Janez Šušteršič

Četrtek,
31. 3. 2016,
0.01

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,65

8

Natisni članek

Natisni članek

kolumna Slovenija

Četrtek, 31. 3. 2016, 0.01

8 let, 7 mesecev

V deželi čevapčičev in pohanih pišk

Janez Šušteršič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,65

8

Čevapčiči

Opisal vam bom deželo, ki bi jo marsikdo v Sloveniji z veseljem vzel za zgled odličnega razvojnega modela.

V tej deželi gospodarstva ne vodita stihija trga in pohlep zasebnikov. Gospodarstvo vodi država. Podjetja, v katerih ima država odločilno besedo, predstavljajo štiri desetine kapitala celotnega gospodarstva in ustvarijo četrtino vse dodane vrednosti.

Tretjina vseh zaposlenih v tej deželi dela za državo – kot uradniki, javni uslužbenci ali zaposleni v podjetjih pod državnim nadzorom. Imajo sorazmerno varne službe in višje dohodke od drugih zaposlenih.

 

Država tudi drugače skrbi, da so ljudje zadovoljni. Izobraževanje je vse do magisterija brezplačno, ljudje so obvezno zavarovani v javnem zdravstvenem in državnem pokojninskem sistemu. Enakost je temeljno načelo pri določanju plač in pokojnin. Najnižja dovoljena plača je skoraj enaka povprečni, najvišja pokojnina pa le štirikrat višja od najnižje.

Če želi kdo izstopati, hitro postane tarča medijev, njegove dohodke in premoženje pa začneta preiskovati davčni urad in policija.

 

Edina težava je, da tak sistem veliko stane. Državno nadzorovana podjetja v glavnem ustvarjajo izgube in državna blagajna je vsako leto v minusu. Ljudje zato nimajo na voljo toliko služb, kot bi si jih želeli, in imajo občutek, da vse težje preživijo iz dneva v dan.

 

Da bi sistem vseeno nekako ohranila pri življenju, se država zadolžuje, pomaga gospodarstvu z državnimi naložbami in subvencijami, včasih pa v deželo spusti tudi kakšno tuje podjetje, ki zna ustvariti več dodane vrednosti kot tista pod državnim nadzorom. Hkrati pa se spretno izogiba vsem zamislim o reformah, ki bi lahko načele temelje, na katerih sistem stoji.

 

Kje je ta pravljična dežela?

 

Ni vam treba prav daleč, da bi jo našli. V tem navideznem raju namreč že danes živite.

 

Podatke o vlogi države v gospodarstvu sem vzel iz poročila o Sloveniji, ki ga je lani objavila Evropska komisija, nanašajo pa se na leto 2013. Vmes se kakšna stvar tudi spremenila – bilo je na primer nekaj privatizacij in tujih naložb, o čemer sem pisal na valu optimizma, ki me je zajel pred poletjem.

 

Toda stvari, ki so se zgodile v zadnjem času – vračanje nesposobnih, a politično prožnih upravljavcev na odločilna mesta v državno upravljanem gospodarstvu, prenašanje slabih terjatev s slabe banke na SDH, izbris besede privatizacija iz strategije upravljanja državnega premoženja – so me prepričale, da se je vlada odločila, da nas vrne v leto 2013.

 

Ali še kakšno desetletje ali dve dlje v preteklost.

 

Blefsikon reform

 

Ni naključje, da se je vračanje v preteklost začelo prav zdaj. Izkoristili smo prvo priložnost, ki se nam je ponudila.

 

Če bi način izvajanja gospodarskih reform v času krize popisali v knjigi, bi bil njen najprimernejši naslov Blefsikon reform. Prav za to je namreč šlo: z največjo mogočo zamudo narediti minimum reform, ki so bile potrebne, da nam niso poslali trojke in da smo se lahko še vedno nekako za silo zadolžili.

 

Zdaj, ko je gospodarstvo oživelo in se Evropska komisija – vsaj uradno – pohvalno izraža o Sloveniji, je pravi čas, da se nehamo pretvarjati in vzpostavimo nazaj napol socialistični sistem, ki je večini ljudi in še večji večini politikov tako ali tako vedno bil najljubši mogoči sistem.

 

Poglejmo si seznam minimalnih reform, ki bi si v Blefsikonu zaslužile vsaka svoje poglavje:

- pokojninska reforma, ki drži vodo samo še za naslednjih pet ali šest let, ne da bi karkoli bistvenega spremenila v sistemu, je pa dodatno obremenila gospodarstvo,

- reforma trga dela, ki je naredila bolj prožna tista delovna mesta, na katerih je bilo zaposlenih vse manj ljudi, ter znatno dodatno obremenila in nadregulirala edine vrste služb, ki so jih ljudje v krizi sploh še lahko dobili,

- namesto enega državnega sklada, ki bi bil dejanski lastnik državnega premoženja, se ohranja zapletene upravljavske strukture z SDH, napol neodvisnim KAD in skoraj povsem neodvisno Modro zavarovalnico z Nedotakljivim na čelu,

- na hitro narejen seznam 15 podjetij za privatizacijo namesto celovite strategije ter vrsta uspešnih in neuspešnih političnih sabotaž prodaje podjetij s tega seznama,

- z veliko zamudo sprejeta strategija upravljanja državnega premoženja, kjer je za privatizacijo namenjena le dobra desetina celotnega premoženja, ter vztrajanje pri kontrolnem deležu države v NLB in Zavarovalnici Triglav,

- stalno politično nezaupanje v delo slabe banke in odločitev, da se terjatve do propadlih podjetij namesto prodaje lahko tudi prenesejo v trajno državno lastništvo,

- načrtovanje proračuna tako, da le za silo dosežemo postavljene cilje ali pa jih nekoliko zgrešimo in se potem izgovarjamo na različne metodologije,

- uzakonitev fiskalnega sveta na način, ki mu ne daje prave teže in moči, tako da članstvo v njem skoraj nikogar ne zanima,

- hektično šiljenje vedno novih svinčnikov, ki naj bi nekoč napisali predlog zdravstvene reforme.

 

Če bi knjigo Blefsikon reform brezplačno delili bruseljskim uradnikom, ki so se zadnja leta ukvarjali s Slovenijo, bi jo samo za njih lahko podnaslovili z: Le kaj vam ni bilo jasno?

 

Zgodba je v bistvu tako slikovita, da bi bilo namesto knjige o njej morda bolje posneti film. Toda …

 

Ta film smo že videli

 

In to večkrat. Prvič še v črno beli tehniki tam nekje leta 1948.

 

Jugoslavija je bila ena od držav, ki so želele vzpostaviti pravi socialistični sistem z državno lastnino in centralnim gospodarskim načrtovanjem. Kadar so gospodarski rezultati postali preslabi, so si izmislili kakšno gospodarsko reformo, dopustili nekaj trga in samostojnega delovanja podjetij ter celo kakšen malo bolj kritičen časopis.

Ko jim je to omogočilo najeti nova posojila in nekoliko izboljšati gospodarsko sliko, so reforme ustavili, pozaprli ljudi, ki so jih vzeli preveč zares, ter se vrnili v običajno stanje socialističnega sistema.

 

Ko sem še hodil v šolo, so nam pri predmetih o splošni ljudski obrambi učitelji radi navajali znamenito Clausewitzevo misel, da je vojna zgolj nadaljevanje enake politike z drugimi sredstvi. Podobno so bile gospodarske reforme v Jugoslaviji samo poskus ohranjanja socializma z drugimi sredstvi.

 

Očitno je ta logika našim voditeljem močno sedla v srce. Za njih je bila tudi tranzicija zgolj poskus nadaljevanja socializma z drugimi sredstvi. Danes pa so gospodarske reforme zgolj poskus ohranjanja političnega nadzora nad gospodarstvom z drugimi sredstvi.

 

Čevapčiči

 

Zanimivo je, kako včasih en sam stavek pove bistvo stvari.

 

Znanec iz tujine, ki je svetoval pri prevzemih in privatizacijah v Sloveniji, mi je nekoč dejal, da se pri nas ne da ničesar izpeljati, če za to ni podpore vplivnih ljudi iz ozadja (iz prejšnjega stoletja). Priznal mi je, da gre zato pogosto na čevapčiče s katerim od članov stare komunistične elite.

 

Od takrat s kolegom za takšne ljudi uporabljava tajni vzdevek "Čevapčiči guys". Pred božičem je svoji elektronski voščilnici dodal opazko, da "Slovenia smells like čevapčiči again". Bolje ne bi mogel opisati tega, kar se dogaja zadnje mesece.

 

V Sloveniji spet smrdi po čevapčičih.

 

Pohane piške

 

In kaj pri tem počne politična opozicija? Pripravlja kak načrt, kako bi očitno vračanje v preteklost izkoristila za zagovor reform in pridobivanje glasov (ponovno prevaranih, a spremembam vsaj nekoliko naklonjenih) sredinskih volivcev?

 

Ne, desnica v glavnem gleda stran. Natančneje, gleda čez južno mejo in zganja nacionalno paniko zaradi beguncev. Kot da bi jih bolj zanimalo, ali bomo v Sloveniji še lahko mirno jedli domače pohane piške namesto orientalskih kebabov, kakor pa to, ali si bomo sploh še lahko privoščili kaj za pod zob.

 

Pri tem gre za načrtno politično strategijo. Pred časom, ko se mi je to še zdelo vredno kakšne kave, sem z nekaj fanti modroval o politični situaciji (da, nobenega dekleta ni bilo zraven, so preveč prizemljena za takšne debate). Seveda je na mizo prišla tudi večna tema, da potrebujemo kakšno novo stranko, ki bi pobrala proste glasove.

Seveda je nihče od njih ne bi delal, bi pa pri tem z veseljem na veliko pametovali in podžigali druge.

 

Toda tokrat se ni govorilo o novi liberalni, ampak o novi nacionalni, če ne kar nacionalistični, in evroskeptični, če ne kar protievropski stranki. Kaj dosti se potem v tej smeri ni zgodilo. Morda pa je to razlog, zakaj se zadnje leto vedno bolj v to smer, vsaj kar se tiče nacionalizma, premika kar SDS sama.

 

Nekaj prebavljivega

 

Lepo bi bilo, če bi poleg čevapčičev in pohanih pišk na političnem jedilniku spet dobili kaj lažje prebavljivega.

 

Dobro prebavljive so bile recimo pobude NSi za izboljšanje davčne konkurenčnosti in njihov trud za čim manj slab zakon o fiskalnem pravilu. Prebavljivo se slišijo tudi novice, da se nekje v ozadju počasi kuha nova liberalna stranka. Da se kuha počasi, je dobra novica: če bi imela skrite mentorje iz ozadja ali če bi šlo za drugo pomlad kakšnega od že znanih politikov, bi bila že tukaj.

 

Vendar takšni jedilniki v deželi, kjer je večina nezadovoljnih tako rekoč z vsem, hkrati pa ne bi spremenila ničesar bistvenega, ker še vedno verjame, da jih edino država lahko pripelje v Indijo Koromandijo, kjer bodo na drevesih kar sami od sebe rasli čevapčiči in pohane piške, žal ne teknejo prav veliko ljudem.

 

Očitno še vedno ne vemo, zakaj nas v resnici bolijo želodci.

 

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.