Tudi otroke in ženske streljajo, mar ne?

Nenadoma ženska, oblečena v tradicionalna ohlapna oblačila, izvleče bombo in jo poda otroku. Ta steče proti tanku, da bi jo vrgel vanj. Otroka ima na muhi ameriški ostrostrelec. Vendar ne katerikoli ostrostrelec. Na otroka meri Chris Kyle, ki do tedaj ni ustrelil še nobenega človeka. V tistih trenutkih skuša vse skupaj urediti drugače, nekako obvestiti svoje soborce o prežeči nevarnosti, a žal tako hitro z njimi ne more vzpostaviti stika. Odločitev, kaj bo naredil, je prepuščena njemu samemu. Tako mu ne preostane nič drugega, kot da pritisne na petelina svoje ostrostrelske puške in otroka ubije. Otrokova mama se zgrozi ob strelu, vendar v naslednjem trenutku že steče proti bombi, da bi jo na tank vrgla ona. Naslednji strel pokosi še njo. Chris Kyle prestane svoj ognjeni krst, v naslednjih letih pa postane tisti ameriški ostrostrelec, ki ima uradno priznanih največ smrtnih strelov (več kot 150) v zgodovini ameriške vojske. Chris Kyle je v vojni proti terorju postal ameriški heroj. Grozljiv prizor je iz filmske ekranizacije njegove avtobiografije, ki z naslovom Ameriški ostrostrelec, naslovni lik je upodobil Bradley Cooper, te dni postaja ogromen hit v ameriških kinodvoranah. Prejšnji teden je dobila tudi šest nominacij za oskarja, med drugim tudi za najboljši film, najboljšega igralca in najboljši prirejeni scenarij. Zrežiral ga je Clint Eastwood. Po tem prizoru in ob misli, da gre za resnično zgodbo, nisem več mogel gledati filma.

Prvi prizor, drugič Stekel sem v eno od ljubljanskih knjigarn in si tam kupil ostrostrelčevo avtobiografijo. Zanimalo me je, ali je res mogoče, da je Chris Kyle za svoj ognjeni krst ubil žensko in otroka. To se mi ni zdelo verjetno. Od začetka je tudi v knjigi, ki jo je napisal Chris Kyle osebno, vse skupaj videti podobno kot na filmu. Marinci hodijo po ulici, na drugem koncu pa stoji ženska in morda kak otrok nekje v njeni bližini. Nadaljevanje tega konkretnega dogodka pa se odvije drugače. Ženska izvleče granato in jo nastavi za sprožitev ter se pripravi, da jo bo vrgla. Kyle se mora na hitro odločiti in tako pritisne na sprožilec ter ubije žensko. Otroka, ki bi z bombo stekel proti marincem, v knjigi ni. Otroka si je izmislil scenarist, Clint Eastwood pa je to spremembo, ki da filmu že na začetku drugačen, še bolj grozljiv ton, tudi potrdil.

Bitka za ekranizacijo avtobiografije ameriškega ostrostrelca Za ekranizacijo Kylove biografije je že kmalu po izidu knjige, leta 2012, zavladalo veliko zanimanje. Okoli nje so se smukali nekateri največji ameriški režiserji našega časa. Nekaj časa je bil v igri David O. Russell, ki je pred leti že zrežiral akcijski vojaški film Trije kralji (1999), v zadnjih letih pa posnel Borca, Za dežjem posije sonce in Ameriške prevare, tri kritiško hvaljene in nagrajene filme, ki so se dobro odrezali tudi na blagajnah. Potem je bil v igri Steven Spielberg. Kar nekaj časa se je trudil okoli scenarija, v katerem je hotel okrepiti lik iraškega ostrostrelca, ki si prizadeva ubiti Chrisa Kyla. Na Kyla, ki je že kmalu po začetku svoje morilske strelske kariere dobil vzdevek "legenda", so Iračani namreč razpisali tudi denarno nagrado, saj so se ga neznansko bali. Spielberg je skušal okrepiti dvoboj med njima, v maniri vojnega filma Sovražnik pred vrati izpred dobrih desetih let, v katerem se v porušenem Stalingradu med seboj zasledujeta legendarni ruski ostrostrelec Vasilij Zajcev in njegov nemški antagonist v podobi Eda Harrisa. Nazadnje je bila "Spielbergova" različica scenarija dolga že prek 160 strani, kar je dišalo po skoraj triurnem filmu. To ni ustrezalo nikomur več in Spielberg je odstopil (ne morem si sicer predstavljati, da bi Ameriškega ostrostrelca posnel človek, ki je posnel Schindlerjev seznam), projekt pa je prevzel Clint Eastwood. Zdel se je več kot primeren za večplastno upodobitev novodobnega ameriškega heroja.

Avtobiografija ameriškega ostrostrelca Chris Kyle je odraščal globoko v Teksasu, ob avtoritativnem očetu, ki je svoja sinova naučil streljati, vzgajal pa ju je v naslednji maniri: "Na svetu so tri vrste ljudi: eni so ovce, drugi volkovi in tretji so psi ovčarji – torej čuvaji ovc. Ne želim, da sta volkova, ne želim, da sta ovci, želim, da sta čuvaja ovac. Ali je to jasno?" Kyle (letnik 1974) je bil sprva teksaški fičfirič, ki se je zabaval z dekleti in rodeo tekmami, dokler ni leta 1998 prišlo do eksplozij na ameriških veleposlaništvih v Tanzaniji in Keniji, zaradi česar se je, kot patriot, prijavil v ameriško vojsko, med tjulnje. Leta 2003 so ga, kot nasledek vojne proti terorju, ki se je začela po 11. septembru, poslali v Irak. V vmesnem času je spoznal svojo ženo, z njo dobil dva otroka, h katerim se je vračal med svojimi iraškimi misijami in poskušal v družinskem ozračju pomiriti vse intenzivnejši posttravmatski sindrom modernega vojskovanja, med katerim se je recimo pogovarjal z ženo prek satelitskega telefona, obenem pa streljal na iraške civiliste. Kyle je bil tako kot nalašč za prikaz nesmiselnosti iraške vojne proti terorju – preprost, rodoljuben in idealov poln Teksačan, ki se v Irak odpravi zaščitit svoje soborce in svojo napadeno državo.

Eastwoodova različica ameriškega ostrostrelca Tudi Clint Eastwood se je zdel več kot primeren za upodobitev te zgodbe. Ikona ameriškega filma v zadnjega pol stoletja, "umazani Harry" in "mož brez imena", ki so mu v usta polagali učinkovite enovrstičnice, ki so jih pozneje v svojih govorih citirali tudi ameriški predsedniki (recimo Ronald Reagan: "Go ahead, make my day."), je v zadnjih desetih letih doživel svoj ustvarjalni vrhunec še kot režiser ter s filmi, kot je bila Punčka za milijon dolarjev (2004), pokazal tudi svojo občutljivo humanistično plat. Ta se je morda najbolj izkazala pri njegovem vojnem filmskem projektu Zastave naših očetov (2005), ki doživi vrhunec v dvigu ameriške zastave na otoku Iwo Jima med drugo svetovno vojno (posneto po resničnih dogodkih), kjer se je, da bi se izognil preveč patriotskemu prikazovanju ameriškega etosa, Eastwood odločil, da s filmom Pisma z Iwo Jime, tudi posnetem po resničnih pismih japonskega generala, naredi še japonsko različico teh istih dogodkov. Pred desetimi leti je Eastwood še vedel, da ima vsaka vojna dva obraza. Pri filmu Ameriški ostrostrelec pa vse kaže na to, kot da tega ne ve več.

Republikanska propaganda Film Ameriški ostrostrelec je namreč po mnenju mnogih (tudi ameriških) filmskih kritikov namreč zgolj enoplastna republikanska propaganda, ki jo nekateri primerjajo celo z nacističnimi propagandnimi filmi. Kylove vojaške kariere tako niti scenarist niti režiser ne skušata vsaj malo večdimenzionalno kontekstualizirati in vsaj nakazati, za kakšen nepojmljiv absurd je šlo pri ameriški invaziji na Irak. Eastwood brezbrižno odgovarja, da je to politično pretiravanje, saj je bil vrhovni poveljnik teh marincev demokrat Barack Obama. Kylovo življenje je za bolj kritično filmsko upodobitev človeka v kleščah vojne ponujalo več kot izjemno osnovo. Kyle, ki je po svoji avtobiografiji napisal še knjigo Ameriška strelno orožje; zgodovina Amerike v desetih strelnih orožjih, je na začetku leta 2013 namreč doživel bridko smrt – kot posledico posttravmatskega sindroma ga je, nedaleč od doma, v strelskem obračunu ustrelil nekdanji marinec. Kylova življenjska zgodba bi bila lahko veličasten protivojni film. Žal pa je postala cenen in nekritičen militantni spomenik ameriški vojaški agresiji, ki je videti kot začetek republikanske kampanje za predsedniške volitve prihodnje leto. Resnični dokumentarni posnetki ob koncu filma, o katerih lahko beremo v povzetkih filma, ko se ljudje ob cesti poslavljajo od ubitega heroja, bi bili lahko prvovrstna obsodba vojne. V kontekstu filma pa postanejo slavljenje ameriške vojske in njenih dejanj. Kyle se je namreč zmotil v eni pomembni stvari: v svoji vojaški karieri ni bil čuvaj ovc, temveč čuvaj volkov.