Tomaž Ambrožič: Se da s slovenskim klubskim nogometom zaslužiti?

Obema, še posebej pa Olimpiji, se bodo ti rezultati tudi finančno obrestovali, saj jim bo prihodek iz blagajne Uefe pokril kar velik del letošnjega proračuna. Konkretno bo Celje na račun igranja v 4. krogu kvalifikacij za konferenčno ligo bogatejše za 1,65 milijona evrov, Olimpija pa za vsaj 4,9 milijona evrov. Upoštevajoč okvirne letne proračune najboljših slovenskih klubov, ki se gibljejo med petimi in šestimi milijoni evrov, je takšen priliv iz tujine seveda pravo olajšanje za tiste, ki so v klubih zadolženi za zagotavljanje finančnih sredstev.

Čeprav so tako bogati prilivi v zadnjih letih prej izjema kot pravilo, pa so vseeno prav ta sredstva eden od razlogov, ki finančne vlagatelje hrabrijo, da so pripravljeni finančno vstopiti v delovanje klubov.

Je slovenski klubski nogomet lahko finančno zanimiv za tuje investitorje?

Do zdaj, roko na srce, še prav nikomur od njih ni uspelo dejansko pokriti svojih vložkov, kaj šele pri tem ustvariti kakšen dobiček. Še največ se je glede tega pričakovalo od nekdanjega lastnika Olimpije Milana Mandarića, ki je v Slovenijo prišel s slovesom izjemno podjetnega lastnika, ki mu je v predhodnih lastniško-klubskih avanturah vedno uspelo klub prodati z dobičkom.

Mandarić je pred Olimpijo kot lastnik deloval v ZDA in Kanadi, kjer je bil lastnik kluba v Severnoameriški nogometni ligi (North American Soccer league) ter ga v času svojega obvladovanja kar trikrat selil v različna mesta (Connecticut, Oakland in Edmonton), nato pa je kot lastnik deloval še v Belgiji (Standard Liege in Charleroi), v Franciji (Nica) ter na koncu v Angliji (Portsmouth, Leicester City, Sheffield Wednesday).

Prav pri vseh je znal ob prodaji kluba novim lastnikom iztržiti več, kot je vanj vložil. Opogumljen s takšno izkušnjo je prišel v Slovenijo in bil prepričan, da mu bo tukaj uspelo podobno.

Milan Mandarić je bil v svoji karieri lastnik številnih športnih klubov. Foto: Grega Valančič/Sportida Čeprav je na Slovenijo gledal kot na drugo Švico, pa je bilo slovo od Olimpije zanj finančno prvič precej neuspešno. Mandarić je popolnoma napačno ocenil realne prihodke, ki jih v našem okolju lahko od prodaje vstopnic, medijskih pravic in sponzorstev ustvari klub, kot je Olimpija.

Prodaja igralcev mu je na začetku, potem ko je v prvi sezoni prodal Šporarja in Hentyja, prinesla sicer zelo lep prihodek, a se ta trend kasneje ni nadaljeval. Prav tako v času Mandarića Olimpija ni bila tekmovalno uspešna v kvalifikacijah evropskih klubskih tekmovanj. Po grobi oceni njegovih finančnih vložkov na eni strani in vseh komercialnih prihodkov, vključno s kupnino ob prodaji na drugi strani, naj bi pod črto negativni rezultat znašal vsaj osem milijonov evrov. Kljub temu se je našel nov investitor, tako v Olimpiji kot tudi v Celju, in oba sta očitno stavila na bolj optimistično računico.

Slovenija ni Avstrija ali Hrvaška

Dejstvo je, da Slovenija ni Avstrija, niti kakšna druga podobna država, kjer bi klubski nogomet vsaj v tem trenutku lahko predstavljal poslovni potencial, če se ga gleda strogo skozi realno ustvarjene komercialne prihodke. Kljub temu, da se je delež prihodka iz naslova medijskih pravic v zadnjem času za naše klube praktično podvojil, je še vedno zelo daleč od tistega, na kar lahko računajo avstrijski ali pa denimo hrvaški klubi. Avstrijska nogometna liga, v kateri igra dvanajst klubov, bo v sezoni 2023/2024 iz naslova prodaje televizijskih pravic iztržila približno 40 milijonov evrov, kar pomeni v povprečju (čeprav se sredstva ne delijo v enakih deležih) vsaj tri milijone evrov na klub na sezono.

Na Hrvaškem ta znesek na leto znaša devet milijonov evrov, ki si jih razdeli deset klubov. Pri nas pa lahko klubi na leto iz tega naslova računajo na dobrih 200 tisoč evrov.

Ko temu prištejemo še zelo skromne prihodke iz naslova prodaje vstopnic, je jasno, da že proračuni slovenskih klubov, ki znašajo okrog dva milijona evrov, niso ekonomsko vzdržni. Večina klubov polni svoje proračune skozi sponzorska in donatorska sredstva lokalnih podjetjih, participacije lokalnih skupnosti in skozi finančne injekcije posameznikov, ki verjamejo, da bi se jim takšni vložki lahko vrnili skozi bodisi prodajo igralcev v tujino bodisi dobre nastope v evropskih klubskih tekmovanjih. Konec koncev tudi uvrstitev v Uefino Ligo prvakov ni nekaj nemogočega, kar je že dvakrat pokazal NK Maribor.

Je slovenski klubski nogomet vzdržen?

Tovrstna matematika seveda slovenskemu klubskemu nogometu ni naklonjena in verjetno celo nikoli ne bo. Kljub tej primerjavi z Avstrijo in Hrvaško pa je treba dodati, da tudi tam klubski nogomet z redkimi izjemami ni ekonomsko vzdržen. Tudi tam je odvisen od podpore lokalnega okolja, lokalnih veljakov ter individualnih financerjev, ki si takšne investicije lahko privoščijo. Bistveno več denarja resda pride v klube, vendar ga ti tudi bistveno več potrošijo.

"Najpomembnejša postranska stvar na svetu" prinaša v številnih nogometno razvitih državah bogate prihodke. Tudi v sosednjih Avstriji in Hrvaški se v klubskem tekmovanju obrne precej več denarja kot v Sloveniji. Foto: Grega Valančič/Sportida Najboljša plat predvsem Olimpijine uspešne zgodbe je dejstvo, da ga je ustvarila ekipa, ki ima domače jedro. Prav ti igralci (Sešlar, Elšnik, Rapnik in Vidovšek) tudi predstavljajo največji kapital kluba, ki ga bodo dobre igre v konferenčni ligi lahko še obogatile. Prodaja Sešlarja, pa čeprav v drugo turško ligo, je pred dnevi že dodatno obogatila Olimpijin račun.

Vzgoja lastnih igralcev je edini poslovni model, ki se slovenskemu nogometu zares lahko izplača. Praktično v vsakem športu, ki se ga Slovenci lotimo načrtno, preudarno in potrpežljivo, smo se sposobni kosati z najboljšimi. Kljub vsem oviram, ki nas pri tem omejujejo. Slovenski nogomet je sposoben ustvarjati kakovostne mlade nogometaše, na čelu s takšnimi, kot sta na primer Benjamin Šeško ali pa Jan Oblak.

Investitorji, ki bodo vstopali v klube z željo po monetizaciji svojega vložka na kratek čas, se bodo hitro poslovili. Milan Mandarić je bil eden izmed njih, saj v dolgoročne strategije nikoli ni verjel, še manj pa jih izvajal. A ni bil edini, že veliko jih je bilo v preteklosti prepričanih, da je slovenski nogomet dober "biznis", a so se pri tem opekli.

Liga Nextgen kot prava pot

Odločitev Nogometne zveze Slovenije, da od letošnje sezone naprej uvede samostojno mladinsko ligo z možnostjo igranja tudi nekaterih starejših igralcev, ki so že prerasli mladinski staž, je morda najboljša poteza NZS v zadnjih letih. Tekmovanje so tudi pravilno poimenovali "Nextgen", ga povezali s sponzorjem in mu zagotovili nujno potrebno medijsko izpostavitev s televizijskimi prenosi tekem mladinske lige.

Čeprav se na prvi pogled to morda sliši smešno, pa naslov državnega prvaka v tej kategoriji potencialno prinaša celo večji kapital kot naslov prvaka v članski prvi ligi. Tam denar pride in gre, zelo pogosto pa evforija ob naslovu prvaka pusti negativne posledice v klubu čez leto ali dve. Spomnimo se, da so si prav Celjani v sezoni, ki je sledila naslovu državnega prvaka, obstanek v prvoligaški konkurenci zagotovili šele v zadnjem krogu prvenstva.

Pravijo, da je potrpežljivost mati modrosti. Tudi v nogometu ni prav nič drugače, še posebej, če to gledamo skozi razvijanje finančnega potenciala. Tukaj se skriva naša priložnost, in to še posebej velja takrat, ko si na vrhu, ko se ti uspe prebiti v skupinski del evropskega tekmovanja. Takrat ni čas za proslavljanje, pač pa čas za pogled dva koraka naprej. Tukaj imamo največ rezerve.

Še najbolje se tega posla lotevajo v Domžalah, ki so bile v zadnjih desetih letih glede na precej manjše vložke v svoje tekmovalne proračune v primerjavi z Mariborom in Olimpijo zelo uspešne pri prodaji svojih igralcev v tujino in prav ti prihodki so jim predstavljali enega glavnih virov financiranja. Domžalčani so bili tukaj še posebej uspešni pri iskanju oz. "skavtiranju" mladih slovenskih talentov, kot je bil na primer prav Benjamin Šeško in kot je zdaj Luka Topalović.

Drug svetel primer je NK Bravo, kjer je vzgoja lastnega kadra osnova za popolnitev članske ekipe, in čeprav ima v ozadju enega finančno najmočnejših posameznikov v Sloveniji, ga blišč potencialnih uspehov ne premami v neracionalne odločitve. V 17 letih je klub prehodil pot z najnižje ravni slovenskega nogometa na najvišjo ter ob tem nakazal pot, ki racionalno združuje mecensko vlogo zasebnega kapitala z dolgoročno strokovno vizijo vzgoje lastnega kadra in razvijanja kluba v smeri čim bolj samovzdržnega poslovnega modela.

Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača. Tudi v nogometu.

Kolumnist Siola Tomaž Ambrožič Foto: Siol.net