Teoretiki življenja

Razlika med mano in Goranom Dragićem je le v tem, da on zna to tudi v praksi. Jaz ne. Sem košarkarski teoretik.

Sem tak kot Goran Dragić. Nakažem, da bom šel v desno, toda hitro švignem v levo, mimo nasprotnika ... A zgolj v teoriji. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kaj delamo iz svojih otrok?

Zakaj imamo občutek, da je okoli nas ogromno ljudi, ki se razumejo popolnoma na vse, so pa skrb vzbujajoče nefunkcionalni, ko imajo v svojih rokah odgovornost za posledice svojih vedenj? Zametki katastrofalnega stanja se začnejo v zgodnjem otroštvu.

Velika večina otrok se rodi zdravih, pripravljenih na učenje in pridobivanje veščin za preživetje v svetu, v katerega so se rodili. Pri treh letih ni otroka, ki ne bi vpil: "Pusti, pusti, bom sam. Jaz. Jaz." Otroci pri treh letih ne zahtevajo: "Daj ti, mama! Daj ti, ata!"

Ko se doma sesa, bi radi sesali. Ko se briše prah, bi radi imeli v svojih rokah krpo za prah. Ko se kuha, bi vihteli svojo kuhalnico. Večina staršev seveda ne prenese otrok "pod nogami", medtem ko sami delajo. Vidijo jih kot oviro. Kot prepreko, da bi delo končali čim prej.

Kot nebodigatreba, ki jim onemogoča, da bi jim potem ostalo še malo časa zase. Morda celo za pristen stik z otrokom. Naženejo ga iz kuhinje: "Saj imaš tam svojo majhno kuhinjo z igračami. Tam se igraj. Pusti mamo, da skuha v miru. Zdaj nimam časa."

• Zakaj hodite v službo?

• Psihologija množice – Vstala Primorska

• Potrebujemo očeta!

Otrok najde rešitve

Seveda otrok prej ali slej popusti. Pred nepopustljivim zidom, ki ga ustvari pohlep staršev po storilnosti in učinkovitosti, se zlomi vsak otrok. In se zateče v svoj svet. Včasih je bila to igra na dvorišču (kar niti ni bila slaba rešitev).

Ko je postala ulica "nevarna" in ni smel več ven po svoji volji, se je zatekel v sobo. Najprej so bile v pomoč knjige, potem televizija, pozneje videokasete z risankami, potem računalniki, zdaj so to tablice in svetovni splet.

Starši se zaletijo v stekleno steno, ki so jo sami postavili

Sčasoma otrok ugotovi, da dejansko v kuhinji nima kaj drugega početi kot jesti. Leta tečejo in starši počasi ugotovijo, da je otrok dovolj star, da bi lahko pomagal pri delu v kuhinji. Otroku slavnostno sporočijo, da je zdaj dovolj star, da bi lahko sodeloval pri pospravljanju, pripravljanju hrane, zlaganju pribora na mizo ali posode v pomivalni stroj.

Za otroka so taka pričakovanja podobna pričakovanju, da bo oče odtekel maraton, zgolj zato, ker mu je zdravnik rekel, naj se več giba.

Hkrati se staršem zdi samoumevno, da je otrok kognitivno sposoben razumeti, da je njegova pomoč ne le dobrodošla in zaželena, temveč tudi potrebna. Otrok seveda to tudi razume, ni pa sposoben iz kondicije 0 preiti v stanje, ki omogoča odteči maraton.

Konflikti, ki se pojavijo, običajno trajajo do konca pubertete in dlje. Ponavadi jih pripišemo razvojni fazi in neukrotljivosti duha v teh letih, se pa žal ne zavedamo, da smo si z lastnim odnosom do otrokovega dela sami vzgojili "nefunkcionalca".

• Sedem veličastnih slovenskega nogometa

• Tomaž Vesel – Slovenec, ki pomaga čistiti svetovni nogomet

• V TV-seriji bo prvič zaigral transspolni otrok

Otroku je vse jasno

Otrok seveda natanko ve, kako je videti lepo pripravljena miza, kako je videti pospravljena soba, pomita posoda in podobno. Vendar ima podobne ročne spretnosti, kar zadeva pomivanje posode, kot jih imam jaz pri košarki v primerjavi z Goranom Dragićem.

Starši seveda dobro ločijo med spretnostmi, ki so potrebne za preigravanje profesionalnih športnikov, in tistimi za varno pomivanje posode. Ne zavedajo pa se, da gre v obeh primerih za vedenje. Za oboje pa potrebujemo tako kondicijo kot miselno pripravljenost, da se dela lotimo.

Navada, ki se hitro razširi na vsa področja življenja

V določenih družinah so starši še posebej obsedeni z učinkovitostjo in prepričanjem, da ni dovolj časa za delo, pospravljanje, družino, prijatelje in iskanje samega sebe. Zato začnejo spontano delati večino stvari namesto otroka. Zjutraj ga obujejo, da ne bi zamudili v šolo, ker njemu to vzame preveč časa. Potem mu nesejo torbico, ker se on toooliko časa vleče z njo do avta.

Potem mu narekujejo pravilne odgovore pri nalogi, saj bi šel v nasprotnem primeru spat ob enajstih zvečer. Nato se gredo v šolo pogovorit, da zna več, kot je pisal, ker oni že vedo, saj se učijo z njim. Prej ali slej prepričujejo ravnatelja, da je zabodel šestilo v hrbet sošolke, ker ga je ta izzivala, in tako brez konca.

Hkrati so ves čas prepričani, da je to zadnjič, ko pomagajo otroku iz težav, saj se bo počasi moral v življenju znajti sam ter prevzeti odgovornost za posledice svojih vedenj in svojih odločitev. Leta pa tečejo.

Večina staršev ne prenese otrok "pod nogami", medtem ko sami delajo. Vidijo jih kot oviro. Kot prepreko, da bi delo končali čim prej. Foto: Ana Kovač

Kraja izkušenj

Odraščajo cele generacije, ki so jim starši reševali najpreprostejše življenjske težave, v katere so zašli, ker je tako prav. Ker je to naravno. Ker te življenje postavi v njih. Ker je predvideno, da se učiš. Na podlagi lastnih izkušenj. Na podlagi posledic, ki te doletijo. Tebe, ne tvojih staršev. In starši otroke oropajo teh izkušenj.

Otrokom je vse jasno. Natančno vedo, kako bi se morali obnašati, pa nimajo ne volje, ne pripravljenosti, ne kondicije in ne nazadnje nimajo niti občutka, da bi to kaj zaleglo.

Seveda ne smemo pozabiti, da jim je ves čas jasno, kako je videti pospravljeno stanovanje, kakšni so dobri odnosi, odličen uspeh v šoli in podobno. Zato so ti otroci še posebej zahtevni. Zahtevajo, da jim okolica zagotovi podoben servis kot starši. Kognitivno sicer razumejo, kaj je njihova odgovornost, toda ne v čustvenem ne v vedenjskem smislu niso sposobni nositi te odgovornosti.

Počasi rastejo v "vseznalce". Veliko časa preživijo na spletu. Srkajo znanje, ki je splošno dostopno. Učijo se na napakah drugih. Naučijo se, kako se vodi nogometno reprezentanco, vedo, kako bi morali trenirati biatlonci, popolnoma jasno jim je, zakaj izostajajo rezultati v tenisu, v hipu bi razdelali trening, s katerimi bi centri končno zadeli kakšen prosti met …

• Hillary je seveda zmagala, toda ali bo to karkoli spremenilo?

• Nadzor nad otroki: zakaj ne maram e-redovalnice?

• Al' prav se piše prekarc al' svobodnjak?

Forumaši

Ti ljudje imajo načeloma veliko časa (večino stvari za njih naredijo drugi). Zato preživijo, kot vsi mladi v trendu, ogromno časa na internetu. Zato so izjemno dobro informirani o vsem. Hkrati prej ali slej odrastejo. Po letih postanejo odrasli. Poleg tega jim je popolnoma jasno, kako bi svet moral delovati.

Razumejo se na vse. Teoretično imajo tudi veliko stvari prav. So pa še vedno nefunkcionalni. Ker se zavedajo svoje nemoči, svoje omejenosti, neproduktivnosti in neuspešnosti v življenju, se zatečejo v anonimnost.

V anonimnosti so pogumni modreci, najizkušenejši selektorji, makroekonomisti, strategi in operativci. Ni jim tuje reševanje talcev iz rok somalijskih piratov. Palestinsko-izraelski konflikt rešijo do malice. Slovenske volitve bi dobili z levo roko.

Hkrati naredijo korake takoj, ko se spustijo v preigravanje.