Petek, 9. 9. 2016, 0.01
4 leta, 3 mesece
Urbani portreti
Smo starši res preveč zaščitniški do svojih otrok?
Pred nekaj dnevi je ena od mojih prijateljic na Facebooku objavila približno naslednji zapis:
"Začela se je šola. Približno sredi dneva, ko se moj sin običajno vrača od tam, sem v službi pogledala skozi okno. Videla sem, da je začelo deževati. Nisem si mogla kaj, poklicala sem sina, da ga opozorim na to.
On se je na moj telefonski klic javil z naslednjimi besedami: 'Živjo, mami, vse je pod kontrolo. Dežnik je že vklopljen in ne bom moker. Kmalu bom doma."
Smo starši preveč zaščitniški do svojih otrok?
Začetek šolskega leta
Na začetku šolskega leta se spet na novo vzpostavljajo ne samo šolski, temveč tudi družinski urniki. Zunajšolske aktivnosti in obveznosti otrok je treba, sploh če so ti še tako majhni, da zahtevajo prevažanje, pač vključiti v urnike njihovih staršev.
Obenem štart šolskega leta prinaša tudi zapise in številne nasvete o tem, kako smo starši v zdajšnjih časih preveč zaščitniški do svojih otrok, kako s(m)o nekateri postali t. i. helikopterski starši, ki skušajo imeti svoje otroke povsem pod nadzorom, kako s(m)o spet drugi podlegli t. i. starševanju, ko je ukvarjanje z otroki in s tem tudi to, kaj počnejo in kaj mislijo, ključna življenjska aktivnost staršev (poleg službe, morda), in kako s tem svoje potomce oropamo normalnega življenjskega razvoja in poti proti odraslosti, saj jih skušamo že vnaprej obvarovati pred vsemi neprijetnostmi, ki bi jih lahko zadele.
Najbrž je res tako. Tudi sam se kdaj prehitro in preveč zaščitniško odzovem na kako otrokovo "težavo", čeprav bi bilo vsekakor bolje njeno reševanje prepustiti kar njemu samemu. Vsak dan se ponuja veliko priložnosti za tovrstne odločitve in tudi spremembe.
Tu je en preprost primer iz zadnjih dni.
Zakaj imajo Hrvati boljše (avto)ceste kot Slovenci?
Slovenija, dežela neenakih možnosti
Koliko vode je treba spiti vsak dan?
Tovarna Rog in moje življenje
Osebni primer
Moja sinova, ki sicer ne živita pri nas, se pa redno družimo, sta se pred nekaj dnevi popoldne s kolesoma pripeljala do nas. Ko sta parkirala, je en od njiju ugotovil, da mu je na kolesu v zadnjih nekaj desetih metrih vožnje povsem spustila zadnja guma.
Lotil se je krpanja zračnice, vendar ne tako, kot se to počne običajno (napolniš zračnico z zrakom, jo potopiš v vodo, ugotoviš, od kod prihajajo mehurčki, obrišeš zračnico, označiš, kje je luknja, in jo šele potem zakrpaš), temveč je to, kot se za najstnika spodobi, počel bolj po občutku. Zračnico je napolnil z zrakom, potem pa prisluškoval, od kod piha zrak iz luknje.
Ker se mi je zdela zračnica precej preperela, sto metrov od doma pa imamo kolesarski servis, se je hitro vklopil moj zaščitniški starševski nagon in predlagal sem mu, naj si gre tja kupit novo zračnico, saj stane samo nekaj evrov. Sin je zavrnil predlog, češ, zakaj bi zapravljali, saj zračnico lahko zakrpa.
Potem sem mu, to bi lahko dal v kategorijo starševskih nasvetov, predlagal, naj zračnico zakrpa na "uraden" način, saj to najbolj zanesljivo pripelje do ustreznega končnega rezultata. Tudi to je zavrnil, češ, on že ve, kako lahko to čisto dobro naredi.
Šele takrat se mi je vklopil samonadzor. Spoznal sem, da gre pri tej zračnici za zaplet, ki ga je sin zagotovo sposoben rešiti povsem sam, zato sem ga pustil pri miru in zgolj opazoval, kaj se dogaja.
Sin je na svoj način, s prisluškovanjem izpihanemu zraku, zakrpal zračnico, jo namestil pod plašč kolesa, napolnil vse skupaj in kolo postavil na svoje mesto. Zadovoljno si je pomel roke in ugotovil, da mu je vse skupaj lepo uspelo.
Potem smo se lotili drugih reči in pozabili na krpanje. Ko je zvečer napočil čas za njun odhod, se je sin spomnil nanj in preventivno potipal zračnico. Bila je prazna.
Zdaj se nisem več oglasil s svojimi predlogi (tudi trgovina je bila že zaprta), temveč sem opazoval, kaj se bo zgodilo. Sin je najprej še enkrat napolnil zračnico, potem pa opazoval, kako hitro se prazni. Ugotovil je, da malo vseeno drži in da povsem spusti šele po nekaj minutah. Odločil se je, da jo bo maksimalno napolnil, potem pa se z njo odpeljal proti domu, kakor daleč bo šlo (živita dobrih pet minut vožnje s kolesom stran).
Seveda bi lahko začel komentirati, da se mu bo v primeru popolnega izpraznjenja pred koncem vožnje morda skrivil obroč, kar bo prineslo še precej večje stroške od nakupa zračnice, vendar mi je uspelo ostati tiho. Medtem je on še enkrat napolnil zračnico, se na hitro poslovil, zajahal kolo in zdrvel proti domu.
Ko sem ga naslednji dan povprašal, kako jo je odnesel, je rekel, da se je do doma komaj pripeljal, po prihodu iz šole pa je takoj odšel na kolesarski servis, tam kupil dve zračnici in ju zamenjal na obeh kolesih.
Ker mi je uspelo vsaj približno ostati tiho, je na koncu sam naredil celo več od tistega, kar se mu predlagal.
Rečeno malo bolj strokovno: ker nisem interveniral pri tem dogodku oziroma aktivno posredoval pri njem, sem otroku omogočil izkušnjo, za katero bi bil v nasprotnem primeru prikrajšan. Bravo, jaz!
Smo torej starši res preveč zaščitniški do svojih otrok?
Gotovo starši velikokrat (pogosto nezavedno) preveč aktivno posegamo v otrokovo življenje ter s tem upočasnjujemo njegov razvoj in odraščanje. Vendar se mi zdi, da tudi v širši družbi obstaja dober razlog za tako starševsko ravnanje. Pedagoško-vzgojni sistem se je namreč v zadnjih dveh desetletjih zelo spremenil v smislu pričakovanega sodelovanja staršev pri splošnih vzgojnih in učnih procesih. Pedagogi v zdajšnjih časih pričakujejo, da bodo starši veliko bolj na voljo svojim otrokom kot nekdaj. Potem pa se čudimo, da se to ne konča takrat, ko bi bilo primerno.
Začne se že v vrtcu. Včasih, govorim o obdobju pred dvajset in več leti, je "uvajanje" otroka v vrtec trajalo en dan, največ dva. Zdaj se je v številnih vrtcih uvajanje raztegnilo na več dni, skoraj povsod je za to potreben en teden, ponekod pa še več. Če se starši temu upirajo, češ da nimajo toliko časa, jih vzgojiteljice čudno gledajo. Kako si ne morete vzeti dovolj časa za tako pomembno reč, kot je uvajanje vašega otroka v vrtec?
Nadaljuje se v šoli. Včasih so učenci z rumenimi rutkami sami hodili v šolo in prečkali ceste že nekaj dni po začetku obiskovanja prvega razreda. Zdaj marsikje velja, da moraš otroka spremljati ne samo v šolo, temveč v garderobo in do vrat učilnice, kjer ga predaš učiteljici, do tretjega razreda osnovne šole. Ker pa se starši tega z leti (tudi preveč) navadijo, so uvedli tudi t. i. črto zaupanja, torej prostor v šoli, ki ga starši v poznejših razredih šole ne smejo več prestopiti.
Potem je tu še zaželeni angažma staršev v okviru otrokovih šolskih obveznosti. Ko otrok preplava 25 metrov v bazenu ali se je na klavir naučil "Kuža pazi", se pričakuje, da ga prideta na nastop spodbujat oba starša, morda pa še kdo zraven (otrokove tete, strici, pa stari starši, sorojenci itn.). Podobno je z nastopi ob koncu leta in ob vseh mogočih praznovanjih. Večina staršev je seveda tam. Če ima kakšen od otrok samo enega, ga že malo postrani gledajo. Tako drugi starši kot tudi učitelji.
Enako je na roditeljskih sestankih. Znanec mi je pred kratkim rekel, da jih imajo na njihovi šoli kar sedem letno. Ker z otrokom ni bilo nobenih težav, se jih kmalu ni več udeleževal, saj za to ni videl potrebe. Ko ga je učiteljica nekje srečala, ga je takoj povprašala, zakaj ga ni. So z otrokom kakšne težave, jo je vprašal. Ne, niso, seveda ne, ampak …
Paranoično starševstvo?
Te spremembe na področju vzgojno-izobraževalnega sistema in posledični vplivi na starše so pogosto deležni burnih debat, seveda pa so dodobra opisani tudi v številnih knjigah. Pred časom sem bral pred že kar nekaj leti napisano knjigo Paranoično starševstvo (Paranoid Parenting), v kateri sociolog in profesor na univerzi v Kentu Frank Furedi, ki se ukvarja predvsem s sociologijo strahu in izobraževanjem ter vzgojo, opozarja na to, da je sodobno starševstvo postalo prežeto s strahom, saj starši vidijo nevarnost povsod. Ne samo v šoli, parkih in nakupovalnih središčih, temveč tudi doma, pri varuškah, ki za nekaj ur varujejo otroke, ko gredo starši kam ven. Tudi varuške naj bi počasi imele – takšne so težnje – za to delo licenco, opravljen tečaj iz prve pomoči ipd.
Pedagoški nadzor nad odraščajočimi najstniki začne v srednji šoli običajno popuščati. Vendar pa jih, tako kažejo študije, o katerih v enem od svojih nedavnih člankov piše tudi Furedi, srednja šola večinoma ne pripravi ustrezno na prehod na fakulteto, ker zdaj že odrasli otroci niso razvili dveh sposobnosti: sposobnosti za samostojno in neodvisno delo ter sposobnosti za samostojno učenje. To dvoje pa je ključno tako za univerzitetni študij kot za poznejše delo v službi.
Pri tem imajo pomembno vlogo tudi starši. Če še naprej v vsaki okoliščini asistirajo otrokom (tako kot sem sprva naredil jaz v primeru iz začetka) in jim ne stopijo s poti ter odprejo vrat v samostojnost, tvegajo, da se bodo otroci na neki točki znašli v praznem prostoru. Okolje bo od njih namreč že pričakovalo določene življenjske izkušnje, ki pa jih njim zaradi večne starševske asistence še ni uspelo pridobiti. Naknadno učenje osnovnih življenjskih reči bo tako morda povezano s še večjimi težavami.
Če malo bolje razmislim o vsem tem, lahko hitro ugotovim naslednje: vsak dan posebej nam ponuja mnogo priložnosti, da se malo umaknemo in odločanje ter ukrepanje vse bolj prepuščamo otrokom samim.
Morda se izkaže, da so že več kot dovolj zreli za to.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
4