Složni v nevednosti

Domače raziskave vključijo tudi bolj logične matematične zadeve in: "Rezultati nekaterih raziskav, ki so potekale v okviru tega projekta, so bili skrb vzbujajoči: le 59,1 odstotka Slovencev je znalo v telefonskem imeniku poiskati določeno telefonsko številko, 77,5 odstotka jih je iz voznega reda razbralo prihod vlaka, le 33,8 odstotka pa jih je bilo sposobnih na avtokarti poiskati Ljubljano in Krško ter izračunati razdaljo med njima." (vir) Te podatke sem pred časom že citiral, a me še vedno vznemirjajo. Da bi imeli kak poseben (ne)logičen, (ne)matematičen, (ne)pismen gen, ni mogoče, zato vzrok očitno tiči v okolju. Kaj je bilo v naši preteklosti takega, da so uspešneje preživeli tisti, ki niso znali seštevati ali funkcionalno brati? In zakaj se razmere niso spremenile? V šolah smo se nedvomno naučili pisati in računati, v vsakdanjem življenju pa je oboje najbolje čim prej pozabiti. Zakaj? Sloga v čakalnici Pred časom sem moral v manjšem slovenskem kraju urejati birokratske zadeve in čakalnica je bila polna, skozi okno pa se je širil pogled na veliko gradbišče. "Kaj pa bo to?" sem vprašal gospoda ob sebi in pozornost čakalnice se je takoj združila ob ponujeni temi. Povedali so, da zida njihov sokrajan, omenjali stroške, pol milijona, milijon in tako dalje. Zastavil sem vprašanje, ki bi moralo biti najpogostejše v Sloveniji: "Od kje pa mu denar?" Debelo so me gledali. "Ja," je rekel eden, "saj že 20 let dela kot prodajalec v podjetju X. "V glavi sem pognal kalkulator in izračunal, da, četudi je privarčeval celotno plačo vseh teh dvajset let in so se on in njegova družina hranili le s sončno energijo ali prano, ni prilezel niti blizu milijona. Po drugi strani pa časi niso več taki, da bi vkorakal na banko in rekel, ah, dajte mi milijon, lepo prosim! Kako torej? A oči čakalnice so me debelo gledale, ko sem se čudil. "Ja, trdo je delal," je ponovil sogovornik, vsi so prikimali in tema je bila končana. Trdo delo Ko se vozite po Nevadi in vidite ruševine, v katerih živi precej ljudi, smeti in provizorične stavbe, ste šokirani, da je kaj takega sploh mogoče v eni najbogatejših držav sveta. Pravi šok pa je miselnost teh ljudi: strogo so proti davku na bogate, zavarovanju, skratka, bolj ko je reven, večji republikanec je. Zadevo je najbolje razložil John Steinbeck, ki je dejal, da se socializem v Ameriki ni uveljavil, ker reveži ne pojmujejo sebe kot izkoriščani proletariat, marveč kot milijonarje v začasnih težavah. Če so s svetlo prihodnostjo za vsakogar nategnili Američane, mar so s kultom trdega dela nategnili nas? Poglejmo dejstva: če ste mojih let, se s trdim delom borite, da bi ujeli spodnji srednji sloj, če ste stari trideset, pa se borite za študentske napotnice. In to je vse, milijonskih investicij nimate na vidiku. Po drugi strani pa lahko dnevno beremo o skromnih uradnikih, ki so vložili milijon sem, milijon tja, ljudstvo pa nekako ne poveže svoje in njihove realnosti. Konec koncev je bilo tudi med našimi osamosvojitelji nekaj takih, ki so imeli le za sendvič, po nekaj letih pa so na veliko vlagali doma in po svetu. "Ja, varčeval sem!" rečejo ali pa: "Trdo sem delal!" Na tej točki sem šel v Slovar slovenskega knjižnega jezika pogledat, ali sem mogoče zgrešil pomen besede trd – kaj, če pomeni nepošten? To bi vse pojasnilo. "Ja, saj sem nepošteno delal!" bi zvenelo zelo primerno. Slovar še najbližje pride s pomenom brezčuten, kar bi torej uporabili kot: "Ja, saj sem brezčutno delal!" Oziroma: "Sprejel je odgovoren položaj, brezčutno delal in obogatel." Naivnost in sloga Vtis, ki so ga ljudje v tisti čakalnici naredili name, je bila nekakšna naivnost. Kot bi nekdo začel pripovedovati pravljico o oslu, ki riga zlatnike, ti odrasli, tudi študirani, samostojni ljudje pa bi debelo gledali in kimali, češ, res je, res. Predpostavimo pa, da eden od njih ne bi padel v splošno vzdušje in mi začel računati, me spraševati. Soočil bi se torej s človekom, ki je "trdo" delal, in tovrstnega "trdega" dela ne morete opravljati sami, imeti morate podporo, seveda v višjih plasteh (lokalne) družbe, najverjetneje pri kolegih, ki tudi "trdo" delajo. Radovednež bi se vsem po vrsti zameril in končal kot vsi ti Cankarjevi liki v alkoholu in Blatnem dolu. Pravijo, da se Slovenci ne moremo ničemer dogovoriti, kar očitno ni res. Preživitvena strategija gledanja proč je dosegla velik konsenz in postala del mentalitete, zato je treba logiko, matematiko in pismenost znati le v šoli in jih v vsakdanjem življenju čim prej pozabiti. Če dvomite, da je sloga o gledanju proč in molčanju že postala del kolektivnega nezavednega, mi začnite naštevati naše žvižgače. Ali pa vsaj odnos do tujih, recimo. Tistim, ki so se opomogli s "trdim" delom, se ni treba skrivati. Nihče jih ne povpraša, čakajte malo, kako je to mogoče, kako ste prišli do tega denarja? Ne vprašajo ne mediji ne policija, nihče. Ker vsi živimo v tako majhni skupnosti in smo obsojeni na življenje drug z drugim, je bolje ne tresti čolna, ker bi ven padli spraševalci. Tisti drugi so se namreč s "trdim" delom preveč trdo pričvrstili.