Tomaž Štih: Pozabljena digitalna odprtost

Takšnih drobnih neučinkovitosti je pri nas mnogo in njihova odprava bi pripomogla tako k hitrejši digitalni preobrazbi družbe kot tudi k temu, da digitalizacija ne bi šla po poti cerarjeve "blokčejnizacije" in končala kot le še eno vrtičkarjenje dvornih prodajalcev megle. 

Te dni je izpostavljeno dvakratno trženje izdelkov in storitev Slovenske tiskovne agencije. Čeprav ji država že plača, da fotografira dogodke, jih ta prodaja. Tako malim medijem, ki nimajo veliko denarja, fotografije, ki jih je država že plačala, niso dosegljive.  

Primerov, ko javno storitev že enkrat plačamo, potem pa le-ta (v javni instituciji!) napreduje v "tržno dejavnost", iz katere se izplačujejo nagrade, je v Sloveniji mnogo. Od arhiva RTV, ki ga javnost ne sme prosto uporabljati zaradi avtorskih pravic (ki jih ima ta ista javnost!), prek prostorskih podatkov pa do Ajpesa.

Mnenja Tomaž Štih: Stanovanjski Teš? Ne, hvala.

Med digitalizacijskimi predlogi sem zato pogrešal besedo, ki je za digitalno transformacijo pomembnejša od mnogih izpostavljenih: odprtost. 

Slovensko računalniško panogo lahko grobo razdelimo na tri tipe uspešnih podjetij – in na drobnico. Prvim uspe veliki met, govoreči maček ali kriptoborza in se davčno izselijo, doma pa zaradi cenene delovne sile ohranijo razvojne oddelke. Drugi postanejo izvozniki ali poddobavitelji v sosednje države, predvsem severne, in so zato v poslovnem smislu v Sloveniji že ob pravem času na pravem kraju – ti postanejo uspešna izvozna podjetja. Tretji pa so dvorni dobavitelji države, dostikrat trženjsko povezani z mednarodnimi korporacijami. Preostala drobnica, sestavljena iz start-upov in malih storitvenih podjetij, se sčasoma pridruži eni od treh uspešnih skupin ali pa postanejo "zombipodjetja", ki vsak mesec ustvarijo ravno dovolj ali ravno premalo za plače. 

Digitalna preobrazba, ki naslavlja pretežno tretji tip podjetij, spominja na ono anekdoto o banki, ki posojilo odobri le, če lahko dokažeš, da ga ne potrebuješ.

Mnenja Tomaž Štih: Slovenija proti Tei Jarc

Država vsako leto za informacijske storitve nameni stotine milijonov. Dobra novica je, da v strukturi vlaganj že nekaj let narašča postavka programskih rešitev, slaba pa, da brez ustrezne strategije odprtosti celi odseki javnega sektorja postajajo dosmrtni talci dvornih dobaviteljev, saj se pogosto pogodbeno ne zaščitijo pred skritimi pastmi kot npr. butične tehnologije, ekskluzivna zastopništva tehnologij, ki jih rešitve uporabljajo, in seveda skrivnostnost programske kode, tehnične dokumentacije in podatkov. 

Kako do tega pride? Predstavljajte si, da poljubna enota javnega sektorja razvije programsko rešitev za zakladništvo in jo vsako leto dopolnjuje. Po nekaj letih dobavitelji dejansko poznajo delovni proces bolje od uradnikov. Če država povrhu nima na voljo izvorne kode rešitve in dokumentacije ali pa programi za delovanje zahtevajo tehnologije, ki niso široko uporabljane, ali pa je dobavitelj njihov ekskluzivni zastopnik, postane ta enota javnega sektorja talec dobavitelja. 

Kakršenkoli poskus njegove menjave pomeni vreči skozi okno večletni razvoj in začeti znova. Zato med programerji kroži anekdota, da mora danes malemu računalniškemu podjetju uspeti prodati le en program srednje veliki agenciji in jim nikoli več ni treba delati, samo še vzdržujejo.

Mnenja Tomaž Štih: Kakšno elito želimo?

Da bi to preprečila, bi morala država od vseh dobaviteljev, ki zanjo razvijajo informacijske rešitve, zahtevati, da vso kodo in dokumentacijo objavljajo na državnem portalu. Tam bi bila neodplačno na voljo za branje in uporabo javnosti. Na ta način bi ta lahko opozarjala na tveganja (npr. nizko kakovost ali poslovne pasti), konkurenca pa bi obstoječe rešitve lahko analizirala in na razpisih tekmovala s kvalificiranimi protiponudbami. 

Že plačane rešitve in podatkovne zbirke, ki bi bile zanimive širši javnosti, kot so denimo komponente za digitalno podpisovanje, slovnice za preverjanje slovenskega jezika, podatki o poslovnih subjektih in zemljiški podatki, bi morale biti vsem na voljo neodplačno, saj imajo v resnici naravo javne storitve in jih brez škode za drugega lahko uporablja vsak. Nekako tako kot javno razsvetljavo.

Mnenja Tomaž Štih: Svoboda govora proti "svobodi medijev"

Na ta način bi javne investicije dejansko imele multiplikativne učinke, saj bi majhna podjetja lahko prihajala do že plačanega znanja, podatkov in informacij.

Pravilo, da so v dobi umetne inteligence podatki nova nafta, velja dobesedno. Le kdor ima na voljo dovolj učnih primerov, lahko stroj nauči česa pametnega. Da bi računalnik prepoznal avtomobil, mu moramo prej pripraviti sto tisoč fotografij z označenimi avtomobili. Kdor jih nima, ne more razviti tehnologije in zaostane. Monopoli jutrišnjega dne se ustvarjajo z omejitvami dostopa do podatkov in boji za avtorstvo danes. 

Kolege digitalizatorje zato vljudno pozivam k dopolnitvi strategije z ukrepom za sistematično urejeno podporo odprtim rešitvam – tako na področju kode kot na področju dostopa do vseh javno zbranih podatkov, ki ne kršijo zasebnosti.

Mnenja Tomaž Štih: Mi in stroji

Mnenja Tomaž Štih: Vode ne damo!