Škoti se odločajo

Nekoč so jo že imeli in ker smo videli preveč filmov, si predstavljamo, da so jo izgubili v krvavih bitkah z Angleži (pred očmi nam vstane najbolj znana podoba škotskega obraza, modro pobarvanega upornika iz filma Pogumno srce (Braveheart), ki seveda pripada Avstralcu Melu Gibsonu). A ni bilo tako: Škotska je bila samostojna, nato pa je njena lastna politično-gospodarska naveza začela vleči megalomanske poteze, ki so državo pripeljale v bankrot. Na pomoč je priskočila prijazna soseda Anglija in leta 1707 je škotski parlament predal suverenost – politiki so ohranili službe, pobrali podkupnine in provizije, gospodarstveniki so dobili vložen denar nazaj. Pesnik Robert Burns jih je imenoval banda lopovska in pesem še danes pojejo. Ko bodo mumificirani Dublinersi naslednjič prišli k nam, jih prosite za "Parcel of Rogues in a Nation". Stoletja treninga demokracije Letos avgusta so me povabili na Edinburški literarni festival in udeležil sem se tudi nekaj okroglih miz in pogovorov o samostojnosti. Moram reči, da se stoletja treninga demokracije in razuma (lastnega škotskega razsvetljenstva) v debatah zelo poznajo. Prvo, kar me je presenetilo: ljudje povedo svoje mnenje. Očitno nekako niso ponotranjili pregovorov, kot so "Kdor molči, desetim odgovori", "Molk je zlato" in podobni. Drugič, nihče ni šokiran, če sliši drugačno mnenje. Nisem slišal niti ene obtožbe za izdajstvo, vohunstvo, zaroto itd. Ljudem je samoumevno, da ne morejo vsi misliti enako. Tretjič: ko nekdo pove svoje mnenje, potem posluša mnenje drugega. Ja, lahko se tudi skregata, a se poslušata. Nisem doživel pojava, ki sem ga pri nas videl večkrat: človek vstane, pove svoje, nato pa – zviz, pobegne. Četrtič: nisem našel znakov samodestrukcije. Češ, če se ne strinjate z mano, naj gre zato vse skupaj k vragu. Bom obstruiral oziroma afne guncal. Petič: ko je neka gospa začela zastavljati silno učeno vprašanje (saj veste, diskurz paradigme simulakra …), je dvorana začela glasno negodovati, celo žvižgati, vključno s pristaši njene struje. Pri nas bi vsi kimali, ta je pa pametna, koliko tujk pozna. Gospa je zastala, se opravičila, prosila za nekaj sekund, da razmisli, in postavila jasno vprašanje. Šestič: upam, da v prejšnji točki niste spregledali – žvižgati so začeli tudi "njeni". Je mar mogoče, da kaj stori narobe tisti, ki je "naš"? Sedmič: ko sem na nastopu v veliki dvorani omeni kemične sledi (chemtrailse), je cela dvorana buljila vame, ker zanje še niso slišali. Aleluja! Škotsko razsvetljenstvo, hvala ti! Stoletja treninga lastne zgodbe Menim, da Škotom ni treba zelo skrbeti za preživetje. Prejšnja stoletja so porabili tudi za izgradnjo podobe o sebi, torej zgodb, ki so jih ponesle po svetu. Izrečete besedo Škot in takoj vidite kilte (izmislili so si jih Angleži), pa dude, viski in piškote, pošast iz jezera Loch Ness itd. Turizem in izvoz sta že zdaj krepka faktorja. Še Severna Koreja uvaža viski, čeprav njeni prebivalci bolj tenko piskajo (brez dud). Kaj jih torej zares moti? Bolj kmečki in delavski sever je za odcepitev, velika mesta ob meji so bolj proti. Seveda: starejši se bojijo za pokojnine, mlajši hočejo avanturo. Globoki razlogi A ko poslušate pogovore, razloge za in proti, počasi na površje priplava nekaj drugega: debata o družbi in posamezniku. Škoti pravijo, da je London (kot imenujejo Anglijo) neoliberalen, da hoče trgati tkivo družbe, in tega ne dajo. Skratka, referendum leta 2014 je v resnici odločanje o izjavi Margaret Thatcher iz leta 1987, da družba ne obstaja, temveč obstajajo le posamezniki in družine. Namesto "DA" in "NE" plakatov bi Škoti lahko natisnili listke s sliko železne lady in spraševali ljudi, ali se strinjajo z njo ali ne. Četudi Velika Britanija obstane, ne bo več ista. PS. Katalonci pa … Čisto na vsakem srečanju je vsaj en obiskovalec poskočil kot zamašek iz šampanjca. Ni zdržal vse te razumske in demokratične debate, začel je kriliti in vpiti, pozivati v akcijo in boj. Bil je Katalonec na ogledih in očitno jih je bila predreferendumska Škotska polna. V Kataloniji ni demokratične preteklosti in razsvetljenstva. Tu so Mediteran, avtokratsko obnašanje in vera. Tu so stoletja trenirali inkvizicijo in diktaturo. Ko na referendum krenejo Katalonci, bodo imeli fotoreporterji in prva pomoč več dela kot pri Škotih.