Čez dva tedna bo Planica, grandiozna prireditev smučarskih poletov in finale letošnjega svetovnega pokala, kjer bomo Slovenci lahko aplavdirali Petru Prevcu po njegovi res neverjetni skakalni sezoni. Ta bo dobila svojevrsten epilog in inventuro tudi v knjižni obliki, saj bo drug teden v okviru časnika Delo izšla tudi Prevčeva biografija, ki jo je napisala (in s fotografijami opremila) Delova novinarska ekipa. En od urednikov knjige je bil tudi Ali Žerdin.
"V čem je skrivnost Petra Prevca?" sem ga vprašal pred dnevi, ko sem na spletu videl, da dajejo knjigo v tisk.
"Več stvari je. Peter Prevc je za smučarske skoke in polete precej nekonvencionalen, nekonformističen človek," je odgovoril.
"Res?" sem odvrnil, saj me je njegov odgovor spomnil na knjigo, ki sem jo ravno bral, in v kateri je avtor pisal prav o tem, kako prav nekonformisti spreminjajo svet.
Ta nekonformizem se lahko zazna tudi v povsem vsakdanjem življenju.
V svetu Internet Explorerja in Safarija
Pred časom je ameriški ekonomist Michael Houseman vodil raziskovalni projekt, v okviru katerega je želel ugotoviti, zakaj nekateri uslužbenci na delovnih mestih za pomoč strankam manj izostajajo z dela, vztrajajo dlje od drugih, ob tem pa delajo tudi bolje. Na voljo je imel podatke približno 30 tisoč delavcev, ki jih je preverjal po različnih parametrih, vendar nikjer ni našel kakih pomembnih razlik, ki bi pojasnile kakršnakoli odstopanja v zvezi z obravnavano temo. Naposled je prišel do tega, da je preveril, kateri internetni brskalnik uporabljajo.
Tu pa se je pokazala značilna razlika.
Saj veste, živimo v svetu Internet Explorerja in Safarija. Če uporabljate klasičen osebni računalnik, je kot osnovni internetni brskalnik znotraj operacijskega sistema Windovs nastavljen Internet Explorer. Če pa uporabljate Applov računalnik, je kot osnovni brskalnik nastavljen Safari. Če torej hočete imeti kakšen drug brskalnik, si ga morate inštalirati sami (ali pa za to vsaj reči nekomu drugemu).
Približno dve tretjini ljudi pri svojem računalniku shaja s prednastavljenima brskalnikoma. To, kar so dobili servirano ob tem, ko so dobili računalnik, jim zadostuje in niti razmišljajo ne o tem, da bi kaj spremenili.
Preostala tretjina pa si na področju internetnega brskanja, ki je ena od najbolj vsakdanjih računalniških dejavnosti, želi preizkusiti tudi nekaj novega, kar je dostopno – saj, kdo pa pravi, da so osnovni brskalniki tudi najboljši!?
In prav med tistimi uslužbenci na delovnem mestu za pomoč strankam, ki so se sami potrudili, da so si nastavili kakega od drugih obstoječih brskalnikov – predvsem Chrome in Firefox –, je Michael Houseman našel precej več tistih, ki so na tem delovnem mestu vztrajali precej dlje časa. In ne samo to: tisti, ki so uporabljali Chrome in Firefox, so imeli precej boljše prodajne rezultate od povprečja, svoje klice so končevali hitreje, saj so bili v pogovoru učinkovitejši, poleg tega pa so bile stranke bolj zadovoljne z njihovo storitvijo.
Tisti uslužbenci, ki so se torej sprijaznili z prednastavljenim brskalnikom, so se v veliki, statistično zelo značilni meri, sprijaznili tudi z drugimi zakonitostmi delovnega mesta, ki so ga zasedli. To pomeni, da so se kot "pijanec plota" držali protokolov za komuniciranje s strankami, svoje delovno mesto pa so dojemali kot nekaj fiksnega in nesprejemljivega. Zato jim je na delovnem mestu tudi hitreje postalo dolgčas, začeli so izostajati z dela ter so nad njim veliko hitreje tudi obupali ter ga zapustili.
Bili so konformisti, saj so se bili v stanju zgolj prilagajati delovnemu mestu, niso pa bili v stanju delovnega mesta prilagajati sami sebi.
Konformisti in originali
Ta mikroprimer iz delovnega okolja je samo en od mnogih, s katerim postreže Adam Grant, predavatelj in profesor ter svetovalec mnogih tujih podjetij v svoji novi knjigi Originali (Originals), ki je izšla pred nekaj dnevi. Grant je pred nekaj leti že pozitivno presenetil s svojo knjigo Daš in dobiš, v kateri je dokazoval, da se pri poslovnem (in seveda tudi zasebnem) življenju sebičnost ne izplača in da veliko bolje pridejo skozi tisti, ki s svojo okolico razvijejo princip vzajemnega dajanja in prejemanja.
V knjigi Originali pa Grant izhaja iz dveh temeljnih pristopov, ki ju imajo ljudje v življenju, da z njima dosežejo, kar želijo. Prvi je konformizem, ki pomeni sledenje množici po konvencionalnih poteh in ohranjanje obstoječega (družbenega, poslovnega ali kakega drugega, tudi športnega) modela. Drugi pristop je originalnost, ki pomeni hojo po manj uhojeni poti ter proizvajanje novih idej ter miselnih konceptov, ki preizkušajo in spodbijajo uveljavljene vzorce, vendar obenem na koncu povzročijo, da je vse skupaj veliko bolje kot prej.
Vse to lahko v precejšnji meri apliciramo tudi na fenomen Petra Prevca.
Skrivnosti Petra Prevca
"Ja, res, pri Prevcu je res več stvari," je odvrnil Žerdin, "pojdiva po vrsti. Prva je ta, da mu je uspelo prelisičiti svojo glavo."
"Kako to misliš?"
Prva skrivnost: Peter Prevc deluje proti običajni naravi človeka
Smučarsko skakanje, sploh smučarski poleti, ki so že na meji letenja, je povsem proti običajni naravi človeka. Tega človek v svojem evolucijskem in biološkem razvoju na ravni svojega telesa sploh ne pozna, ni del njega in njegove narave. Če pa se je tega že lotil, kot denimo mitološki Ikar, je običajno žalostno pogorel.
Peter Prevc je že nekajkrat razlagal, kako mora med skoki dejansko pretentati glavo in svoj razum, Miran Tepeš pa je nekje rekel, tako pravi Žerdin, da Prevc kot da skoraj nima samoohranitvenega nagona.
Prevcu je torej med svojimi skoki in poleti uspelo premagati, zanikati ta nagon, ga izklopiti iz glave ter s tem posledično zanikati svojo naravo oziroma se oddaljiti od nje. Prav zato je lahko letel zmeraj dlje.
Druga skrivnost: postopnost
Peter Prevc ni bil skakalni komet, ki bi priletel naenkrat in od nikoder. Pregled njegovih skakalnih dosežkov v zadnji petletki kaže, da je šlo za uravnoteženo postopnost in skoraj matematično linearno napredovanje. V tem času je svoj osebni skakalni rekord popravil za 100 (sto!) metrov, število točk v svetovnem pokalu pa je vsako sezono skoraj podvojil.
Prevc ni iskal bližnjic in ni ubiral krivin, ni bil nestrpen, temveč je, kar je tudi ena od značilnosti originalov, o katerih piše Adam Grant, sistematično garal do točke, ko je lahko posegel povsem na vrh.
Tretja skrivnost: filozofija športa in življenja
"Fant je, kot kaže, bral Pot Nejca Zaplotnika," je rekel Žerdin.
Zastrigel sem z ušesi, saj gre za eno mojih najljubših knjig.
Prevc je pred časom na eni od televizij izjavil, da ga cilj ne zanima, da je zanj zanimiva predvsem pot. Vedno želi imeti še nekaj pred seboj, ne glede na to, kako dober skok mu je uspel, in četudi je bil dovolj dober za zmago, je Prevc vedno usmerjen v to, kje bi lahko še kaj izboljšal in bil še bliže temu, da bi še malce bolj optimalno izvedel skok. Zanj je, kot bi rekel Adam Grant, skakanje proces nenehnih izboljšav oziroma nekaj, rečeno v računalniškem žargonu iz zgornjega primera, proces stalnega iskanja, če se da kje dobiti še kako boljšo programsko opremo.
"Podobno kot Rok Petrovič?" sem vprašal.
"Do neke mere spominja nanj, vendar gre za manj filozofsko, bolj praktično varianto," je odvrnil Žerdin, "kar pa gre z roko v roki še z nečim, kar ti bo še posebej ljubo ..."
Četrta skrivnost: branje knjig in spoštovanje avtoritete
Prevc je bil vzgojen v mešanici očetove discipline in materinega knjižničarskega poklica. To mu je privzgojilo spoštovanje avtoritete na eni strani ter (s pomočjo branja knjig) poglobljen vpogled vase in osmišljanje tega, kar počne.
Si lahko predstavljate idealnejšo kombinacijo za na eni strani eksploziven, na drugi strani pa lebdeč, ponotranjen šport, kot je skakanje.
Jaz ne.
Sklep
Še nikoli nisem bil na planiških skokih.
Že kar nekajkrat pa sem se vzpel na Ciprnik, strm hrib nasproti planiških skakalnic in letalnice. Vedno, nazadnje pred dvema mesecema, smo se z družino ustavili pri hišici, najbrž namenjeni televizijskim kameram, ki je postavljena na višini najvišje skakalnice in v tišini te ledeniške doline opazovali veličastno panoramo naših skakalnic.
Morda bom tokrat raje šel k vznožju planiških skakalnic. Da skrivnost Petra Prevca vidim še v živo.
Pod pazduho bom seveda imel njegovo knjigo.