Žiga Turk: Strici, na pomoč!

Politika je dejavnost, ki zahteva določena znanja in spretnosti, tako kot vse druge. Za razliko od drugih zanjo ne obstajajo šole. Nekoč se jim je sicer zdelo, da se da iz telebana izobraziti v politika tako, da ga pošlješ v šolo. Take šole so bile v Kumrovcu, pa "kranjska Sorbona" in predvsem Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, danes znana kot Fakulteta za družbene vede.

Še danes iz te šole med ministre pride več politikov kot izmed ekonomistov ali pravnikov, ki vendarle znajo ekonomijo ali pravo, da o inženirjih, naravoslovcih, filozofih niti ne govorimo. Uspešnost družboslovcev v politiki je razumljiva, saj družba deluje po nekih zakonitostih in, če sem nekoliko ciničen, kot veterinar zna od krav iztisniti več mleka, tako zna družboslovec iz družbe iztisniti več glasov.

Ni pa formalna izobrazba dovolj. Politika je veščina, ki zahteva predvsem željo, voljo in strast dvigniti se nad druge ljudi. Plezati po hierarhijah. Pohoditi ramena predhodnikov. Sekati glave konkurenci v lastni stranki, da te ne odstavijo. Mahati enim s palico, drugim s korenčki dovolj dobro, da stavijo nate, da boš predstavljal njihove interese, in ne bodo stavili na koga drugega. Politik, ki se je tega izvežbal v svoji stranki – namreč zastopati interese večine članov proti manjšini –, bo znal tudi zastopati interese svojih volivcev v primerjavi s politiki, ki zastopajo druge interese drugih volivcev. Če seveda je politika v državi igra trgovanja, dogovorov in kompromisov.

Politični novinci spretnosti, ki so potrebne v demokraciji, praviloma nimajo. So izjeme. Trgovca, kot sta Trump in Janković, lahko izkušnje s prodajo stolpnic ali solate uporabita pri prodaji političnih idej. Kar sta se naučila v gospodarskem barantanju, lahko preneseta na politično barantanje. Je pa izbira take osebe zgolj (ne)srečno naključje.

Preberite še:

• Žiga Turk: Tesla gre na Mars, nekateri pa v jok
• O svobodi in odgovornosti govora
• Prazni prazniki

Pet prednosti novih obrazov

V Sloveniji so novinci v dodatni prednosti, kar nas že 70 let podučujejo, da je strankarska demokracija nekaj slabega. Zlati časi Slovenije naj bi bili, ko je državo vodila stranka, ki ni bila stranka, ampak zveza (komunistov Slovenije). Ni združevala politikov ampak avantgardo delavskega razreda. Šlo ji je za stvar in ne za oblast, še posebej ker ji je bila oblast zagotovljena. Za boljši vtis je bil v SFRJ v pogonu še velikanski delegatski sistem, ki v katerem so kolaborirali amaterji. SRS je delovala brez politikov. Recept "avantgarda + amaterji" se zdi, da deluje še danes. Le da avantgarda ni več to, kar je bila. Nove stranke zato niso stranke, ampak liste.

Druga stvar, ki gre novincem na roko, je, da se prejšnja generacija novincev ni ne vem kako obnesla. V dobi družabnih medijev volivci mnogo bolj neposredno gledajo nesposobnost in pokvarjenost politike. Servirajo nam jo v 280 znakih ali manj. Nesposobnost gledamo na splošno in v konkretnem. Na splošno se kaže v razpadanju zdravstvenega sistema, vojske in pravosodja, v stavki v izobraževanju ipd. V konkretnem jo gledamo v nesposobnosti politike, da doseže dogovore in kompromise. Ki naj bi bili gnili. Ljudje si želijo koga sposobnejšega. In to ravno zdaj, ko so se prejšnji končno začeli učiti iz napak.

In pridemo do tretje prednosti novega obraza. Skozi mandat nas namreč tudi najbolj pronicljive novinarke poučujejo, da so vsi isti. Pozicija je nesposobna, ampak opozicija ni nič boljša. Ker so vsi isti, Slovenec na volitvah pozicije ne zamenja z opozicijo, kot bi bilo normalno, ampak "vse iste stare" zamenja s povsem različnimi novimi. Slovenec noče, da bi se s politiko ukvarjali politiki, zato izvoli nepolitika. Ko bo ta sčasoma postal politik, ga bo zamenjal z novim nepolitikom.

Foto: Klemen Korenjak

Četrtič, pred internetom so bile slabosti obstoječe politike – slabi rezultati – v ravnotežju s prednostjo, da pač ima vzpostavljeno omrežje ljudi, svoje medije in podobno. Sodobno komunikacijsko okolje izniči prednost tradicionalnih strank. Stare stranke imajo malo koristi, pa veliko škode, ker so stare. Nove pa nimajo posebnih težav, ker so nove.

Petič, posledica novincev, ki se vladanja šele učijo, so šibke vlade. Oblasti nima izvoljena politika, ampak interesne skupine. Murgle so preveč enostavna in zavajajoča poenostavitev za to. Relativno več vpliva ima četrta veja oblasti, ki je nad novinci vsakič posebej navdušena. Novinci so namreč novica, tako kot vsak dan novo vreme.

Posledice

Nova ponudba v politiki načeloma ni nič slabega. Nova stranka tu in tam predstavlja popestritev političnega prostora in spodbudo starim, da delajo bolje. Prinese lahko nove ideje, zastopa lahko nove volivce. Težava je samo, če novinci dobijo prevelik vpliv. Ko niso okrasek, ampak jedro oblasti. To generira šibke in neučinkovite vlade.

Ampak tako pač je. Pametni se razmeram prilagodijo. Idealna kombinacija je v sinergijah med starim in novim – recimo nov obraz + stari svetovalci iz ozadja ali pa nov obraz + star in preizkušen strankin aparat. In še en recept za uspeh poznamo v državi, ki hoče politiko brez politikov. Da politik ne deluje kot politik. Da mu gre za stvar, ne za oblast. Da glasov volivcev ne razume kot mandat za vpliv na odločitve, ampak kot poslanstvo, da jih tolaži, ker so odločitve drugih slabe.

Skoraj neprimerno se je vprašati, zakaj volivci tako glasujejo, saj imajo vendar vedno prav. Tudi se ne bodo spremenili. Kratek odgovor je, da ljudje tako glasujejo, ker lahko. Ker ne gre za njihovo kožo (če si sposodim naslov zadnje uspešnice N. N. Taleba). Slabe volilne odločitve niso kaznovane. Menda. Saj so vendar vsi isti. Pokojnine bodo v vsakem primeru nizke, zdravstvo bo delovalo za silo, otroci so v šolah na toplem, vojske pa menda itak ne potrebujemo. Tako bo ne glede na volilni izid. On bo imel tu in tam za pivo, ona za kavo v nakupovalnem središču. Da le ne bi bilo slabše. To verjame slovenski volivec. Najbolj trdno tisti, ki na volitve sploh ne gre.

Ester Ledecka

Smučanje je drag šport. Posebej, če doma nimaš pravih terenov. Posebej, odkar je zaradi globalnega segrevanja treba vsa smučišča umetno pripraviti. Povprečen Slovenec nima denarja, da bi opazil, da so avstrijska smučišča zasedli Čehi, Poljaki, Madžari in Slovaki. Ne samo smučišča. Tudi v kočah ne vlečejo sendvičev iz nahrbtnikov, ampak naročajo dunajske zrezke.

Opazili pa smo, da je Čehinja osvojila dve zlati kolajni v alpskem smučanju oz. deskanju. Slovenci pa en bron. Volivci tam pač zahtevajo in dobijo boljše vlade. Napredujejo, ker več naredijo, ne, ker več sindikalno delijo.

Tudi Slovenci zaslužimo boljše vlade. Glede na vse povedano apeliram na strice iz ozadja, da se samokritično zamislijo nad svojimi zadnjimi domislicami (saj poznamo imena) in se pri izboru naslednjega slovenskega vodstva vendarle malo bolj potrudijo.