Tako te ljubim, da te bom kar na gobec

Najbrž pravih navijačev nič. Toda kaj se dogaja v glavi posameznika, ki meni, da ima na športni prireditvi kot navijač pravico prižgati pirotehnično sredstvo? (Kaj se dogaja v glavi človeka, ki tako vedenje upravičuje?) Kaj se dogaja v glavi posameznika, ki zlomi stol na štadionu, ga vrže proti drugemu človeku ali ga zažge? Ali je to navijač ali delinkvent? Čemu se nekaterim zdi, da je razočaranje ob porazu tisti dražljaj, zaradi katerega lahko socialno popolnoma nesprejemljivo vedenje opišemo z besedami: "Saj jih je treba razumeti, ker imajo ta klub res radi."

Kaj se dogaja v glavi posameznika, ki meni, da ima na športni prireditvi kot navijač pravico prižgati pirotehnično sredstvo? Foto: Vid Ponikvar

Povlekel bom kruto vzporednico. Ali ima, skladno z zgornjo logiko, razočaran človek, ki spozna, da se je partner obnašal v nasprotju z njegovimi pričakovanji, pravico, da se nad njim znese? Ali je argument, da je nekdo pretepel svojo ženo, ki ga vara, ravno zato, ker jo ljubi, vzdržen? Ali torej pomeni, da ga ljubezen do žene odveže odgovornosti za to, kar z njo počne? Verjamem, da nekateri nasilneži razmišljajo natanko tako. Ob tem najbrž mislijo, da sploh niso agresivni, saj tujih žena ne tepejo. Tepejo le to, ki si kazen v resnici zasluži.

Nasilneži niso delinkventi, le dobro želijo igralcem

Navijači torej niso delinkventi. So samo razočarani in trpijo, ker njihovi ljubljenci niso zmagali. Nogometaši se pač niso obnašali v skladu z njihovimi pričakovanji. Niso dosegli rezultata. Niso spoštovali ultimata. Navijači jim v resnici želijo dobro. Želijo dobro nogometašem. Želijo, da zmagajo. Želijo, da postanejo prvaki.

Najbrž imajo prav. Če nogometaši zmagajo, bodo ti dobili finančno nagrado. Dobili bodo slavo. Postali bodo prvaki. Šampioni. Igrali bodo v kvalifikacijah za ligo prvakov. Spet nova slava, nove premije. Navijači ne dobijo ničesar. Vse, kar počnejo, je čista nematerialna ljubezen.

Ljudje od sebe in od drugih ljudi pričakujemo določene stvari. Pričakujemo, da bodo drugi opravili svoje delo. Pričakujemo, da se bodo obnašali kraju in običaju primerno. Pričakujemo, da bodo počeli stvari na tak način, v tolikšni meri, toliko časa in dosegli natanko tiste cilje, ki se nam zdijo primerni, pravilni ali potrebni. Včasih se potem ljudje tako obnašajo, včasih ne. Kaj storiti, ko se ljudje ne obnašajo v skladu z našimi pričakovanji? Kaj takrat?

Včasih je nespoštovanje pravil, napisanih ali ne, večja, drugič manjša težava. Včasih so posledice nevarne, drugič ne. Kakšne vzvode je naša vrsta razvila med evolucijo, da bi se obranila pred tistimi posamezniki, ki ne spoštujejo zelo pomembnih pravil?

Volk samotar je težava, ki jo mora skupnost rešiti, sicer razpade

Najpomembnejša pravila, ki so jih razvile skupnosti, so vezana na varovanje zdravja, življenja in občutek varnosti v skupnosti. Skupnost ima svoj smisel, če zagotavlja večje prednosti, kot če posameznik živi sam. V evolucijskem smislu človek nima takih sposobnosti, da bi v naravi lahko kakovostno preživel sam ali v paru, glede na to, da se spolno razmnožujemo. Skupnost omogoča večjo varnost pred nevarnostmi. Ponuja zaščito nam in našim bližnjim. Hkrati nam omogoča, da se specializiramo, tako postanemo bolj učinkoviti, hkrati od drugih dobimo to, česar si ne moremo zagotoviti sami. Skupnosti ponudimo tisto, kar je naša dodana vrednost, zato skupnosti preživijo.

Seveda se v vsaki skupnosti prej ali slej pojavi kdo z idejo, da bi od skupnosti vzel več, kot je pripravljen vanjo vložiti. V evolucijskem smislu to pomeni, da na primer izkoristi zaščito skupnosti, ko je sam v nevarnosti, ne ponudi pa pomoči pri branjenju, ko je skupnost ogrožena. Zgodi se, da sam nima veliko in veselo sprejme ponujeno od drugih. Ko so drugi v stiski ali pomanjkanju, pa jim ne pomaga, saj ne čuti, da je komurkoli, še najmanj skupnosti, kaj dolžan. Takega posameznika poimenujmo volk samotar. V tuji literaturi boste zanje našli izraz "free rider".

Če posamezna skupnost ne reši problema volka samotarja, prej ali slej razpade. Če tolerira, da si nekdo iz skupnosti zgolj jemlje in vanjo ne vrača, se sistem kmalu poruši. Zakaj se to ne zgodi? Zakaj človeška skupnost obstaja že milijone let? Ker smo rešili izziv volka samotarja. Kako? 

Kaj loči navijača Petra Prevca in navijača določenega nogometnega kluba? Foto: Vid Ponikvar

Štirje koraki do rešitve problema volka samotarja

Obstajajo štirje pogoji za rešitev tega izziva. Prvi pogoj je ta, da se člani skupnosti med seboj redno srečujejo. Drugi je ta, da prepoznajo člane skupine in jih ločijo od tujcev. Tretji je, da si zapomnijo, kako so jih člani skupine v preteklosti obravnavali. To pomeni, da so izkušnje, ki jih imamo z drugimi ljudmi, izjemno pomembne. Četrti in ključen pogoj je, da tiste, ki ne spoštujejo pravil, doletijo posledice. Bolj dosledna ko je skupnost pri tem, da tistega, ki ne spoštuje pravil, doleti posledica, prej se njeni člani socializirajo v skladu s pravili te skupnosti.

V najbolj ekstremnih primerih je ponekod na svetu skrajna posledica nespoštovanja pravil smrtna kazen. Zaradi možnosti napake pri določanju krivde (so še drugi razlogi) je marsikje po svetu smrtna kazen odmaknjena kot morebitna posledica skrajnega nespoštovanja pravil. Zaporne kazni, denarne kazni in podobne posledice pa so v naših krajih primerno razširjene. Od kod potem tako nespoštovanje pravil?

Toleranca in nedoslednost sta zanimivi orodji, s katerima gladimo ostre robove doslednega izvajanja posledic. Omogočata nam, da nismo kruti. Omogočata nam, da se odločimo drugače, kot je predvideno. Omogočata nam ohraniti človeški odnos in podobno. Najrazličnejše olajševalne okoliščine, ki jih v življenju najdemo v primerih, ko je dosledno upoštevanje pravil morda nesmiselno, imajo tudi svojo drugo plat. Ljudi učijo, da njihovo vedenje, njihove izbire morda ne bodo povzročile neželenih posledic. Nekaj, kar omogoča človeškost, je popolnoma enako orodje kot tisto, ki drugemu omogoči zlorabo te človeškosti.

Boj tolerance in doslednosti: kdaj uporabiti katero rešitev?

Razumljivo je, da se v družbi bijeta koncepta tolerance in doslednosti. Sam menim, da novi paragrafi, pravilniki, akti ali zakoni ne bodo pomembno prispevali k večji pravičnosti. Življenje je preveč kompleksno, da bi vse možnosti zapisali na tak način, da bi bilo mogoče dosledno in natančno izvajati vse smiselne posledice napačnih izbir. Kdaj se odločiti za toleranco, kdaj dati prostor doslednosti? Vedno bo kdo v ravnanju navijačev ali policije našel olajševalne okoliščine. Modro upravljanje družbe in družbene odgovornosti v kompleksnih sistemih ni preprosto. Vedno ima kdo "drugo mnenje". Kaj storiti v takih primerih? Zanesti se je treba na zdravo pamet. Žal jo je nemogoče napisati na recept.

Da, tudi sam sem že skoraj pomislil, da bi šel na nogometno tekmo. Kot kaže, še ni čas.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.