Sam svoj Stalin

Povzemam po prvi, ki sem jo bral. Stevardesa opazi, da se je potnik med poletom presedel. Pristopi in mu pove, da mora doplačati za menjavo sedeža. Potnik ugovarja, češ letalo je pol prazno. Stevardesa vztraja in zahteva 50 evrov, recimo. Potnik se upre. Stevardesa teče v kabino in sproži protiteroristični alarm. Letalo predčasno pristane, na letališče ga spremljajo vojaški lovci, na tleh že čakajo posebne enote. Nazadnje potnik plača 50 evrov in vsi skupaj s poldnevno zamudo odletijo dalje.

Takih novic je res veliko, recimo tale, ali pa tale, kjer so kar trije potniki med seboj zamenjali sedeže.

Ne gre le za letala. Poglejmo primer z vlaka, kjer je potnik opazil, da mu zmanjkuje baterije na mobilnem telefonu, zagledal vtičnico, jo uporabil – a ga je opazila uradna oseba in vzdignila alarm, češ potnik krade elektriko železniški korporaciji (vir). Potem je šlo, kot pač gre: zmeda, policija itd.

Birokratska revolucija

Zdaj ste gotovo pomislili na prekletstvo birokratskega razmišljanja. Posameznik je zadolžen za delovanje drobnega koščka sistema in ko zazna motnjo, prek katere bi mirno lahko šel, sproži alarm, ki zaustavi celoten mehanizem. Letala morajo pristati, vlaki obstati. Naloga birokratka je pokasirati 50 evrov za menjavo sedeža, kar bo tudi storil, pa četudi sistemu povzroči milijonsko škodo – spremstva vojaških letal, policijski juriši, preusmerjeni leti, zaprta letališča; vse tole ne more biti ravno poceni.

Birokrat dela za ogromno, brezimno korporacijo. Stevardesa, ki je zahtevala doplačilo, ji je povzročila točno toliko finančne škode, kot če bi naokoli tekala z bombo. Le da bi jo v tem primeru ubili, tako pa so jo morali pohvaliti za vestno opravljanje svojega dela.

Spomnite se zgodovine in uporov ponižanih in razžaljenih. Jurišali so na gradove, razbijali stroje, a danes, pod vsem tem nadzorom, so taka dejanja nemogoča, mar ne?

Edina oblika odpora, ob kateri sistem še trzne, je prekomerno upoštevanje pravil, ki jih je sistem sam postavil.

Birokratizacija je torej varna revolucija.

Ni uporništvo to, da odklonite izpolniti obrazec, marveč da ga izpolnjujete tako dolgo in tako natančno, da se kolesje škripaje ustavi.

Birokrati so junaki našega časa. Današnji Robin Hudi, ki siromakom jemljejo 50 evrov, da bi vzeli milijone bogatim.

Zaploskajmo jim: plosk, plosk, plosk ...

Kuba

Pustimo zdaj to nit zgodbe odprto in skočimo na drug pol sveta, v socialistične in postsocialistične države.

Bliža se poletje, začnimo torej v tropskem raju. Recimo na Kubi, kjer se je skupina deklet odločila za popoldanski izlet na zelo oddaljeno plažo. Najele so taksi, se zmenile za ceno in že vnaprej dogovorile, naj jih taksist pride tudi iskat ob 18. Vožnja je trajala skoraj dve uri in ko so prispele, je taksist očitno ugotovil, da se mu ne splača voziti nazaj v prestolnico, zato je parkiral, odprl vsa vrata in dremal v senci.

Dekleta so uživala na plaži, dokler neba niso prekrili črni oblaki in se je divje vlilo. Ura je bila že 17, stekle so do taksija in skočile v avto. "Lahko gremo," je taksistu dejala ena med njimi. Ledeno jo je pogledal: "Zmenjeni smo ob 18. in red mora biti!"

Poskušale so ga prepričati, a ni se dal. Tako so sedeli skoraj celo uro v avtu, po katerem so tolkle kaplje, točno ob 18. je vžgal motor in odpeljal.

Red povsod

Po tej resnični zgodbi se premaknimo bliže, v naše kraje. Stavka blejskih pletnarjev je na plano prinesla mnoge zanimive zgodbe. Danes bi obnovil le dve, ki se tičeta nemogočega obnašanja turistov. Recimo primer dveh poslovnežev, ki sta prišla do pletne, sedla in rekla: "Gremo! Plačava, kot da je vozilo polno!" Pletnar se je ogorčen uprl, red mora biti, sedita in čakajta, da se naberejo vsi potniki. Ali pa primer, ki ga je povedal drug ogorčen veslač o tem, da so hoteli gostje obisk na otoku podaljšati za 15 minut, kar bi tudi plačali, a jih je ostro zavrnil, saj red pa mora biti.

In naj dodam poročilo mojega nemškega znanca, ki mi ga je povedal z velikimi očmi. V majhnem in zelo urejenem zasebnem penzionu je bil eden od le štirih gostov in zjutraj je prišel na zajtrk približno 15 minut prezgodaj. Lastnika, sicer silno prijazna, sta sedela v pripravljenosti in čakala. Tudi gost je sedel in čakal. Potem pa le vprašal, če bi bil mogoče lahko postrežen? A, to pa ne, red mora biti – zajtrk je ob 7.00 in ne ob 6.45, pa četudi je že vse pripravljeno in le še čakamo, saj red mora biti.

Skupne lastnosti

Na prvi pogled so vse pripovedi enake, pač zgodbe o delovanju birokratskega uma: mehanizem se zatakne, ker se posameznik obesi na pravilo, ki bi ga lahko mirno ignoriral.

Obstaja pa pomembna razlika, v kateri se zahodne zgodbe razlikujejo od (post)socialističnih. Če zahodni birokratski revolucionarji s svojim prekomernim upoštevanjem pravil rušijo sistem, koga uničujejo nam bližji primeri?

Vsi dogodki so iz tako opevanega zasebnega sektorja, torej so taksisti, pletnarji, gostinci ... odvisni od tega, koliko zaslužijo, o čemer bi ekonomisti povedali, da želijo maksimirati svoj dobiček.

Vendar: če bi se kubanski taksist vrnil v prestolnico uro prej, bi lahko opravil še kakšno vožnjo in torej zaslužil več.

Če pletnarju dva gosta plačata namesto vseh, potem lahko takoj krene, lažje vesla in opravi dnevno več voženj. Prav tako, če mu obstoječi gostje plačajo podaljšek, mu ni treba čakati na nove – kar lahko dolgo traja, kot ve vsak, ki se je vožnje s pletno udeležil.

Če ste gostinec in štirje gostje zajtrk opravijo čim prej, pa čeprav deset minut prezgodaj, ste toliko prej prosti in lahko počnete kaj drugega.

Če zahodni birokrati uničujejo korporacije, očitno naši uničujejo lasten posel, torej samega sebe. Zakaj?

Samodestruktivnost

Večkrat sem pisal o refleksu, ki ga razvijejo tlačani in ga je prvi opazil Freud: namesto da bi jih tepel Gospodar, se začnejo vnaprej tepsti kar sami sebe ali med sabo. Gre za izpolnjevanje ukaza, še preden je bil ta izrečen. Dober tlačan bere misli, ne ustnic. (preberite kolumni Zakaj uživamo v uničevanju samega sebe? In Sreča nas čaka na zavodu za zaposlovanje).

Kadarkoli omenim tlačanski mazohistični kompleks, se name vsujejo ugovori, češ da česa takega pa pri nas ni. To pa je izmišljija, traparija!

A če zahodni birokrati tolčejo po sistemu, slovenski v javni upravi tolčejo po sodržavljanu, v zasebnem sektorju pa pravzaprav sami po sebi. To pa ni več svetovna birokratska revolucija, marveč samouničevanje.

Mar ni lepšega dokaza za tisto, kar govorim, ravno dejstvo, da nekdo ustanovi zasebno podjetje, s katerim je povsem odvisen od svojega dela in učinka, potem pa ga uporablja za "moralne" zmage in podobno, kot svoj mazohizem radi imenujejo tlačani, ki mislijo, da to niso.

V državi, ki ji vlada veliki Vodja (zares ali samo še v glavah), človek odpre svojo firmico, svojo državico, in je v njej, med svojimi štirimi zidovi, v svojem avtu ali čolnu, sam veliki Gospodar. Da je tu Bog in batina, da mu nihče nič ne more, da je postavil pravila in skrbi za njihovo izvajanje, pa če crknejo vsi, z njim vred. Da maltretira delavce, dokler mu ne ostanejo le še mazohisti, da odganja stranke in jih zasipa s svojimi frustracijami.

To so podjetja, ki niso bila odprta za rast ekonomije, marveč ega.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.