Usodnost

Samokritično moramo priznati, da kljub svetovni krizi, ki je zgolj in samo priročno opravičilo, za to ni pomembnega zunanjega razloga. Kar sami smo krivi. Kljub vsem zablodam in stranpotem prejšnjega sistema smo prejeli še kar solidno dediščino. Tudi mednarodno okolje nam je bilo naklonjeno; dve desetletji solidne rasti, pa še brez večjih težav smo se vključili v vse za nas pomembne mednarodne politične in gospodarske povezave.

To dediščino bi morali oplemenititi, a mi smo jo v zadnjih dvajsetih letih "sfrčkali". Naši razvojni politiki nekateri pravijo gradualizem. Jaz bi temu raje rekel nacionalna tragedija. Tragedija je v tem, da dovolj velik del prebivalcev te dežele verjame politikantom in ekonomskim kvazigurujem, ki nas prepričujejo, da pri nas številne zakonitosti ne držijo. Da le pri nas voda teče po hribu navzgor in ne obratno. Tragedija je v tem, da lahko ti lokalni šampioni z zanemarljivimi znanstvenimi referencami ob udinjanju slabo izobraženih novinarjev uprizarjajo medijske pogrome proti mladim in dobro izobraženim ekonomistom, ki argumentirano zavračajo njihovo teologijo. Tragedija je v tem, da poslovne odločitve v ključnih podjetjih pogosto ne sprejemajo prizemljeni in po učinku plačani profesionalci, ki upoštevajo predvsem signale s trga, ampak politični nastavljenci, ki raje spremljajo signale iz visokih političnih orbit. Tragedija je v tem, da ljudje z nejevero zrejo vate, ko popolnoma resno razlagaš, da razpisano delovno mesto ni vnaprej zasedeno in da iščeš najboljšega kandidata. Tragedija je v tem, da ne doumemo, da sta vir razvoja lahko le podjetništvo in podjetnost, ne pa prelaganje denarja s kupa na kup.

Znani slovenski ekonomist, ki je pred nekaj leti obupal nad to deželico in šel po svetu s trebuhom za kruhom, je izračunal, da so stroški gradualizma že v drugi polovici devetdesetih let presegli njegove koristi. Od takrat naprej plačujemo stroške. Stroške lastne neumnosti in iluzij, pod katerimi se bomo vsak hip zgrudili.

Slovenija potrebuje temeljit prelom s preteklostjo, z vsemi njenimi napakami in zablodami. Pozor, gre za generacijski projekt! Zgovoren primer je Irska, ki je na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja prekinila s samouničujočo politiko samozadostnosti in ekonomskega nacionalizma. Izboljšanje seveda ni prišlo takoj. Ne, irski ekonomski čudež je rezultat več desetletij trdega dela in pametne politike. Zato je skrajni čas, da zavihamo rokave in delamo s pametjo v glavi. Naša odgovornost je velika, neuspehe pa bodo plačevali še naši otroci. In če smem biti popolnoma iskren: nisem ravno optimist. Prevečkrat smo ga že polomili.

Ta proces je treba začeti pri glavi. Zato so odločitve, ki jih bo v naslednjih dnevih ali tednih skupaj ali ločeno sprejemal "mali sredinski trojček" izjemno pomembne. Morda celo usodne za celo generacijo prebivalcev te države. Upam, da ne bodo podlegli pritiskom in da bo nacionalni interes premagal drobno preračunljivost.