Salafisti in življenje v getu

Glavne politične stranke so izrazile zaskrbljenost – kjer se pojavijo salafisti, običajno tudi težave niso prav daleč –, za kakšne bolj konkretne ukrepe pa v tem trenutku ni nobenih realnih osnov. Vsakomur je jasno, da v Nemčiji brezplačno razdeljevanje Korana pač ni kaznivo dejanje.

Lahko bi se reklo, da je globalizacija prodrla v vse pore življenja. Na trgu se je znašlo tudi tisto, kar je včasih načeloma ostajalo zunaj njega. Religija ni pri tem nobena izjema – časi monopolov tradicionalnih institucionaliziranih cerkva so minili. Velika verstva sveta se že nekaj časa obnašajo kot velike korporacije, ki med seboj tekmujejo za naklonjenost strank, to je vernikov.

Dejstvo je, da veliko ljudi, najbrž celo večina, čuti potrebo po neki religiji. Religija je nekaj, kar jim v teh vse bolj negotovih časih nudi neko kolikor toliko trdno oporo, zagotavlja kontinuiteto v popolnoma diskontinuiranem svetu. S pomočjo religije njihova nesmiselna življenja pridobivajo nek globlji smisel. Če se smisel potrošništva izčrpa v samem procesu trošenja, religija obljublja nekaj mnogo bolj trdnega in trajnega. Tako je bilo vsaj v tradicionalni ureditvi sveta, ki pa je z globalizacijo postavljena pod vprašaj.

Paradoks globalizirane religije je mogoče formulirati približno takole: kako naj religija še naprej opravlja svoje tradicionalno poslanstvo, če pa je postala tudi sama nekaj povsem poljubnega, torej nekaj, kar kot vse druge potrošniške dobrine tudi samo nastopa na trgu?

Religija potemtakem deli usodo znanosti in umetnosti, vsega tistega, čemur se je v dobrih starih časih reklo kultura. Glavni svetovni trendi gredo očitno v to smer, da se celotna organizacija življenja v popolnosti podredi zahtevam in potrebam trga. Tisto, kar temu noče ali ne more slediti, je dolgoročno obsojeno na životarjenje v getu.

Vse skupaj se tako vse bolj cepi na dekultivirano življenje v središču in antikulturno življenje na periferiji. Če igra v prvem primeru tradicionalna kultura zgolj formalno vlogo – glede na to, da so pretrgane vse njene substancialne vezi s tradicijo (tradicija je preparirana in postavljena v muzej) –, v drugem primeru nastaja neka povsem nova kultura, ki pomeni popolno zanikanje prve. Z drugimi besedami: poglabljanje socialnih razlik neizogibno vodi v situacijo, ko med državljani središča in periferije, kljub temu da bodo formalno govorili isti jezik, ne bo več možno sporazumevanje. Besede bodo dobile popolnoma nove pomene.

Za bolj ali manj uspešno sporazumevanje je tradicionalno jamčilo javno šolstvo, tudi religija in umetnost. Celo obvezno služenje vojaškega roka je imelo pomembno socialno funkcijo: v vojašnicah so se srečevali in družili ljudje različnih družbenih slojev in izobrazbenih stopenj, ki se sicer nikoli ne bi srečali in družili. V prihodnosti, ki se danes najavlja, tega skupnega, vsem dostopnega ne bo več – kot kaže, je privatizacija na svojem zmagovitem pohodu. Televizije bodo tako v poznih večernih urah predvajale omizja, na katerih bodo nadvse učeni ljudje razpravljali o življenju v getu, toda v bistvu ne bo nihče vedel, o čem pravzaprav govorijo. Niti razpravljavci sami ne. In natanko od tu izhaja tudi neznosna travmatičnost salafistov: čeprav govorijo nemško, jih je težko razumeti. Zdi se, kot da so prišli iz nekega povsem drugega časa in prostora. Kaj vendar hočejo? Skratka, obstaja upravičena bojazen, da jih bodo razumeli oziroma si bodo njihovo govorico prisvojili tisti, ki so se sicer že znašli v getu in zato ne razumejo "uradnega" jezika. Vsi drugi pa morajo za vsako ceno poskrbeti, da jih ti dramatični časi ne bodo potisnili v geto. Izkušnje namreč kažejo, da ko si enkrat v njem, težko prideš nazaj.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.