V njenih čevljih

Moja zgornja seseda ima zanimivo (in ko rečem zanimivo, mislim zoprno) navado, da čevlje v metu odvrže na tla. Zaslišim jo že, ko stopi v blok, sledim njenim nezaresnim petkam (prijatelj mi je razložil, da so petke zaresne šele, ko so visoke osem centimetrov ali več) po stopnicah v nadstropje nad mano, odklepanje, zaklepanje, koraki nad mojo glavo in potem plop, plop, čevlja zviška odletita po tleh. Vsak dan znova. Blok je pač star in zvočna izolacija je nikakršna, razumem, ampak pravzaprav me bolj muči vprašanje, kakšna ženska sploh meče čevlje po tleh? In to petke. Nisem neka zbirateljica čevljev in nimam cele skladovnice obuval, ampak tiste, ki jih imam, ponavadi pospravljam v omaro. Vsi pari niso dragi; pravzaprav je več cenejših kot ne, a če so prišli skupaj s škatlo, bodo v škatli tudi ostali. To je njihov dom. Tudi tisti iz cenene trgovine živijo v svoji škatli, medtem ko v ta dražje pred shranjevanjem, pa čeprav je vsakodnevno, rinem tudi vse papirje, kartone, pene in plastične dele, s katerimi so prišli iz trgovine. Če se že trudiš s škatlami, potem pojdi do konca. (In ne sprašujte me, kaj sem po horoskopu). Še celo ene superge imajo svojo škatlo, druge so brezdomne. No, brez doma v domu. Vedno sem si želela omaro, v kateri bi bili čevlji pospravljeni po svojih škatlah, na njih pa fotografije vsebine, zato da jih lahko hitro najdeš. V popolnem svetu. Ali z zadetkom na loteriji, kar je praktično eno in isto.

Nisem obsedena s čevlji, res ne. Moja obsesija bi bile prej torbice, a ljubezen do njih izkazujem tako, da jih nosim. Moje torbice niso za vedno, ampak za vsak dan – za vsakodnevno uporabo. Ne vem, ali sploh verjamem v torbice (in obleke) za vse življenje; morda živim v napačnih (beri: hitromodnih) časih. Moje torbice morajo biti pač uporabne in če so uporabne, potem jih uporabljam. Vsak dan. Ne poznam nobene ženske, ki bi se ji ljubilo vso vsebino svoje torbice prelagati iz ene v drugo vsak dan sproti, tudi vsak drugi dan ne. No, danes, ko sem rehabilitirana velikotorbašica, bi še šlo, včasih pa sem s seboj nosila dovolj stvari za preživetje v vseh vremenskih razmerah, mestu ali gozdu, pa še lačna ne bi bila. Varnostnik v Maxiju že ve. Zaradi alarma, ki je bil očitno alergičen name, sva enkrat družno izpraznila vso torbico in, hja, bilo je poletje in bila sem na poti v službo, zato sem imela notri vse od obutve do malice v plastični posodi in dveh setov očal. In ko imam jaz s seboj malico v plastični posodi, to ni videti kot v reklami, ampak gre za nedoločljivo vsebino v ne ravno srčkani posodici, ki je zavita še v prvo plastično vrečko, ki mi je padla pod roko. Za vsak primer. V glavnem, ni bilo lepo.

Tudi moji čevlji niso vedno lepi, so pa zato vedno lepo pospravljeni. Morda kompenziram njihovo pošvedranost, ampak med dejansko uporabo vsekakor nisem tako skrbna kot med shranjevanjem (ali sezuvanjem). Še vedno prebolevam pike na semišu, ki sem jih pridelala med plesanjem po z vsemi toksičnimi substancami politih tleh na Metelkovi. Lahko si le mislite, kako me ob pamet spravlja pesek na pločnikih, ki ga posujejo ob prvi napovedani poledici, pospravljajo pa tja nekam do pozne pomladi. In sol! Ampak razumem, tudi sama se v vsakem vremenu raje premikam brez rednih intervalov cepanja na tazadnjo. Nihče ne mara padanja. Verjamem, da se na metanje po tleh slabo odzivajo tudi čevlji, vsekakor pa se na zvok srečanja čevljev s tlemi ne odzivajo dobro sosedje, ki živijo pod čevljemetalci. Lepo je biti obziren do obojih.

Ampak ob tem, ko vsakodnevno poslušam tiste čevlje, ki nad mojo glavo letijo z nog (med pisanjem kolumne so prileteli še ekstra močno, kot bi slutili), se pravzaprav ne sprašujem o obzirnosti, za katero čedalje bolj sumim, da je ljudem prirojena ali ne. Dejansko me res zanima, kakšen človek meče čevlje po tleh. Angleška fraza o čevljih opominja na to, kar pravi slovenska o koži – ne veš, kako je v koži drugega človeka. Čevlji imajo simbolen pomen, menda lahko človeka spoznaš po njih in noben videz ni popoln brez pravih čevljev, pravzaprav so ti tisti, ki naredijo podobo. Tako pravijo (moji mali pošvedrani gležnjarji pa zardevajo od sramu). V arabskem svetu (pa tudi pred predsedniško rezidenco v Nemčiji) z njimi v znak nespoštovanja mahajo po zraku, morda je isto nespoštovanje krivo za njihovo letenje po tleh – nespoštovanje lastnih tal, čevljev in sosedov. Ampak, saj veste, kaj pa vem, kako je hoditi v čevljih drugega človeka …