Strategije zaupanja

Vse že videno. Na dnu, v blatu politiki, parlament, sodstvo, finančni svetovalci. Nevredni zaupanja. Namenjamo jim nekaj odstotkov zaupanja. Več si ga ne zaslužijo. Prav jim bodi. Zakaj so tam ob dnu in zakaj jim višave, kjer kraljujejo gasilci, piloti, medicinske sestre, ostajajo nedostopne?

Tudi zadnja izmed objavljenih lestvic ni prinesla presenečenja. Vse po starem. Še ena priložnost za pljunek na ljudi, katerih edino poslanstvo je najbrž to, da bi nas razočarali. Ali res?

Tri vrste zaupanja

Imamo tri vrste zaupanja. Eno je bazično zaupanje. To je osnovno zaupanje, s katerim se rodimo. Je genetsko prirojeno in nekateri ga imamo več, drugi manj. Ljudje se razporedimo po Gaussovi krivulji od tistih, ki zaupajo zelo malo, prek večine, ki ima neko srednjo stopnjo osnovnega zaupanja, do tistih, ki so zelo zaupljivi.

Za oblikovanje tega zaupanja niso ključne izkušnje in okolje, v katerem živimo. To je genetsko prirojeno zaupanje. Z njim se rodimo in z njim umremo. Najbrž poznate otroke, ki hitro pristopijo k neznani osebi in vzpostavijo zaupen stik, in tiste, ki za oblikovanje zaupanja potrebujejo veliko časa.

Drugo zaupanje je tisto, ki se oblikuje na podlagi naših izkušenj. To se kali skozi življenjske preizkušnje. Ne glede na osnovno zaupanje v življenju naletimo na ljudi ali položaje, v katerih se izkaže, da je bilo zaupanje enkrat upravičeno, drugič ne. Glede na naše izkušnje potem v kombinaciji z našim osnovnim zaupanjem oblikujemo strategije zaupanja za posamezne ljudi, skupine ljudi ali položaje.

Ta šola traja vse življenje. Ko mislimo, da smo spoznali zadnjo lekcijo, da smo se naučili vse, kar je mogoče, in da nas žejnih čez vodo ne bo prepeljal nihče več, smo zreli za novo lekcijo.

Tretja vrsta zaupanja je vezana na izkušnje drugih. Zaupamo ljudem ali institucijam, za katere menimo, da so vredne zaupanja, ker jim zaupajo drugi. Ob prihodu v bolnišnico se postavite v vrsto pred ordinacijo zdravnika, ki ga ne poznate. Ko vas pokliče na pregled, ga ne povprašate o osebni izkaznici, diplomi in podpisani Hipokratovi zaprisegi.

Preprosto zaupate, da je on dr. Zdravko, tako kot piše na tablici pred ordinacijo in priponki na njegovi delovni halji. Ta vrsta zaupanja nam prikrajša čas, ki bi ga potrebovali sami, če bi se želeli o vsem prepričati, preden bi nekomu zaupali ali ne. Življenje je zaradi tega bolj preprosto.

Zaupanje se vrne s prijetno izkušnjo

Večinoma je naše zaupanje v druge ljudi poplačano s prijetno izkušnjo. V naših življenjih je veliko več lepega, prijaznega, pravilnega in dobrega. Zato se življenja veselimo. Zato načrtujemo prihodnost. Zato verjamemo, da se bomo domov vrnili živi in zdravi.

Leta 2014 so v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani (UKC LJ) obravnavali 1.167.442 ambulantnih obiskov ljudi. To pomeni, da so v povprečju na mesec obravnavali okoli sto tisoč ljudi. Na dan več kot tri tisoč. Na oddelke so sprejeli 116.550 ljudi, kar je okoli deset tisoč ljudi na mesec.

Vsi ti ljudje so prišli v UKC LJ, ker so bili bolni in so potrebovali pomoč. Eni bolj, drugi manj. Večina ljudi je od tam odšla zadovoljna, nekateri ne. Njihova osebna izkušnja je pogosto šla naprej in od ust do ust. Na ta način se je oblikovala vrsta zaupanja, ki jo imamo do institucij glede na izkušnje drugih ljudi. Velikanska večina ljudi je bila ozdravljena, ponekod se zdravljenje ni končalo uspešno. Enkrat je bila močnejša narava, drugič zdravnik.

Dogodki se nabirajo v zavesti ljudi

Če bi vprašali naključnega posameznika, kako bi z enim stavkom opredelil UKC LJ, bi najbrž dobili zanimive odgovore. Ljudje bi se spomnili primera Radan, nekateri bi se spomnili mednarodnega uspeha raziskovalcev, ki so prvi dokazali povezavo med virusom Zika in mikrocefalijo, tretji bi opozorili na sago z imenovanjem direktorja zavoda.

Malokdo bi najbrž opomnil, da gre za institucijo, v kateri bi se najraje zdravili, če bi bilo z njegovim zdravjem kaj hudo narobe. Vsi ti dogodki, ki se nabirajo v zavesti ljudi, skupaj z osebnimi izkušnjami na stotisoče posameznikov tkejo preprogo zaupanja, po kateri bomo morda nekega dne hodili mi in upali, da bo naša izkušnja z zdravljenjem pozitivna.

Ob osebnem interesu posameznika za učinkovito zdravljenje nas ne zanima, ali je zdravnik diplomiral z odliko ali s šestko. Ne zanima nas, kakšen je njegov odnos do zdravstva. Ne zanimajo nas afere, niti znanstvena zagnanost zaposlenih ali kdo je direktor. Hočemo ozdraveti. Hočemo zdravje. Zanima nas rezultat.

Nekateri poklici so taki, kjer je rezultat odvisen od individualnega dela posameznika. Druge opredeljuje tesna povezanost tima, ki zagotavlja rezultat. Tretji so izjemno odvisni od organiziranosti, institucij, prepletenosti različnih interesov, reguliranosti in številnih drugih dejavnikov, ki pomembno vplivajo na rezultat in pogosto onemogočajo natančno opredelitev posameznikove odgovornosti.

Ti poklici in institucije so idealen poligon za preverjanje, kakšno je družbeno ozračje, ki vpliva na našo percepcijo zaupanja do njih. Na zaupanje poleg tega izjemno vpliva izpostavljenost posameznih dogodkov.

Seveda medijev ne zanima 1.167.442 ljudi, ki so obiskali UKC LJ. Morda enkrat letno celo namenijo kakšno novičko temu podatku in dejstvu, da se tam zdravi praktično vsak drugi Slovenec. Medije zanima eksces. Zanima jih, kje je šlo kaj narobe. Zanima jih, kdo je zamočil. Kdo je zatajil. In ljudi tudi.

Dobro je vedeti, od kod preti nevarnost. Dobro je biti seznanjen s tem, kje te lahko prinesejo naokrog. Dobro je z imenom in priimkom poznati tistega, ki se mu je dobro izogniti. OK. Ko gre za naše zdravje, je prav, da smo optimalno informirani. Seznanjeni z dejstvi. Tu se stvari uravnovesijo.

Nekaj afer ne odtehta na milijone pozitivnih izkušenj, ki jih imamo ljudje z zdravstvom. To je dobro. Na koncu dneva namreč večina ljudi ne pade v šok, če mora k zdravniku. Zdrava pamet zmaga. Zaupanja si zdravnik ne pridobi le z doseženim ciljem. Ljudi pomiri tudi dejstvo, da je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči.

Politiki na srečo ne zdravijo

Kako pa je pri politikih? Na srečo ne urejajo neposredno tako občutljivih stvari, kot je naše zdravje. Urejajo pa ga posredno. Urejajo naše življenje. Postavljajo pravila igre in okvir, znotraj katerega sistem deluje. O načinu, kako naj bi ta sistem deloval, pa imamo ljudje različna mnenja. Za optimiziranje sodelovanja in usklajevanja različnih mnenj smo si na teh koncih omislili parlamentarno demokracijo. Do tukaj vse prav.

Toda zakaj je izkušnja z institucijo politike grenka? Eksces najbrž ni prevladujoč način njenega delovanja. Zakaj je torej na lestvicah zaupanja vedno tako nizko? Dejstvo je, da politike ne podpira milijon pozitivnih izkušenj, ki bi jih državljani postavili ob rob nekaj ekscesom, ki se vztrajno ves čas pletejo med vsakodnevnimi novicami o tem in onem. Izpostavljenost posameznikov in njihovo izbiro poklica politika večinoma zmotno pripisujemo njihovi nesposobnosti, da bi počeli kaj drugega.

Sam verjamem, da je prav, da sposobni ljudje stopijo naprej in prevzamejo odgovornost za skupno dobro. Včasih je težko opredeliti posamezne cilje, za katere se zavzema politika, zato jo je tudi težko soditi. Tako jim ne preostane drugega, kot da si zaupanje pridobijo s svojim vedenjem.

Ali jim zaupamo, da so naredili vse, kar je v njihovi moči?

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.