Tomaž Štih: Represivna toleranca

Imena socialističnih pobud se vedno umestijo v najširše področje dobrega in spodobnega. Če bi pobudniki radi gospodinjstvom naložili davek na drugi avtomobil, so okoljski aktivisti. Če zahtevajo še več študentskega zastonjkarstva, so za socialno pravičnost. Če bi drugim prepovedali izražanje in govor, so civilna iniciativa proti sovraštvu. Če bi razglasili vsak prehod meje za legalnega in kar na meji delili vloge za državljanstvo, so nevladni borci za človekove pravice. Če bi nacionalizirali stanovanja, ki se jih ne da posesati v petnajstih minutah, pa so gibanje proti razslojevanju.

Mnenja Tomaž Štih: Pozabljena digitalna odprtost

Na drugi strani pa je vsaka nesocialistična pobuda vedno označena z istim imenom. Če je proti prepovedi samogradnje, je skrajna desnica. Če je za nižje davke, je skrajna desnica. Če je za konec prisilnega prispevka za RTV, je skrajna desnica. In če je proti vsiljevanju ideologije LGBT v vrtce in osnovne šole, je tudi skrajna desnica.

Zakaj in do kdaj?

Ta delitev na prvorazredne in drugorazredne oziroma na avantgardo delavnega ljudstva in na ljudstvo sega v čas po koncu druge svetovne vojne. V želji, da se nikoli več ne bi znašli na robu prepada, se je svobodni svet odločil izkoreniniti tiste totalitarizme, ki jih je lahko. In tako sta izginila dva od treh – tretji pa se znašel med zmagovalci vojne, mnogo premočen, da bi lahko svobodni svet obračunal tudi z njim.

Mnenja Tomaž Štih: Stanovanjski Teš? Ne, hvala.

Posledično se ni utrdil le za železno zaveso, ampak je (brez tekmecev!) vzcvetel tudi na zahodu. To mu je uspelo tako, da je skrbno skrival lastno totalitarno naravo in se vztrajno predstavljal kot nasprotje drugih dveh totalitarizmov. In zato še danes na kršitve zakonov in nasilje gledamo bolj prizanesljivo, če nasilneži kot izgovor navedejo katero od progresivnih ideologij, npr. antirasizem ali antifašizem.

Mnenja Tomaž Štih: Slovenija proti Tei Jarc

Pojav imenujemo "represivna toleranca" in nanj so nas v socializmu navajali že v šolah. Npr. učiteljice so pretepe med učenci tradicionalno reševale tako, da so prisilile udeležena, da si "sežeta v roki", pa čeprav je eden napadel, drugi pa se je branil. Na ta način sta oba postala enako kriva. Žrtev je bila v socializmu vedno malo kriva, saj je predstavljala nepravičen sistem, ki je napadalca pripravil do dejanja. Mislite, da je ta miselnost odšla na smetišče zgodovine z nekdanjim sistemom? Kje pa! Danes je ena od ključnih težav državnega šolstva prav prizanesljivejše obravnavanje nasilja otrok iz socialno ogroženih družin. Sliši se zelo razumevajoče in politično korektno, dokler ne pomislite na tiste otroke, ki so žrtve tega nasilja in z njim zaznamovani za vse življenje. V šolo pa morajo še naprej hoditi s svojim nasilnikom.

Mnenja Tomaž Štih: Kakšno elito želimo?

Te dni lahko spremljamo razplet procesa proti "morilcu" Kylu Rittenhousu. Tako so sedemnajstletnega sina matere samohranilke, ki ga je sodišče spoznalo za nedolžnega, ker se je z orožjem ubranil pred napadom treh odraslih in ga oprostilo po vseh točkah obtožnice, imenovali na naši državni televiziji. Tisti samooklicani javni ustanovi, ki naj bi nam širila obzorja in bila ključna za demokracijo v državi.

Tradicija represivne tolerance je preprečila, da bi novinarji RTV javnosti pojasnili, da so Kyla na protestih, preden je streljal, napadli nekdanji zapornik, obsojen za spolni napad na pet dečkov, ki je bil prejšnji dan izpuščen iz norišnice zaradi poskusa samomora, nekdanji obsojeni družinski nasilnež in oborožen odrasel moški, ki je proti Kylu uperil orožje.

Mnenja Tomaž Štih: Vode ne damo!

Zakaj tega nismo brali v naših medijih? Zato, ker so se napadalci oklicali za "antifašiste" in "antirasiste" ter si s tem zagotovili prizanesljivo medijsko obravnavo. Državni novinarji so se raje, kot da bi profesionalno opravili svoje delo, pridružili hordi svojih ideoloških somišljenikov in so pozivali k linču ter podjetjem iz Silicijeve doline, ki so med procesom onemogočala zbiranje sredstev za njegovo pravno obrambo ter cenzurirala izražanje mnenj o njegovi (ne)krivdi.

Ko je bil sedemnajstletni fant na koncu razglašen za nedolžnega, so klele vse elite. Ko se je razjokal na ramenih svojega branilca, edine očetovske figure, ki mu je v teh hudih časih stala ob strani, pa so z njim jokali vsi običajni ljudje. Kakšna veličastna zmaga otroka proti ideološkemu zlu represivne tolerance.

Ampak to se mora končati! Če mora zato oditi pet od desetih aktivističnih in spolitiziranih novinarjev, tudi prav. Nikomur ne bo tako hudo za njimi, kot nam je danes hudo za izgubljenim profesionalnim poročanjem in resnico.

Ta teden smo glasovali o resoluciji o treh totalitarizmih. Rezultat je pokazal, da je Slovenija le še štiri glasove daleč od normalnosti. Le štirje poslanci se morajo opogumiti in se bo družba končno pripravljena soočiti z mračno preteklostjo krvavega socializma, uničenega meščanstva in inteligence, vsesplošnega ropa premoženja, ukinitve političnih in človekovih pravic, načrtnega raznarodovanja Slovenije in mešanja z drugimi narodi s področja nekdanje Jugoslavije, indoktrinacije otrok od zibelke do groba ter predvsem – siromašenja.

Mnenja Tomaž Štih: Svoboda govora proti "svobodi medijev"

Dan, ko bomo tega sposobni tudi pri nas, je vse bližje. Tudi zato, ker se socializem danes v resnici ne bojuje več proti fašizmu ali nacizmu, ampak neumorno zaganja v običajne ljudi, ki bi le radi, da socialisti že enkrat najdejo svoj mir in obupajo, kot so pred njimi njihovi ideološki bratje fašisti in nacionalni socialisti. Morda bomo že v naslednjem mandatu v državnem zboru dobili te štiri poslance s človeškim obrazom. Če parafraziramo Neila Armstronga, bo ta drobna sprememba političnih razmerij pomenila gigantski civilizacijski skok za vse nas.