Strah pred zamujenim življenjem

Tudi zato mi ni jasno, kako lahko toliko ljudi pri doživljanju okolice prostovoljno izključi zvočno izkušnjo in so raje priklopljeni na svojo glasbo v slušalkah. Mesto brez zvoka izgubi eno od pomembnih dimenzij. Kakorkoli že, zadnjič sta se tako mimo mene peljali dve dekleti na kolesih, vštric po pločniku, seveda, in ena je drugi rekla: "Občutek imam, kot da vse zamujam." Druga pa ji je brž pritrdila: "Ja, jaz tudi." Bilo je kot slab scenarij še slabšega filma (verjetno takšnega, v katerem najstnike igrajo tridesetletniki), če se ne bi ta klišejska izmenjava besed res zgodila. Hitrost ni vrlina, ampak nuja Komu pa se v 21. stoletju ne zdi, kot da vse zamuja? Živimo vendar v dobi informacij in globalizacije; hitrost ni vrlina, ampak nuja. Zakaj bi eno uro sedeli na vrtu in gledali liste na drevju, ki valovi v vetru, če lahko to še fotografiramo, objavimo na Facebooku in sproti preverjamo zbrane všečke? Pravzaprav je že samo sedenje na vrtu odlična priložnost za večopravilnost, vmes lahko preverimo še službeno elektronsko pošto in fotografije mačk na Instagramu. Bolje je biti nenehno na tekočem – da ne bomo slučajno česa zamudili, saj veste. Radi si govorimo, da nenehno preverjamo pošto, ker smo malo obsedeni z nadzorom ali imamo obsesivno-kompulzivno motnjo, saj dandanes različne duševne motnje jemljemo kot osebnostne posebnosti, kot pri bipolarni Carrie v Domovini, antisocialnem Housu, shizofrenem Danielu v Diagnozi zločina, da ne omenjam Sherlocka v Osnovah Sherlocka Holmesa (ali v pravzaprav katerikoli ekranizaciji). Edini večji čudak od njega je verjetno le Sheldon Cooper (Veliki pokovci), ki ima verjetno Aspergerjev sindrom, tako kot Saga (ali Sonya) v Mostu. Strah je dobičkonosen No, povprečen človek nima nobene resno izražene motnje, ki jih nadaljevanke hote ali nehote poveličujejo, večina nas samo živi v strahu, da nekaj zamujamo. In kot taki smo idealni turisti (potovati pomeni živeti, ali kako se že glasi tisti slogan ene od turističnih agencij), idealni potrošniki. In vsekakor idealni naslovniki raznih new age idej, ki seveda vse pridejo s svojo ceno. V dobesednem pomenu. "Hepi hepi" pač ni poceni. Najboljši odgovor na strah pred tem, da nismo povsem prisotni v svojem življenju, pa je seveda letos prav obsceno zlorabljena beseda "čuječnost". Gre za zelo neposrečen prevod besede "mindfulness", ampak verjetno smo lahko zadovoljni že s tem, da so se jo sploh trudili prevesti. "Selfness" na primer na slovenskem trgu in v medijih nastopa kar v izvirniku. V nekem vzporednem svetu malih podjetnikov so jezikovne spakedranke pač sinonim za svetovljanstvo (svetovljanstvo pa je seveda samo nekaj korakov stran od definicije polnega življenja). Odpravljanje blokad – na bančnem računu V nekem vzporednem svetu so se ljudje tudi uspešno vzgojili v narod, ki misli, da je investicija stotih, dvestotih evrov za "odpravljanje blokad" s pomočjo vodene meditacije in hoje po smrekovih iglicah (da ne omenjamo tistih dam, ki na televiziji kar prek telefonske povezave mahajo po zraku in odganjajo zle duhove) v resnici legitimna investicija vase. Ampak, saj veste, vsakomur svoje. Na koncu tudi blokad prost bančni račun ne bo pripomogel k večji prisotnosti v času in trenutku, če ne boste znali izklopiti mobitela in vklopiti zdrave mere sebičnosti, za katero ne potrebujete nobenega tečaja. Stvar je namreč preprosta in verjetno jasna vsakomur, ki se pri razmišljanju ne ustavi že pri prvem ovinku možganske gube – strah pred tem, da nekaj zamujamo, je tisti, ki nas hromi. In mentalno ohromeli bomo vedno kaj zamujali.