno očitno nimajo možnosti, razen če ne bo kmalu konec krize. Vsaj pri nas pa ji še ni videti konca. Kaj pa če v slogu priročnika Umreti v bankrotu rečemo, da tako nima nobenega smisla varčevati v krizi, živi se le enkrat. Pa smo že pri filozofskem vprašanju. Ta pogled na varčevanje v krizi se zdi zelo aktualen. Če že v IMF in Svetovni banki ugotavljajo, da so pri stiskanju držav, ki so zašle v finančne težave, morda pretiravali, potem je jasno, kaj si o tem mislijo državljani, ki jih je kriza najbolj prizadela. Ali torej varčevati na državljanih, jih obrati do gole kože, ali pa jim resno omogočiti kakšno upanje za prihodnost? Od svojih vlad ti pričakujejo, da bodo lahko tudi zadihali, da bo država končno obsežno vlagala tudi v kakšne infrastrukturne projekte, energetsko obnavljala stanovanja, zgradila še kakšen avtocestni odsek, odpirala nova (zelena) delovna mesta itn. In da se obljube o tem tudi uresničijo, saj se je čas samo za obljube že iztekel, obljubljati pa očitno postaja nevarno. Na osebni ravni je filozofsko vprašanje varčevanja pravzaprav vprašanje o naših vrednotah, celo smislu življenja, za kaj je smiselno porabljati in varčevati denar. Pred takšnimi in drugačnimi akrobacijami s številkami se med drugim velja najprej vprašati, ali živeti za zidove ali za vsebino življenja, za lastnino ali najem, le zase ali za krepitev prijateljskih vezi, za skupnost, povezanost in solidarnost z drugimi in šibkejšimi. Da so imele slovenske banke konec avgusta letos za dobrih 14,5 milijarde evrov vlog gospodinjstev, po podatkih Banke Slovenije, bolj kot dejstvo zveni kot futuristična pravljica. Kdo so še takšni ekonomski, tehnični in filozofski "mojstrovalci" v obdobju krize?